In Rabelj je v alkoholu brisal spomine …

Nekje sredi osemdesetih let, ko se v Sloveniji še ni ravno glasno govorilo o povojnih pobojih, me je poklical znani, sedaj že vrsto let pokojni slovenjgraški podjetnik Albert Štumfl. Spregovoril je o povojnem morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Tam naj bi bila umorjena tudi Gollova, oče in mati njegove žene, Gollovi pa so bili pred vojno znana slovenjgraška meščanska družina.

Novinarska radovednost me je kajpak peljala v Žančane, kjer sem naletel na človeško lobanjo in vrsto človeških kosti, ki so jih lisice raznašale naokrog. Pomorjeni so bili zelo plitko zagrebeni in domačini so mi pripovedovali, da so v teh desetletjih živali stalno raznašale človeške kosti. Bil sem prvi, ki sem v dnevnem tisku o tem kaj napisal. Kakšnih 20 let kasneje, leta 2007, je sondiranje pokazalo, da naj bi bilo v Žančanih pobitih vsaj 2000 ljudi. Slovenj Gradec kot mesto glasnik miru se doslej na Žančane ni dovolj dostojno odzval.

Je Rablja pekla vest, da se je utopil v alkoholu?
Podobna zgodba je bila o Lešah, moji sosednji vasici. Na to grobišče že vrsto let hodijo na komemoracije Avstrijci, znanec z Leš pa je pripovedoval, kako so se pred leti ob hudourniški vodi, ki je odnesla zemljo, na površju pokazale kosti in ženski čevlji z visoko peto. Na Lešah so komunisti zverinsko pobili veliko ljudi iz Pliberka in drugih vasi na avstrijskem Koroškem, predvsem inteligenco in meščane. Neka nesrečnica iz Pliberka je v brutalno smrt očitno odšla urejena, obuta v čevlje z visoko peto, v katerih se je dobro počutila. Ali iz protesta do teh barbarov, ki so pobijali nedolžne ljudi. Nekdanji župan Pliberka je o tem napisal knjigo z vsemi podatki o žrtvah, ki so jih v dneh po končani vojni odpeljali v smrt, in tudi z njim sem v svojih novinarskih letih opravil intervju. Menda sem bil edini, ali pa eden redkih, ki sem o tej knjigi pisal v slovenskem prostoru. V daljšem intervjuju mi je tudi Viktor Faktor, ki je nekoč živel v Mežici, razlagal, kako so odpeljali in ubili njegova starša, ki po njegovem prepričanju prav tako ležita na Lešah. V naših krajih so ljudje vedeli, kdo je sodeloval pri teh eksekucijah, najbolj brutalnega se je prijel vzdevek Rabelj in je do svoje smrti v alkoholu skušal brisati spomine na te dogodke. Sondiranje grobišča na Lešah je pokazalo, da naj bi bilo v tamkajšnji grapi nedaleč od znamenitih leških cerkva pobitih vsaj 700 ljudi.

Nicku Vujičiću so se lagali v obraz
Zakaj to malo daljše uvodno ogrevanje? Tudi zaradi Teharij, kjer bo v nedeljo ponovno spominska slovesnost, in tudi zaradi Hude jame, kjer bo v ponedeljek Stanislav Lipovšek pri vhodu v rov sv. Barbare opravil prvi del pogreba žrtev tega množičnega morišča. Tudi zaradi povojnega grobišča Košnica, kjer hodijo naokrog arheologi namesto kriminalistov in tožilcev. Vendar tudi zaradi nedavnih Odmevov, ko je Rosvita Pesek gostila Nicka Vujičića, Avstralca srbskega rodu. Vujičiću, ki se je rodil brez rok in nog, za njegovo poslanstvo vsa čast in slava, toda gostitelji, slovenski politiki na čelu s predsednikom države, so mu brez sramu prodali nesramno laž. Vujičiću, ki po svetu naznanja ljubezen do življenja, sporoča pozitivne misli, so v nekaj protokolarnih srečanjih naložili, kako oni kot sočutna in moralna oblast skrbijo tudi za pokop po vojni pomorjenih žrtev in Vujičić je bil nad njihovo držo vidno navdušen. Brez sramu mu prodajo laž, da bi jo še on širil drugod po svetu. Z lažjo in prevaro so vladali sedem desetletij in to počnejo še danes. Nick Vujičić se seveda ne bo poglabljal v zgodovinske travme Slovenije in iskal resnice, jutri bo že na drugem koncu sveta in zaradi svojih nastopov, retorike in motivacije bo navduševal množice. In najbrž bo kje prodal še podtaknjeno laž aktualne slovenske oblasti. Resnica je pač ta, da se niti ta oblast niti vse leve vlade v času samostojne Slovenije niso zmenile za civilizacijsko normo pokopa teh nasilno pomorjenih ljudi, njihove pravice do groba, kaj šele, da bi ti dediči komunizma javno izrazili zgroženosti in sočutja zaradi teh grozodejstev svojih političnih prednikov.

Ni zločina in zločincev, če ste na pravi strani
Mnogo patologije Slovencev korenini v polpretekli zgodovini. Vladajoča politika, ki sama ali prek svojih medijskih glasnikov spretno ali robato in nespodobno govori o tem, kako je treba pustiti preteklost preteklosti ali zgodovinarjem (najraje Repetu) in gledati v prihodnost, vzdržuje to patološko stanje. Še bolj groba, nespodobna in sovražna je retorika, ki se skriva za anonimnostjo, govori pa o tem, kako so jih komunisti še premalo pobili. Še več bi jih morali zmetati v fojbe ali jame ali jih postreliti, so pogosti komentarji na spletnih forumih, ki sejejo sovraštvo. In pripišejo, komu je danes potrebno poslati šus v glavo. Toda ti odzivi na forumih so posledica stanja, ki ga gojijo in ohranjajo leve oblasti, ki ne zmorejo toliko srčne kulture, da bi te množične poboje obsodili, kaj šele da bi omogočili civilizacijski konec te zgodbe. S svojo politiko strasti le še podžigajo. Leva oblast na ta način sporoča, da ni nujno, da bi bili zločini kaznovani, seveda če ste na pravi strani. Puščajo sporočilo, da znajo poskrbeti za svoje ljudi: za dobre službe, lepe penzije za vse njihove rodove, dobre položaje in končno tudi za imuniteto zločincev vse do njihovega groba in še naprej. Na desettisoče je bilo med in po vojni pomorjenih, toda nihče od zločincev ni obsedel v zaporu niti en sam dan. Radi pa vržejo v zapor kakšnega reveža ali svojega političnega nasprotnika. Splača se biti njihov in na njihovi strani, je temeljno sporočilo. Splača se voliti njih, je drugo sporočilo. Z vsiljenim hedonizmom, resničnostnimi šovi in rumeno ter poneumljajočo medijsko kanalizacijo uspevajo sprati in skrtačiti možgane mnogih Slovencev do te mere, da zaznajo samo še dva programa na teve daljincu.

Mladi in izobraženi ob pogledu na to politično sceno in te nesposobne ter lažnive modele na oblasti brez velikih besed odhajajo na tuje, ker tu prihodnosti ni. Postali so migranti, da bi dali prostor migrantom.

Miro Petek