#IranNLBgate: Umazan denar in umazani posli: “Ne vprašaj, ne povej!”

V Novi ljubljanski banki imajo sicer zaradi pranja denarja izredne razmere, po tihem pa so celo zelo ponosni, saj so končno postali del prepoznavnega svetovnega bančnega miljeja, sicer tistega z zelo črnim predznakom. Drži, denar se v bankah pere povsod po svetu, le da se v mnogih državah proti temu borijo, tudi zakonodajo imajo ustrezno naravnano, za razliko od Slovenije, kjer je pravnomočna obsodba zaradi pranja denarja že velik sodni podvig. Običajno pa je pri pranju denarja v igri tudi korupcija, saj tistim, ki to omogočijo, v žep pade zelo lepa nagrada.

Ko ni pomembno, od kod in zakaj
#IranNLBgate se pri slovenskih bančnikih lahko ponazori v mafijskem izreku: “Ne vprašaj, ne povej!” To je v svetu značilno večinoma za zasebne bankirje, saj tveganje, da operejo umazan denar, ki izvira iz kriminalnih dejanj, nikakor ni zastonj. Ne vprašajo, od kod denar, in ne razlagajo dalje, kaj so počeli. Provizije za pranje denarja in za molk so zelo visoke, v zadnjih tednih smo slišali, da se tam, kjer je v ozadju terorizem ali trgovina z orožjem, vrtijo od 30 do 60 odstotkov. V primeru #IranNLBgate imamo torej opravka s 300 do 600 milijoni dolarjev, ki so kot provizija poniknili v žepe omrežja, ki je naročilo in omogočilo to raboto. Čeprav bančni zakoni in kazenski zakoniki veljajo za vse, je NLB vendarle državna banka, kjer se to ne bi smelo dogajati. Vendar je prav nasprotno, v Sloveniji sta bili ravno NKBM in NLB pralnici denarja za slovensko tajkunsko elito, sedaj je odkrit še primer Irana in gotovo v omarah skrivajo še marsikaj. Slovenski bankirji so se držali mafijskega zakona in niso vprašali, od kod in zakaj denar, prav tako niso povedali, kaj se je dogajalo, dokler po osmih letih ni prišlo do razkritja teh umazanih poslov.

NLB odpira “pralnomate”, zapira bankomate
Michel Camdessu, direktor Mednarodnega monetarnega sklada v letih 19872000, ugotavlja, da od dva do pet odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda oziroma med 800 milijardami in dvema trilijardama dolarjev predstavlja denar kriminalnega porekla, ki se opere skozi banke. Državna NLB lepo sodeluje pri teh poslih. Na podeželju zapira banke in bankomate, v Ljubljani odpira »pralnomate« (“landromats”), ki z delitvijo provizij postajajo velik vir prihodkov udbovsko-partijskega omrežja v državi.

Z internetom je pranje denarja postalo bolj softicirano kot v preteklosti. Ko sem pred mnogimi leti pisal o pranju denarja v NKBM, je vse skupaj potekalo še bolj barbarsko: koroški podjetnik s kriminalno dušo je prinesel črn kovček denarja, ga direktorju banke vrgel na mizo in nato so bančni uslužbenci vsak dan na njegov račun nakazovali  vsoto, ki ni presegla limita, za katerega bi morala banka poročati Uradu za preprečevanje pranja denarja. Pa bi vseeno morala, ker je šlo za zaporedna nakazila, četudi niso presegla te vsote. Konec koncev pa bi bilo tudi vseeno, če bi banka poročala, ker je bil na tem uradu takrat direktor Klavdijo Stroligo, predhodnik Andreja Plausteinerja. Ista genska zasnova. Nič se ni in nič se ne bi zgodilo.

Ali denar, ki je namenjen financiranju terorizma, ni umazan denar?
In prav smešno izpadejo danes tisti medijski družbenopolitični delavci, ki po naročilu in plačilu bankirjev ter omrežja poskušajo pralce denarja oprati krivde, češ, za pranje denarja mora biti denar kriminalnega izvora. Kaj pa je drugega denar države, ki je namenjen za teroristične dejavnosti, kot pa umazan denar, denar, ki seje smrt? Nekateri novinarji so pripravljeni svoje sponzorje in donatorje zaščititi, tudi če delajo ti najbolj krvave posle.

ZDA so po napadu na newyorška dvojčka sestavile listo držav, ki sponzorirajo mednarodni terorizem. State Department je na to listo uvrstil Sirijo, Iran, Irak, Libijo, Kubo, Severno Korejo in Sudan. ZDA so Iran prepoznale kot državo, ki je najpomembnejši sponzor Hezbolaha in Hamasa, Sudan kot sponzorja Al Kaide itd. In državna banka v Sloveniji postane posrednik med plačili iranske državne banke in štirih podjetij iranskega državljana, ki nato ta denar razpršijo na več kot 9400 računov po svetu. Teh 9400 plačil pomeni razpršitev portfelja globalne teroristične mreže in naravnost strašljivo je – in pri nas se tega nočemo zavedati –, da je pri tem sodelovala Slovenija ob vednosti ali soglasju ali sodelovanju slovenske politike.

Naša banka in bankirji, naša država in njeni politiki so prispevali k večjemu terorističnemu tveganju. Ob vsakem terorističnem napadu po svetu se je na to potrebno spomniti.

Miro Petek