Fenomen gorskega zdravnika ali zakaj nam še vedno vlada levica

(Foto: iStock)

Pretekli teden je na najbolj “fake” mediju POP TV kraljeval Gorski zdravnik ali “Bergdoktor”. Za najbolj gledano televizijo je bila nosilna novica obisk nekega Hansa Sigla, ki je menda zvezda neke nemške žajfnice. Zakaj ima povprečen Slovenec potrebo noreti in vreščati za kvazi zvezdniki ne bom raziskoval. Veliko bolj zanimivo je, zakaj to postane novica tedna. Odgovor je ponudil kar igralec sam.

Novinarka mu je med intervjujem povedala, da jih kliče veliko ljudi in prosijo za telefonsko številko dr. Gruberja (to je ime glavnega lika v nadaljevanki), ker pravijo, da so v Sloveniji predolge čakalne vrste in da le on lahko reši njihove težave.

Boris Tomašič (foto: Anja Geč)

Igralec se je nasmejal in rekel: “Ne. Saj ne mislijo resno, le šalijo se.”
Žal ne. Ljudje, ki so klicali, se niso šalili. Mislili so skrajno resno. In to je največji problem naše družbe. Povprečnemu Slovencu so tako imenovani profesionalni in objektivni mediji, kot sta POP TV in TV Slovenija, spremenili možgane v nedelujočo gmoto, katere edini namen je ohranjati osnovne življenjske funkcije. Oddaje, kot so Hipnoza, Vikend paket, Studio City, Bergdoktor, Esmeralda, Big Brother in kuhanje na sto načinov, so v funkciji popolnega poneumljanja gledalcev. Ko s takšnimi oddajami uspešno operejo možgane, se vse skupaj nadgradi s primerno usmerjenimi informativnimi vsebinami.

To je zelo učinkovit recept, s katerim si zagotoviš zadostno število omejencev, ki lahko kličejo v televizijsko hišo in resno upajo, da bo izmišljeni lik iz nadaljevanke rešil njihove težave.

V normalni državi bi takšen klic razumeli kot šalo. V Sloveniji pa je to klic obupa. To je klic obupanih državljanov, ki zaradi enoumja v komunističnem sistemu in pranja možganov sodobnih ustvarjalcev javnega mnenja ne zmorejo dojeti, kdo krade njihov denar, kdo je kriv za nenormalne čakalne vrste v zdravstvu in zakaj s svojo plačo ali pokojnino ne morejo dostojno živeti.

Enako bi lahko zahodnemu demokratu rekli:

“Ali veste, da je na zadnjih volitvah kar 75 % tistih, ki so volili, volilo stranke, ki zagovarjajo dvig davkov?”

“Se šalite? To ni mogoče.” Je mogoče, je. V Sloveniji je to mogoče.

Ali pa: “Ali veste, da so le en mesec pred zadnjimi volitvami nezakonito in protiustavno zaprli vodjo opozicije?”

“Se šalite? To ni mogoče.” Je mogoče, je. V Sloveniji je tudi to mogoče.

Če bi demokratu iz normalne države recimo rekli: “Ali veste, da so v Sloveniji ukradli več deset milijard evrov in da nihče od teh ni za zapahi, ljudje pa še zmeraj volijo opcijo, ki je to omogočila?”

Bi ta človek verjetno povzdignil glas in vas lepo prosil, da ga nehate zafrkavati.

Vendar, žal, v Sloveniji to ni šala. Ne, v Sloveniji je to res. Ne le to, dogajajo se mnogo večje svinjarije. Res je tudi, da ljudje mirno prenašajo, ko jim levičarji (danes se radi imenujejo socialdemokrati ali politiki modernega centra) lažejo, in ko jim kradejo denar od trdo prigaranih plač. Ne samo, da to mirno prenašajo, na volitvah jim dajo svoj glas, znova in zopet in spet. Doma pa trpijo in bentijo.

Še sreča, da vsake toliko časa pride kakšen “bergdoktor” in osreči Slovence.

Boris Tomašič