Kako prepoznamo razliko med resničnimi kristjani in tistimi, ki to niso? Odgovor ni preprost in ne domišljam si, da ga je mogoče podati v kratkem zapisu. Zato naj za potrebe te kolumne izpostavim samo en kriterij: za kristjane je mesija že prišel in čakamo samo še na njegov drugi prihod, preostali pa mesijo šele pričakujejo. Upoštevaje ta kriterij je v Sloveniji vsaj tretjina volivcev, ki upajo, da so vsakokratne volitve trenutek prihoda težko pričakovanega mesije. Zdaj bo pa res, toliko da ni že tu – si mislijo in mu s palmovimi vejami v rokah tečejo naproti. Nič ne de, če prvi (Janković) ni bil pravi, in se je drugi (Cerar) izkazal za lažnega, bo pa tretji resnični, od neba poslani odrešenik.
To njihovo naivno hrepenenje znajo tisti, ki vlečejo nitke iz ozadja, dobro izkoristiti. Nebo nad Murglami zmeraj znova poskrbi, da se sanjajoči volivci ne zbudijo prehitro in da njihov izbranec kolikor toliko trdno zajaha oblast, še preden je prevara razkrita in so oči razočaranih volivcev znova zazrte v prihodnost v pričakovanju novega mesije.
Novi mesija. Šolan igralec. Nesmrtni Serpentinšek.
Ker za tisti del volilnega telesa, ki se prišteva med kristjane, ni nepomembno, kakšen odnos ima prihajajoči mesija do vere in verujočih, pobiralci volilnih glasov tudi zanje vsakokrat pripravijo kakšen bonbonček. Ko je na prvih predsedniških volitvah Pučnik povedal, da ne pripada kaki veroizpovedi, je Kučan hitel razkrivati domnevno protestantske korenine. Verniki bodo to raje kupili kot brezverca, si je mislil. Pri mnogih je vžgalo. O Cerarju so pred volitvami krožile govorice, kako veren kristjan je. K maši ga vidijo hoditi in celo za farna oznanila kdaj pa kdaj kaj napiše o etiki in morali … Nočem trditi, da se je samo sprenevedal. Zavedam se namreč, da “njih vero edino Ti poznaš”. Prav gotovo pa je s svojim nastopanjem dosegel, da je lep del volilnega telesa prepozno opazil, da vero dojema zelo intimno (če sploh). Položaj zasebnih šol, tudi katoliških, bi se v njegovem mandatu celo poslabšal, če tega ne bi preprečil kanček razuma v parlamentu. O teži, ki jo odhajajoči mesija pripisuje zakramentu svetega zakona, pa raje sploh ne razpravljam. Povedati želim le, da se pred volitvami, tudi ko gre za vprašanje veroizpovedi, ne gre zanašati na zunanji videz. Vemo namreč: “In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.” (Mt 6,5)
Ali se Šarec zaveda ali ne, kaj ga čaka na koncu?
Bilo bi smešno, ko bi ne bilo nevarno. Čeprav daleč od resnice – Jezus namreč v središče postavlja posameznika kot svobodno bitje, ki ga ljubi; socializem pa uvaja prisilo kolektiva nad posameznikom, ki se ga znebi, če postane moteč –, je Šarčeva izjava zelo priročna za predvolilni čas. Komijem se z njo ni zameril, kristjane je pa tudi malce počehljal za ušesi. Ko k temu dodamo še medijsko favoriziranje Šarca kot kandidata za premierja, smo spet v nevarnosti, da “fašemo” nov obraz. Resda ne bo trajalo večno. Ko bo svoje oddelal, ga bodo ti, ki so ga s pomočjo medijev ustvarili, z njihovo pomočjo tudi pokončali. Ali se Šarec zaveda ali ne, kaj ga čaka na koncu, je drugotno vprašanje. Najmanj, na kar lahko računa, je, da bo njegov “stvarnik” gotovo poskrbel za ustrezno plačilo. Težava je v tem, da bo za Slovenijo izgubljeno ne le vsako leto, temveč vsak mesec, ko bodo sile kontinuitete na njem zidale svojo prevaro. Zato odprimo oči: volimo politika z izkušnjami, ne mesije.
Zlata Krašovec