Glava za glavo, najkrajše pravo!

Lucija Šikovec Ušaj

V vsesplošni ihti in dobesedno medijskem bombardiranju s tem, da je treba »hitro soditi«, s sloganom »pozna pravica, pravica odrečena« so uspela sodišča prepričati državljane, da delajo dobro, ker se zmanjšujejo zaostanki, za kar si minister za ministrom, predsednik sodišča za predsednikom sodišča pripisujejo velike zasluge.

Naslov današnje kolumne je slovenski pregovor, ki mogoče najprej asociira na terorizem islamskega sveta, ki vdira v našo neposredno soseščino. Toda to je star pregovor, ki izvira iz svetopisemskega »oko za oko, zob za zob«, torej talionskega načela. V tej kolumni seveda ne mislim vzdihovati nad sodnimi zaostanki, še manj hvaliti nekaj, kar po mojem mnenju hvale sploh ne zasluži, temveč vam želim prikazati, da lahko načelo »glava za glavo, najkrajše pravo« spoznamo tudi sami. Sodišče je tisto, ki naj bi sicer, tako ste verjetno menili in razumeli, predstavljalo institucijo, ki funkcionira zato, da lahko svoje pravice zaščitite, da vas država varuje pred zlikovci, da na civiliziran način rešujete konflikte, ki se jim v življenju ne morete izogniti.

Redkokdo ima srečo, da se mu ni treba vsaj enkrat v življenju  z vso svojo močjo upreti v težka sodna vrata, ki mu dajo takoj vedeti, da je pot do pravice težka in naporna. Da bo razgaljen na dokaj grobi način, spozna pri srečanju z varnostniki, ki mu tudi povedo, da bo komunikacijsko omejen, saj bo njegov mobitel, njegova povezava s svetom, ostal zaklenjen v kovinskem predalčku pri vhodu. Pa vendarle so to šele začetne ovire, ki ga v primeru, če bo iskal svojo pravico, verjetno od želje po njej ne bodo odvrnile. Če pa bo poklican, ker bo tožen ali obtožen, pa se tem oviram tako ali tako ne bo mogel izogniti.

Dokler ne plačaš, ni vstopa v sodno dvorano
Verjetno pa niste vedeli, da je poleg vam nasprotne stranke tukaj tudi sodišče, ki ne nastopa kot varuh, kot poosebljena »Pravica«, temveč kot stranka, ki bo od vas terjala zajeten kup denarja, da boste deležni blagodarov, ki vam jih nudijo bolj ali manj posrečeno izbrane sodnice in redkejši sodniki. »No money no funny« je eno prvih presenečenj. Koliko tožb je zavrglo sodišče, s tem pa množično zmanjšalo zaostanke, ker ljudje niso pravočasno plačali visoke sodne takse, ker je niso zmogli plačati, saj je plačilo sodne takse t. i. procesni pogoj: dokler ne plačaš, ni vstopa v sodno dvorano. Kot rečeno, brez denarja ni muzike.

Strošek dragega odvetnika ni največji …
Verjetno ste mislili, da je največji strošek, ki vas pri iskanju pravice doleti, strošek bolj ali manj dragega odvetnika. Zmotili ste se. Poleg že prej omenjene sodne takse vas čaka nadaljnje presenečenje. Če je sodna taksa vsaj na začetku presegla strošek odvetnika, bodite prepričani, da vas stroški najrazličnejših izvedencev, ki jih bo sodišče določalo, saj »ne razpolaga z ustreznim znanjem«, utegnejo povsem presenetiti. Ti stroški se vzpenjajo v nebo, vi pa boste z vedno večjo težavo, zadrego in nemočjo razumeli, zakaj vendar sodišče ne razsodi, koliko časa naj vaš otrok preživi z vami in koliko z drugim staršem, če ste ugotovili, da je vaša partnerska zveza šla rakom žvižgat. Ali če je vaš pes ugriznil poštarja, če vam je zavarovalnica prenizko ocenila škodo na avtomobilu, če se sodišče ne more odločiti, ali je avto pred vami pričakovana ovira na cesti… V vseh takih primerih bo namreč sodnik ali sodnica slovesno izjavil, da morate založiti predujem za izvedenca psihološke stroke, pedopsihiatra, izvedenca avtomobilske stroke, cestnoprometne stroke, gradbene stroke… Vpliva na to, katerega izvedenca bo sodišče določilo, seveda ne boste imeli. Če boste tožbo vložili in že pred tem sami poiskali sodnega izvedenca in boste njegovo mnenje priložili tožbi, tega mnenja sodišče ne bo sprejelo. Ta isti sodni izvedenec je kredibilen samo, če ga postavi sodišče. V tem primeru bo mnenje dražje. Zakaj, je vprašanje, na katerega naj si odgovori vsak sam.

1000 evrov v roku 15 dni, mogoče 30 dni pa tja do več tisoč  evrov vam bo naložilo sodišče in vas povsem suhoparno podučilo, da če ne boste plačali, dokaz z izvedencem ne bo izveden. Ker pa sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, bo vaš tožbeni zahtevek verjetno zavrnjen.

Igranje “pepčka” z izvedenci
Brez dvoma so strokovna znanja, s katerimi sodnik ne razpolaga, vendar pa epidemija postavljanja izvedencev dobiva razsežnosti, da se vprašaš, ali so sodniki res ljudje brez vsakršne splošne izobrazbe, brez samozavesti, da bi si na podlagi lastnega znanja in življenjskih izkušenj upali sploh še o čem odločati. Kadar podvomiš o nujnosti postavitve izvedenca, dobiš pavšalen odgovor, da bo Višje sodišče tako sodbo razveljavilo. Zato se je torej udobneje zanašati na izvedence, njihove ugotovitve zapisati v sodbo, in če je sodniku sreča mila, da ni ustrelil procesnega kozla, mu bo sodba obstala. Njegova uspešnost bo potrjena, ne da bi moral svojo sodbo sploh sam argumentirati.

Torej vas po odvetniku in sodnih taksah čaka še presenečenje z izvedenci. Pravilnik o delu sodnih izvedencev je napisan tako, da si ta zaračunava tudi stroške za pripravo na obravnavo, po tem ko je podal pisno mnenje, pa četudi gre na obravnavo že čez mesec ali dva. Če je ponovno povabljen, naj vas ne začudi: tudi takrat mu bo sodišče priznalo nagrado, da se je pripravil, samo podajanje mnenja na sodišču in odgovarjanje, zakaj naj bo otrok z očetom od 15.30 ure, in ne od 16.00 ure dalje, če malce karikiram, pa boste še dodatno plačali.

Sodišče je v resnici vaš naravni sovražnik
Ko sodnik pove, da je treba postaviti izvedenca travmatologa, ki bo ocenil poškodbe, strah, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, čeprav ga opozarjaš, da je v zdravniškem potrdilu zapisano pod diagnozo »nihil« (torej nič), ali ko na sodišču odvetnik predlaga, naj se postavi izvedenca pravne stroke, ker sodišče ne razpolaga z dovolj strokovnega znanja, pa na pomoč pokličeš vse angele in svetnike, da bi te umirili, saj čutiš šumenje v glavi, ki tako kot v loncu pod pritiskom samo čaka, da privre na dan.

Vendar to seveda še ni vse. Da je sodišče v resnici vaš naravni sovražnik, saj obstaja tudi nekaj, kar služi polnjenju vedno prazne proračunske malhe in o čemer vam nista pripovedovala niti oče niti mama, pa vam povem naslednjič. Kot je nas malce starejše učil maršal Tito … »Samozadovoljstvo uspava. Pripravljen biti pa pomeni mirno in načrtno vključevati samozaščitno področje v naše vsakdanje ravnanje.« Zato, da boste znali ravnati samozaščitno, vas bom na nevarnosti opozorila v drugem delu.

V preteklosti, v srednjem veku, je jeseniški rudniški red poznal kazen zaradi žaljenja časti, najprej preklic žalitve, nato pa se je moral storilec trikrat udariti po ustih. Za vsak primer sem se ravnokar prvič udarila po ustih. Vnaprej!

Lucija Šikovec Ušaj