Zelo malo medijske pozornosti je bila deležna novica, da Delo ukinja Poglede, štirinajstdnevnik za umetnost, kulturo in družbo. Pogledi so začeli izhajati leta 2010, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige, izhajanje pa sta omogočila še Mestna občina Ljubljana in ministrstvo za kulturo.
Kasneje je tudi takratno “super” ministrstvo, kamor je sodila kultura, pristopilo k tripartitni pogodbi, čeprav je bila večina piscev in kulturniške srenje ministrstvu in vladi izrazito nenaklonjena, še več, zelo sovražna je bila do takratne oblasti. To se je pokazalo že na samem začetku mandata, ko so “vidni” kulturniki na nekulturen način protestirali proti ministru Žigi Turku in pred vhodom v Cankarjev dom zažgali kontrabas. In proračun 2013, ki ga je sestavila vlada Janeza Janše, je bil v zadnjih letih daleč najvišji, vlada Mira Cerarja v svojem mandatu te vsote ne bo dosegla.
Prek medijskih zvočnikov so tisti, ki sami sebe štejejo za kulturnike ali umetnike, njihova realna vrednost pa je na ravni drobiža neke že ukinjene valute, neartikulirano kričali, kako vlada Janeza Janše s povezovanjem ministrstev ukinja kulturo in umetnost, da za to področje nima posluha, da je škodljiva za to državo, njeno prihodnost in kar je še teh neumnosti.
Levica kulture ne potrebuje, postala je strošek
Ponovno je na oblasti leva politična opcija, na mestni občini je še vedno župan Zoran Janković, lastnik Dela je Kučanov človek iz Foruma 21, toda ukinjajo časopis, v katerem so nekateri dobri pisci, no, pa tudi mnogi kvaziintelektualci imeli možnost objavljanja. Druga Janševa vlada je bila tako dobrodušna in široka, da je omogočila izhajanje tega štirinajstdnevnika, levica tega očitno ne potrebuje več. Ne potrebujejo kritične refleksije o kulturi, ne potrebujejo piscev, ki bi skozi kulturo obračunavali z desnico, ker imajo na voljo boljša orodja, kot so Pop TV, Kanal A in RTV Slovenija. Kultura je za levico postala strošek, do oblasti imajo druge poti, denar za kulturo pa si delijo po drugih kanalih, tudi na knapovški način.
Delo je decembra 1999 ukinilo Razglede, “tako rekoč intelektualni tabloid”, ki mu je ton dajal Marko Crnkovič, Razgledi so nasledili Naše razglede, ki so prvič izšli marca 1952 in so jih urejali takrat pravoverni partijski kadri. Z ukinitvijo tiskane izdaje Pogledov je konec zgodovine tovrstnega tiskanega medija. V zgodovino sta se zapisala še Nova revija in Ampak.
In pri Gaju bi gorel kres iz slovenskih knjig
Ni si težko predstavljati, kak cirkus bi zagnali dežurni kulturniški krogi, ki se zaradi svojega političnega DNK-aja lepo redijo pri kulturniškem koritu, če bi se takšna ukinitev zgodila v času druge vlade Janeza Janše. Okrogle mize, razprave v državnem svetu in parlamentu, angažirali bi Eugenijo Carl, ki bi kot obsedena tekala po Ljubljani in skozi vozeče avtomobile vreščeče potiskala mikrofon ministrom in predsedniku vlade, pisateljsko društvo bi na vrtu pri Gaju zakurilo kres iz slovenskih knjig v znak protesta proti taki vladi, ki ukinja časopis, v katerem se ostri kritika kulture in kritika družbe, v katerem se skozi analitičen pristop in skozi avtorski pogled predstavlja ustvarjalnost slovenskega teatra, filma, literature.
Iz društva prevajalcev Slovenije bi se ponudilo na desetine najboljših prevajalcev, ki bi v vse svetovne jezike prevedlo pisni protest slovenskih ustvarjalcev v kulturi, ker vlada več ne subvencionira tovrstnega kulturniškega medija. V protestu svetovni kulturni in politični javnosti bi zapisali, da vlada z ukinitvijo štirinajstdnevnega časopisa za umetnost, kulturo in družbo ustvarja enoumje. Svetovni javnosti bi sporočali, da Slovenija drsi v barbarstvo in da Sloveniji vladajo barbari.
In v zadnji izdaji še Primc in njegova drhal
In kdo je sedaj barbar? Ker so na oblasti njihovi, se ne zgodi nič. Lastnik Dela Stojan Petrič tedensko odpušča novinarje in urednike, o čemer je objavljena le kakšna obrobna novica ali statistika Marijana Zlobca. Na Delu ni upora. Novinarji v strahu čakajo, ali bodo jutri z odpovedjo prišli do njih. V poslovilnih Pogledih v intervjuju Svetlana Makarovič med drugimi govori tudi o Primcu in “njegovi drhali”, ni pa postavljeno vprašanje (in tudi ni odgovora), katera rdeča drhal ali kateri barbari so družbeno tako neodgovorni, da ukinjajo časopis, za katerega govori. In ko preberemo še kritiko knjige Ideologi in oporečniki akademika dr. Janka Kosa, ko bi avtorica morala s tresočo roko zapisati vsak stavek, govori pa o tem, kako Kos »povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo …,« potem je prej kot žalost na mestu veselje, da je vsega konec.
Sicer pa je v zadnjem času novinarski ceh postal tako osovražen, da kakšnega velikega sočutja do tega, da crkne kak časopis ali da se na cesti znajde kak novinar ali urednik, ni čutiti. Še več, zaznati je celo dobro mero privoščljivosti, včasih prešernega veselja. In sami so si krivi.
Miro Petek