Institut predsednika republike kot monarhija reformiranih komunistov

Mitja Iršič.

Dvaindvajseti april 1990 je bil odločilen dan za slovenstvo. Takrat smo se prvič imeli priložnost odločiti med komunistično kontinuiteto in vizijo nečesa novega, kar je bilo več desetletij preganjano, v razvitem svetu pa sprejeto kot normalnost. Ne še v svoji državi, a vsaj z voljo ljudstva; nekaj, kar nobena “ljudska” socialistična država v moderni zgodovini – pred nastopom slovenske pomladi – ni omogočala. Prvič po 45 letih.

Vsaj, kar se tiče takratnega izbora za predsednika predsedstva, smo izbrali narobe. Izbrali smo poklicnega aparatščika, ki se je do bridkega konca boril za enovitost Jugoslavije in obstoj komunizma, namesto disidenta, ki je v lastni deželi postal najprej zapornik, nato persona non grata, zaradi svoje ostre kritike do komunistične diktature. Malce prej je DEMOS vsaj dobil državnozborske volitve, a reformirani komunisti so kot posamezna stranka vseeno dobili več. Takrat, ko je bilo tako polno upanja v zraku in ko smo sanjali evropske misli, slovenski narod očitno še ni bil pripravljen, da bi se otresel okov okupacije rusko izurjenih boljševikov. Seme je bilo posajeno pregloboko.

Slovenska ustava predsedniku republike podeljuje omejene, pretežno ceremonialne pristojnosti in zrcali – upravičene – strahove njenih avtorjev, da ne bi Milan Kučan kot osrednja osebnost slovenskega  komunistične kontinuitete postal alter ego poveljnika Gadafija. No, kot vemo, ga to ni ustavilo. Kljub temu je prek omrežij inkorporiranih globoko v nedrje vsake leve vlade vplival – in še zmeraj vpliva – na prav vse sfere našega življenja.

107. člen ustave, neke vrste lex Kučan, tako ni dosegel svojega namena, vseeno pa bo najbrž ostal še našim zanamcem, dolgo po tem, ko bo ekonomska svetovalka pri Združenih narodih Špela Kučan prišla nazaj iz Ženeve.

Kaj nam je ostalo? Pohabljena funkcija vrhovnega vodje, ki v svoji ceremonialnosti le malce zaostaja za politično irelevantnostjo Elizabete druge. Vrhovno poveljstvo vojske v sodobnih časih globalne obrambne povezanosti nima več enake teže kot v času svetovnih vojn, turških vpadov ali mongolskih invazij. Na srečo nam ne bo nikoli treba spoznati, kako bi se na panevropski napad ruskega medveda odzvala “vrhovni poveljnik” Pahor in obrambna ministrica Katičeva.

Skoraj vse druge pristojnosti predsednika so politično nevtralne in omejene na protokolarne zadeve. To ni bilo jasno le predsedniku Drnovšku, ko je leta 2008, globoko v fazi svoje metamorfoze od dolgočasnega birokrata v new-age guruja, hotel za hec ugrabiti izvršilno in zakonodajno vejo oblasti ter več dni zavračal podpis zakona o azilu, “s katerim se ni strinjal”.

Daleč najpomembnejša naloga, ki je funkciji še ostala, je dolžnost predsednika, da predstavlja neformalno moralno avtoriteto države. Nekakšna skupinska duša družbe, v katero se lahko zazremo vsi in si rečemo: tako je prav in nič drugače. Nekaj takšnega kot Dalai Lama za Tibetance in pokojni Li Guangjao za Singapurce. Seveda je to v družbi, kjer so si funkcijo skoraj povsem podredili levičarji, utopično pričakovanje. Naša duša družbe so do zdaj bili zadnji predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, zadnji predsednik predsedstva Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, sekretar Socialistične Zveze delovnega ljudstva Slovenije in najmlajši član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Kar zanimiv seznam tovarišev, kajne? Na tej funkciji nikoli ni ravno dišalo po pomladi. Prej je zaudarjalo po truplih iz Barbara rova. Nikoli bolj kot tedaj, ko je Türk – najbrž naklepno in politično premišljeno – povojne pomore imenoval za drugorazredne teme.

Letos bomo vajo očitno še enkrat ponovili po predvidenem scenariju. Na naše življenje ne bo vplivala kaj precej. Vsekakor veliko manj kot referendum o drugem tiru – tistega bodo v denarnicah čutili tudi naši vnuki. Je pa predvolilna kampanja in seznam kandidatov dober pokazatelj razmer v državi. Izpostavljam pet ugotovitev:

1.) Ljudstvo se zaveda, da je predsedniška funkcija revijalna. Nobenih pogovorov ni na ulici o tem, kdo bo zmagal. Nikogar ne zanima. Bolj jih zanima, kdaj bo vlada Mira Cerarja končno znižala “krizni” DDV in kdaj bo njihova pokojnina končno presegla magični prag 500 evrov. Apatičnost do volitev na splošno bi lahko pljusknila v naslednje leto, ko bodo državnozborske volitve. Ob splošni apatičnosti pa je velika nevarnost, da bodo na volitve prišli le tisti, ki se sprehajajo po Kongresnem trgu s sovjetsko zastavo in majico z napisom: “Kapitalizem ubija”.

2.) Novinarji, ki kandidate obdelujejo na soočenjih, so pod vsako kritiko. Sprašujejo jih stvari, za katere funkcija nima nobene pristojnosti. Kaj boste storili glede brezposelnih mladih? Koliko denarja boste namenili umetnikom? Kako se boste spopadli s korupcijo? Prosim?! A zaslišujejo vladno ekipo, vključno z vsemi ministri in državnimi sekretarji? Predsednik ne bo naredil nič, ker ne more. A tega seveda ne sme povedati na glas. Zato so kandidati prisiljeni v čudne, abstraktne Ich-bin-ein-berliner odgovore. Tista vprašanja, ki so vsaj konkretna, pa so tako butasta, da človek pred zaslonom zardi v imenu novinarjev. V stilu: “Kateri bo vaš prvi uradni obisk?” Koga briga?! Novinarji bi se v skladu s splošno izvršilno praznostjo funkcije in moralno komponento, ki se skriva za njo, morali izključno osredotočati na osebnost kandidata, njegovo ideološko prepričanje (pa ne tisto popreproščeno slovensko o rdečih in črnih), njegov odnos do življenja, ljudi, narave … Izbiramo birokratskega kvazi-monarha, ki ne bo imel nobenih izvršilnih, zakonodajnih ali sodnih pristojnosti. Edino, kar bi nas moralo zanimati, je kandidatov svetovni nazor in osebnost.

3.) Zelo očitno je, da so strici revijalne volitve izkoristili za generalko pred glavno predstavo, ki se bo vršila naslednje leto – volitve v državni zbor. Verjetno je, da se Marjana Šarca uri za drugo dejanje, s čemer bi se pridružil dolgi vrsti kronično nesmešnih levih aktivistov s političnimi ali vsaj prikrito političnimi aspiracijami (Kek, Tof, Hribar, Roza …). Njegov volilni štab vodi nekdanji “ljudski vstajnik” iz coup’d’etata 2012. Od nikoder so ga zaznali politični barometri in ga izstrelili v višave, kjer prebivata revolucionarno posvečena Pahor in šamanka Bulčeva. Mediji se do njega vedejo podobno spoštljivo in nenapadalno, kot so se leta 2014 do Cerarja. Že kot kazanje mišic mogočnega levega propagandnega stroja je predstava upravičena. Če bo na volitvah prišel v drugi krog, potem je leva elita dobila potrditev koncepta, da Cerar ni bil zadnji in da se lahko dolgočasne govoreče glave klonira v neskončnost, ljudje pa jih bodo pridno sprejeli enega za drugim. Res je, da jim je Šarec z izredno medlimi nastopi malce otežil delo, a morda si želijo prav tega: dokaz, da lahko skozi medijski potisk iz nič v orbito izstrelijo novo zvezdo slovenskih trdih socialistov. Seveda, spet takšno, ki trdi, da je neobremenjena s politiko, da ji je že dovolj deljenja na leve in desne ter govora o spravi – razen tedaj, ko je treba poudariti, da je OF zmagovalka druge svetovne vojne. Šarec je tako na nek način – kot vnaprej določen najnevarnejši zasledovalec Pahorja – klon projekta SMC. Dva mlada neobremenjena človeka, ki ju druži le skupna afiniteta do Zorana Jankovića, socialistične uravnilovke in osvobodilnega boja. Stranka Modernega Šarca kot nova inkarnacija Centralnega komiteja KP naslednje leto? Mogoče. Nekarizmatična osebnost je le izziv za krojače javnega mnenja. Konec koncev bi bili tudi Cerar, Kučan in Drnovšek kot osebnosti v katerikoli drugi državi neizvoljivi.

4.) Po prvih soočenjih je kristalno jasno, da je najbolj prepričljiva Romana Tomc. Edina, ki je na vprašanja ponudila konkretne, realistične in podrobne odgovore, ne da bi se zapletla v kakršnokoli ideološko past, ki so ji jo nastavljali. Niti si ni – kot nekateri drugi – izmišljala fantazijske scenarije o tem, kaj bi spremenila glede stvari, ki niso v pristojnosti funkcije. Če bi bile predsedniške volitve meritokracija, bi jih najbrž dobila v prvem krogu. Ker niso, pa kljub temu previdno napovedujem, da bo prišla v drugi krog z Borutom Pahorjem, ki je na soočenjih zvenel tako apatično, kot da si ne želi novega mandata. Nekdanji ameriški ambasador Mussomeli mi je dejal, da je Pahor idealen politik za slovenske razmere in to je najbrž edina stvar, v kateri se nisva strinjala. Njegova vsegliharska drža, kar se tiče ideoloških tem, je res napredek v primerjavi s partizanom Türkom, a je s tem, ko ni preprečil nastopa “pozitivca” Štefaneca v KPK, jasno pokazal, čigav kandidat je. Nadaljevanje popolne leve ugrabitve tako pomembne institucije lahko odločilno vpliva tudi na parlamentarne volitve – kot smo enkrat že videli. Seveda ima kljub vsemu ogromne možnosti za zmago. Kontinuiteta je mati Slovencev. Izredno sem bil razočaran nad izumetničeno Ljudmilo Novak, ki se je povsem izgubila v svoji dolgočasni osebnosti; tako vsebinsko kot retorično. Samooklicana desno-sredinska kandidatka bi lahko veliko bolj odločno in konkretno nagovorila volivce kot jih je. Ostali kandidati – z vsem spoštovanjem do Jankovićevega duhovnega brata, koprskega naturščika Popoviča – niso na nivoju debate za najvišjo funkcijo v državi. Seveda pa ne trdim, da ne bi smeli kandidirati. Tudi stalno pripravljena Makovec Brenčičeva, kljub temu, da dviguje želodec, ko brez kančka samoironije razpravlja o integriteti in morali. Tudi slovenski Andy Kaufman Damjan Murko, ki – če bi kandidiral – ne bi bil prav nič manj legitimen kandidat kot Marjan Šarec. Murko ima morda celo to prednost, da ga drugi še niso prepričali, naj sam sebe jemlje resno. Murko se zaveda, da je le komik, Šarec (še) ne.

5.) Ne glede na to, kdo bo prevzel funkcijo, pa je kristalno jasno še nekaj drugega: Predsednika republike NE potrebujemo. Naloge, ki jih opravlja, bi se lahko mirno prenesle na predsednika vlade in ministre, nekatere pa na protokol vlade. Prihranili bi vsaj 160.000 evrov za plačo in še vsaj dvakrat toliko za plače vseh (najbrž Pahorjevih) anarholevičarskih, rusofilnih kolegov, ki so zaposleni v njegovem kabinetu. Izpraznjeno predsedniško palačo pa bi lahko preuredili v muzej za turiste, ki bi si lahko od blizu ogledali kje so nekoč kraljevali Slovenski reformirani komunisti.

Mitja Iršič

  • Franjo Trojner

    Dober članek! V naslovu piše: “institut predsednika republike kot monarhija reformiranih komunistov”. Jaz bi v naslovu monarhijo zamenjal z deponijo. Sicer je pa res, če tovariša kučana postaviš ob bok veličini g. Vaclava Havla komaj vidiš, kako zelo smo ga na prvih predsedniških volitvah volilci pihnili mimo!

    • učko

      Jest ga takrat nisem nič mimo pihnu !!!! To ste ga ostali
      usrali do konca!!!

      • Franjo Trojner

        Res je, toda tudi jaz nisem glasoval zanj!

  • mona lisa

    Ja žal je res da imamo v naši državi tudi take in zelo dosti takih ki živijo kraljevsko življenje na račun naroda medtem ko marsikateri delavec bije boj za preživetje.

  • xtc

    Vse je povedano v enem stavku-istitut predsednika republike ukinit,ker ga ne potrebujemo.
    Dejansko je bil narejen za rehabilitacijo titovih travm pri Kučanu,ki bi moral biti pred sodišči ne pa tam.

  • karpelec

    Odlično Iršič! No letos se je pojavila ena glava, ki izstopa iz črede dolgočasno govorečih in kloniranih glav in ljudje bi morali spregledati to glavo, ki ne binglja samo naprej in nazaj ter levo in desno in jo nagraditi, da bo še nekaj več kot samo lutka in okras predsedniške palače.

  • VIKTORE

    Popolnoma se strinjam s piscem, da ne potrebujemo predsednika države, še najmanj pa takšnega, ki ga izbirajo stranke, torej “levega ali desnega”. Zakaj se prepiramo državljani med sabo, kakšne barve predsednika hočemo (oz. nočemo)? Saj ga predlagajo in končno tudi postavijo tisti, ki vidijo v njem neko svojo korist. Volivci so le kulisa, ki nimajo kaj dosti vpliva, saj večina noče sodelovati v tem cirkusu.To bedasto strankarsko merjenje moči iz dneva v dan, kdo je danes na prvem mestu , kdo je koga že prehitel, kdo izgublja- se mi zdi neresno. Vse to me spominja na neki drugi čas, ko so posledice takšnega levo-desnega, liberalno-konservativnega preigravanja eskalirale med drugo sv. vojno.Mediji tistega časa niso bili nič drugačni kot danes, na podoben način so stranke z njihovo pomočjo oblikovale splošno klimo med ljudstvom, ki se je z njihovo pomočjo odločalo za ene ali druge. To je povzročalo umazana izdajstva, veliko mrtvih na bojiščih ali doma ustreljenih kot talci ali žrtve osebnih političnih obračunavanj, premnogo povojnih žrtev, krivic ipd. Vse to je delo STRANK, ki preko propagande netijo prepir in sovraštvo med ljudstvom, posebej če se stranke zaradi osebne koristoljubnosti svojih liderjev potegujejo za prevlado.

    • Olga

      SZDL po Kučanu in Ljudmili Murglski?

  • althar

    Dober komenar. Naj mu dodam še svojih 5 centov razmišljanja na temo predsedniške funkcije, pa i šire, kot bi rekli Srbi.

    Predsedniki v parlamentarnih demokracijah so v bistvu kopija monarhov. Kot ve vsak, se oblast deli na zakondajno, izvršno in sodno, saj se je skozi zgodovino izkazalo, da je to najbolj zanesljiv način, da si nobena veja ne more prigrabiti absolutne oblasti. Včasih jih absolutna moč seveda ni kaj dosti motila in v tistih časih so bili monarhi vrhovni predstavniki vseh treh vej oblasti. Sami ali po svojih izbrancih so odločali o zakonih in o njihovem izvrševanju ter imeli končno besedo pri razsodbah (vsaj pomembnejših). To so bile njihove glavne zadolžitve, medtem ko jim je bilo vojskovanje le priljubljena dodatna dejavnost, s katero so povečevali ali branili svoje bogastvo, torej ozemlje. Sčasoma so prepuščali demokratično izvoljenim ali izbranim plebejcem čedalje več moči, tako da so na koncu pristali na bolj ali manj protokolarni vlogi pri vseh treh vejah: podpisujejo zakone, ki jih sprejema parlament, imenovanja, ki jih predlaga vlada, pomilostitve, ki jih predlaga sodni svet ipd. Popolnoma enako vlogo igrajo v parlamentarnih demokracijah predsedniki. Legitimnost monarhom zagotavlja dedno pravo, legitimnost predsednikov pa neposredne volitve (kjer so izbrani na teh, seveda).

    Na prvi pogled torej deluje predsedniška funkcija popolnoma redundantno in odveč, a žal vendarle ni povsem tako. Namreč v današnjih parlamentarnih demokracijah je tako, da se voli le zakondajno telo (torej parlament), ta pa potem izmed sebe izbere izvršno telo (torej vlado). Na ta način med njima seveda ne more nastati konkurenčna napetost, poleg tega ima demokratično legitmnost le parlament, ki pa hočeš nočeš postane le vladni podaljšek, saj najpomembnejši izvoljeni predstavniki parlamenta pristanejo v vladi.Tako smo v bistvu pristali le na dveh vejah oblasti – izvršno/zakonodajni in sodni, kar je lahko nevarno (1917, 1933), zato je predsednik s svojo avtoriteto in (sicer majhno, a vendarle) oblastno močjo postal nekakšna kvazi tretja veja oblasti in tako, paradoksalno, v bistvu koristna demokratična prvina.

    Sam menim, da bi bilo namesto kvazi dosti bolje imeti pravo delitev oblasti, zato bi morali namesto parlamentarne uvesti predsedniško demokracijo, podobno kot jo poznajo v Franciji in ZDA. Tu ljudstvo neposredno izvoli izvršno (predsednika, ki izbere svojo vlado) in ločeno (v ZDA na primer dve leti kasneje) še zakonodajno oblast (parlament). Na ta način imata obe veji oblasti enako demokratično legitimnost in lahko pri vladanju enakopravno sodelujeta (in tekmujeta). Podobno imamo pri nas rešeno na občinski ravni in ne vidim razloga, da ne bi enake rešitve uvedli tudi na državni. Tako bi imeli boljšo demokracijo, pa še redundantne funkcije Predsednika države (z vsemi večnimi pisarnami in pokojninami vred) se znebimo.

    O popolnoma nekoristni sinekuri Državnega sveta pa ne bi zgubljal besed. Ukiniti bi jo bilo treba včeraj.

    Edit:
    Še disclaimer. Na predsedniške volitve načelno ne hodim. Bil sem na prvih, kjer sem volil Pučnika in na zadnjih, kjer sem volil Neturka.

  • Borut Stari

    Hvala avtorju za izjemen opis slovenske resničnosti.

  • Franc Šink

    Zakaj pa ne bi Slovenci ustoličili kralja ali vsaj kneza? Bilo bi enkrat za vselej mir! Komunisti bi seveda izključeni pri kanditaturi (lustracija).

    • ogledalo

      Ob lustraciji vam pol vodstvenega kadra izvržejo!

  • baubau

    sem za takojšnjo ukinitev

  • sprehajalec

    #1991. Takrat smo se prvič imeli priložnost odločiti med komunistično
    kontinuiteto in vizijo nečesa novega, kar je bilo več desetletij
    preganjano, v razvitem svetu pa sprejeto kot normalnost.#

    Narobe, viziji sta bile le dve in zdaleč od tega, da bi bili normalni. Na eni strani kontinuiteta partije, na drugi strani pa alternativa mladinci ZSMS in ultralevičarstvo. Tega pa nihče ni prepoznal.

    V ozadju tiči takrat 45 letna indoktrinacija, ko je bilo desno do skrajnosti demonizirano in prekleto (župnik, klerikalci, meščani, kapitalisti, privatniki), levo pa se je ločilo na dobro in malo manj dobro. Biti desničar je bilo skrajno bogokletno.

    In tako je žal še danes. Članek pa je dober in opisuje stvari kakršne so. Slovenija predsednika preprosto nepotrebuje. Preveč stanejo in ni v sorazmerju z njihovim učinkom. Še predsednik lokalnega društva opazovalcev ptic ima več pristojnosti in predvsem odgovornosti.

  • RATATA

    Pahor sam se je zadnjič v svoji osladno spakovalni maniri pohvalil, da je on kot predsednik RS predlagal ali potrdil 30 ljudi na pomembne položaje v državi.

  • RATATA

    Ko smo se odločali med dr. Jožetom Pučnikom in milanom kiićanom je bilo merodajno to,
    da so po društvih upokojencev izvedli agitacijsko propagando v stilu “če boš volil Pučnika ne bo penzjonov”.

  • dob

    >>Predsednika republike NE potrebujemo. <<
    Pravilno. To je videti že po tem, da ga sploh imamo, ker če bi ga rabili (v smislu: uporabljali!) nam ga ne bi pustili imeti.
    Cirkus kandidatov narediš preprosto s tem, da resnega kandidata odstraniš iz tekme.
    Kar je kučan letos storil z BMZ-jem.

    Predvidevam, da se Romana Tomc v primeru zmage ne bo spravila (z vso silo!) nad pravni sistem države. Brez pravnega reda sploh ni države, ker je ne more biti! Država JE pravni red.
    Zato je mi nimamo.

    Imeti predsednika neke države, ki ne obstaja – ne obstaja pa zato, ker smo brez pravnega reda – je absurdno.
    Zupančič je bil režimu nevaren. Tomčeva po moje ni.
    Ona bo pustila to smešnico od pravnega reda delati naprej po svoje.
    Še naprej bomo brez države!

  • ogledalo

    Dokler bo ivan predsednik sekte desnica ne bo imela predsednika države. “Glas za Romano Tomc je glas za ivana in sekto!”

    • KIKI

      Ali se sploh lahko še pogledaš v ogledalo, ne da bi bruhal?

  • KIKI

    Po pravici povedano, si Romane Tomc Slovenci ne zaslužimo in jo je škoda za to
    nedostojno klovnovsko drhal! Z vsebino, ki jo ima in ji je prirojena, ne spada v vrsto
    kvazi komedijantov, prepotentnežev , bedakov in ritoliznih rdečuhov!
    Želodec se mi obrača ob naščuvanih novinarjih, ki si gradijo svoj obstoj s pljuvanjem po
    osebah, ki jim jih sugerira večna, umazana udbooblast , rdeča banda s potomci vred!
    Tokrat moramo pazit, da jim podtaknjenca Šarca ne bo uspelo spraviti v drugi krog,
    ker je velika nevarnost, da v resnici dobimo kretena 1. klase in si uničimo še zadnje
    dostojanstvo, ki ga kot narod še premoremo!
    Če volimo Tomčevo, se nam kaj lahko zgodi, da se Pahor in Šarec procentualno približara in
    potem lahko žalostno čakamo na drugi krog kjer se bojo glasovi Tomčeve in Novakove
    porazdelili na murgelskega kandidata in lahko se zgodi tragedija, politični kolaps, ki ga bo, žal,
    ponovno zakuhal narod, ki ne misli in zmagal bo veliki mali Kučan s svojim Šarcem in ZZZB
    za vedno!
    Rečem lahko samo: Bog nam pomagaj!:

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!