Institut predsednika republike kot monarhija reformiranih komunistov

Datum:

Dvaindvajseti april 1990 je bil odločilen dan za slovenstvo. Takrat smo se prvič imeli priložnost odločiti med komunistično kontinuiteto in vizijo nečesa novega, kar je bilo več desetletij preganjano, v razvitem svetu pa sprejeto kot normalnost. Ne še v svoji državi, a vsaj z voljo ljudstva; nekaj, kar nobena “ljudska” socialistična država v moderni zgodovini – pred nastopom slovenske pomladi – ni omogočala. Prvič po 45 letih.

Vsaj, kar se tiče takratnega izbora za predsednika predsedstva, smo izbrali narobe. Izbrali smo poklicnega aparatščika, ki se je do bridkega konca boril za enovitost Jugoslavije in obstoj komunizma, namesto disidenta, ki je v lastni deželi postal najprej zapornik, nato persona non grata, zaradi svoje ostre kritike do komunistične diktature. Malce prej je DEMOS vsaj dobil državnozborske volitve, a reformirani komunisti so kot posamezna stranka vseeno dobili več. Takrat, ko je bilo tako polno upanja v zraku in ko smo sanjali evropske misli, slovenski narod očitno še ni bil pripravljen, da bi se otresel okov okupacije rusko izurjenih boljševikov. Seme je bilo posajeno pregloboko.

Slovenska ustava predsedniku republike podeljuje omejene, pretežno ceremonialne pristojnosti in zrcali – upravičene – strahove njenih avtorjev, da ne bi Milan Kučan kot osrednja osebnost slovenskega  komunistične kontinuitete postal alter ego poveljnika Gadafija. No, kot vemo, ga to ni ustavilo. Kljub temu je prek omrežij inkorporiranih globoko v nedrje vsake leve vlade vplival – in še zmeraj vpliva – na prav vse sfere našega življenja.

107. člen ustave, neke vrste lex Kučan, tako ni dosegel svojega namena, vseeno pa bo najbrž ostal še našim zanamcem, dolgo po tem, ko bo ekonomska svetovalka pri Združenih narodih Špela Kučan prišla nazaj iz Ženeve.

Kaj nam je ostalo? Pohabljena funkcija vrhovnega vodje, ki v svoji ceremonialnosti le malce zaostaja za politično irelevantnostjo Elizabete druge. Vrhovno poveljstvo vojske v sodobnih časih globalne obrambne povezanosti nima več enake teže kot v času svetovnih vojn, turških vpadov ali mongolskih invazij. Na srečo nam ne bo nikoli treba spoznati, kako bi se na panevropski napad ruskega medveda odzvala “vrhovni poveljnik” Pahor in obrambna ministrica Katičeva.

Skoraj vse druge pristojnosti predsednika so politično nevtralne in omejene na protokolarne zadeve. To ni bilo jasno le predsedniku Drnovšku, ko je leta 2008, globoko v fazi svoje metamorfoze od dolgočasnega birokrata v new-age guruja, hotel za hec ugrabiti izvršilno in zakonodajno vejo oblasti ter več dni zavračal podpis zakona o azilu, “s katerim se ni strinjal”.

Daleč najpomembnejša naloga, ki je funkciji še ostala, je dolžnost predsednika, da predstavlja neformalno moralno avtoriteto države. Nekakšna skupinska duša družbe, v katero se lahko zazremo vsi in si rečemo: tako je prav in nič drugače. Nekaj takšnega kot Dalai Lama za Tibetance in pokojni Li Guangjao za Singapurce. Seveda je to v družbi, kjer so si funkcijo skoraj povsem podredili levičarji, utopično pričakovanje. Naša duša družbe so do zdaj bili zadnji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, zadnji predsednik predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, sekretar Socialistične Zveze delovnega ljudstva Slovenije in najmlajši član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Kar zanimiv seznam tovarišev, kajne? Na tej funkciji nikoli ni ravno dišalo po pomladi. Prej je zaudarjalo po truplih iz Barbara rova. Nikoli bolj kot tedaj, ko je Türk – najbrž naklepno in politično premišljeno – povojne pomore imenoval za drugorazredne teme.

Letos bomo vajo očitno še enkrat ponovili po predvidenem scenariju. Na naše življenje ne bo vplivala kaj precej. Vsekakor veliko manj kot referendum o drugem tiru – tistega bodo v denarnicah čutili tudi naši vnuki. Je pa predvolilna kampanja in seznam kandidatov dober pokazatelj razmer v državi. Izpostavljam pet ugotovitev:

1.) Ljudstvo se zaveda, da je predsedniška funkcija revijalna. Nobenih pogovorov ni na ulici o tem, kdo bo zmagal. Nikogar ne zanima. Bolj jih zanima, kdaj bo vlada Mira Cerarja končno znižala “krizni” DDV in kdaj bo njihova pokojnina končno presegla magični prag 500 evrov. Apatičnost do volitev na splošno bi lahko pljusknila v naslednje leto, ko bodo državnozborske volitve. Ob splošni apatičnosti pa je velika nevarnost, da bodo na volitve prišli le tisti, ki se sprehajajo po Kongresnem trgu s sovjetsko zastavo in majico z napisom: “Kapitalizem ubija”.

2.) Novinarji, ki kandidate obdelujejo na soočenjih, so pod vsako kritiko. Sprašujejo jih stvari, za katere funkcija nima nobene pristojnosti. Kaj boste storili glede brezposelnih mladih? Koliko denarja boste namenili umetnikom? Kako se boste spopadli s korupcijo? Prosim?! A zaslišujejo vladno ekipo, vključno z vsemi ministri in državnimi sekretarji? Predsednik ne bo naredil nič, ker ne more. A tega seveda ne sme povedati na glas. Zato so kandidati prisiljeni v čudne, abstraktne Ich-bin-ein-berliner odgovore. Tista vprašanja, ki so vsaj konkretna, pa so tako butasta, da človek pred zaslonom zardi v imenu novinarjev. V stilu: “Kateri bo vaš prvi uradni obisk?” Koga briga?! Novinarji bi se v skladu s splošno izvršilno praznostjo funkcije in moralno komponento, ki se skriva za njo, morali izključno osredotočati na osebnost kandidata, njegovo ideološko prepričanje (pa ne tisto popreproščeno slovensko o rdečih in črnih), njegov odnos do življenja, ljudi, narave … Izbiramo birokratskega kvazi-monarha, ki ne bo imel nobenih izvršilnih, zakonodajnih ali sodnih pristojnosti. Edino, kar bi nas moralo zanimati, je kandidatov svetovni nazor in osebnost.

3.) Zelo očitno je, da so strici revijalne volitve izkoristili za generalko pred glavno predstavo, ki se bo vršila naslednje leto – volitve v državni zbor. Verjetno je, da se Marjana Šarca uri za drugo dejanje, s čemer bi se pridružil dolgi vrsti kronično nesmešnih levih aktivistov s političnimi ali vsaj prikrito političnimi aspiracijami (Kek, Tof, Hribar, Roza …). Njegov volilni štab vodi nekdanji “ljudski vstajnik” iz coup’d’etata 2012. Od nikoder so ga zaznali politični barometri in ga izstrelili v višave, kjer prebivata revolucionarno posvečena Pahor in šamanka Bulčeva. Mediji se do njega vedejo podobno spoštljivo in nenapadalno, kot so se leta 2014 do Cerarja. Že kot kazanje mišic mogočnega levega propagandnega stroja je predstava upravičena. Če bo na volitvah prišel v drugi krog, potem je leva elita dobila potrditev koncepta, da Cerar ni bil zadnji in da se lahko dolgočasne govoreče glave klonira v neskončnost, ljudje pa jih bodo pridno sprejeli enega za drugim. Res je, da jim je Šarec z izredno medlimi nastopi malce otežil delo, a morda si želijo prav tega: dokaz, da lahko skozi medijski potisk iz nič v orbito izstrelijo novo zvezdo slovenskih trdih socialistov. Seveda, spet takšno, ki trdi, da je neobremenjena s politiko, da ji je že dovolj deljenja na leve in desne ter govora o spravi – razen tedaj, ko je treba poudariti, da je OF zmagovalka druge svetovne vojne. Šarec je tako na nek način – kot vnaprej določen najnevarnejši zasledovalec Pahorja – klon projekta SMC. Dva mlada neobremenjena človeka, ki ju druži le skupna afiniteta do Zorana Jankovića, socialistične uravnilovke in osvobodilnega boja. Stranka Modernega Šarca kot nova inkarnacija Centralnega komiteja KP naslednje leto? Mogoče. Nekarizmatična osebnost je le izziv za krojače javnega mnenja. Konec koncev bi bili tudi Cerar, Kučan in Drnovšek kot osebnosti v katerikoli drugi državi neizvoljivi.

4.) Po prvih soočenjih je kristalno jasno, da je najbolj prepričljiva Romana Tomc. Edina, ki je na vprašanja ponudila konkretne, realistične in podrobne odgovore, ne da bi se zapletla v kakršnokoli ideološko past, ki so ji jo nastavljali. Niti si ni – kot nekateri drugi – izmišljala fantazijske scenarije o tem, kaj bi spremenila glede stvari, ki niso v pristojnosti funkcije. Če bi bile predsedniške volitve meritokracija, bi jih najbrž dobila v prvem krogu. Ker niso, pa kljub temu previdno napovedujem, da bo prišla v drugi krog z Borutom Pahorjem, ki je na soočenjih zvenel tako apatično, kot da si ne želi novega mandata. Nekdanji ameriški ambasador Mussomeli mi je dejal, da je Pahor idealen politik za slovenske razmere in to je najbrž edina stvar, v kateri se nisva strinjala. Njegova vsegliharska drža, kar se tiče ideoloških tem, je res napredek v primerjavi s partizanom Türkom, a je s tem, ko ni preprečil nastopa “pozitivca” Štefaneca v KPK, jasno pokazal, čigav kandidat je. Nadaljevanje popolne leve ugrabitve tako pomembne institucije lahko odločilno vpliva tudi na parlamentarne volitve – kot smo enkrat že videli. Seveda ima kljub vsemu ogromne možnosti za zmago. Kontinuiteta je mati Slovencev. Izredno sem bil razočaran nad izumetničeno Ljudmilo Novak, ki se je povsem izgubila v svoji dolgočasni osebnosti; tako vsebinsko kot retorično. Samooklicana desno-sredinska kandidatka bi lahko veliko bolj odločno in konkretno nagovorila volivce kot jih je. Ostali kandidati – z vsem spoštovanjem do Jankovićevega duhovnega brata, koprskega naturščika Popoviča – niso na nivoju debate za najvišjo funkcijo v državi. Seveda pa ne trdim, da ne bi smeli kandidirati. Tudi stalno pripravljena Makovec Brenčičeva, kljub temu, da dviguje želodec, ko brez kančka samoironije razpravlja o integriteti in morali. Tudi slovenski Andy Kaufman Damjan Murko, ki – če bi kandidiral – ne bi bil prav nič manj legitimen kandidat kot Marjan Šarec. Murko ima morda celo to prednost, da ga drugi še niso prepričali, naj sam sebe jemlje resno. Murko se zaveda, da je le komik, Šarec (še) ne.

5.) Ne glede na to, kdo bo prevzel funkcijo, pa je kristalno jasno še nekaj drugega: Predsednika republike NE potrebujemo. Naloge, ki jih opravlja, bi se lahko mirno prenesle na predsednika vlade in ministre, nekatere pa na protokol vlade. Prihranili bi vsaj 160.000 evrov za plačo in še vsaj dvakrat toliko za plače vseh (najbrž Pahorjevih) anarholevičarskih, rusofilnih kolegov, ki so zaposleni v njegovem kabinetu. Izpraznjeno predsedniško palačo pa bi lahko preuredili v muzej za turiste, ki bi si lahko od blizu ogledali kje so nekoč kraljevali Slovenski reformirani komunisti.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...