Išče se predsednik – 2. del

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Če na kratko povzamem 1. del, za predsednika predsedstva takratne SRS je bil leta 1989 s prevaro izvoljen tovariš Milan Kučan. Slovenci svojo sramoto lahko ublažimo le s tem, da je zmagal šele v 2. krogu, žal pa je bila takrat zamujena priložnost, ki se ni več vrnila. Naslednje volitve so bile po novi Ustavi RS razpisane leta 1992. Nismo več volili predsednika predsedstva, temveč predsednika RS. Izvoljen je bil, po pričakovanju, tokrat že gospod Milan Kučan.

Kdor takrat še ni živel ali pa je bil premlad, da bi ga politika zanimala, seveda ne razume tragedije, ki se je zgodila Slovencem, ne razume, kdo je Milan Kučan, ki je po teh volitvah čez 5 let dobil še en mandat in dokončno zapečatil usodo Slovenije.

Kučan je bil vojaški obveščevalec JLA
Manj znana dejstva, kako je Kučan doživljal Slovenijo in njene ustavne spremembe, so opisane v knjigi Borisa Jovića Zadnji dnevi SFRJ. V zvezi s sprejemom amandmajev k Ustavi SRS so Borisav Jović, Ante Marković in Veljko Kadijević podprli predlog takratnega predsednika predsedstva SFRJ Janeza Drnovška, da poskušajo Slovence vendarle prepričati, da ne sprejmejo amandmajev k Ustavi SRS. Na sestanku je bila navzoča Silva Bauman, sicer moja šefica v SOZD-u Kemija, kjer se je moja kariera kot edine zaposlene, ki ni bila v partiji, zaključila točno ob letu dni s prehodom v odvetniško pisarno poznejšega Pahorjevega tasta. Na sestanku so bili še Stanovnik, Kučan, Smole, Potrč in Šinigoj. Kot opisuje Jović, mu je Kučan na vprašanje, kako so lahko izgubili ugled v Sloveniji, razložil tako: Izgubili smo ga po zaslugi vaše, javne, dvoletne ofenzive proti našemu vodstvu. Torej, dragi Slovenci, nismo bili mi tisti, ki smo želeli samostojno Slovenijo, preprosto smo bili po Kučanovi analizi v to prisiljeni, da ga s tem zaščitimo. Njega in partijsko vodstvo! Vendar je v knjigi Jovića vsaj zame najbolj zanimiv zapis, da je Janša osebno izdelal oceno o ravnanju vojske ob zavrnitvi služenja vojaškega roka zunaj Slovenije, kar je Joviću prinesel še toplo naš upokojenec Milan Aksentijević (sami Milani!). Še bolj zanimiva pa je informacija Veljka Kadijevića, da je bil Kučan svoj čas angažiran kot vojaški obveščevalec. V nobeni Kučanovi izjavi tega podatka ni. Ni ga niti zanikal niti potrdil, vsaj kolikor je meni znano. 10. 10. 1990 je bila seja predsedstva SFRJ, na kateri so sodelovali tudi vsi predsedniki republiških predsedstev. Ko je Kučan izvedel, da naj bi se pripravljalo glasovanje v zvezni skupščini o federalnem ali konfederalnem konceptu Jugoslavije, se je baje počutil zgroženega in izjavil, da ne bi nikoli sodeloval pri pripravi konfederalnega koncepta, če bi vedel, da mu je postavljena alternativa federalnega koncepta. Torej tudi po sprejemu slovenskih ustavnih amandmajev oktobra 1990 je Kučan sanjal o konfederaciji in tudi sodeloval pri pripravi konfederalnega koncepta Jugoslavije. Še januarja 1991 je Kučan predlagal sestanek članov predsedstva SFRJ s predsedniki predsedstev republik o politični prihodnosti, ne Slovenije in ostalih republik, temveč Jugoslavije.

Zato seveda ne čudi, da so deklaracijo proti slovenski vojski podpisali predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan, član predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, člani predsedstva RS Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec in seveda Dušan Plut. In čeprav je nasprotoval državi, se je potegoval za funkcijo predsednika le te. Z denarjem, dokumenti, izsiljevanjem, zavajanjem … Tako si je pripisal zasluge za odhod slovenske delegacije s 14. kongresa ZKJ, ki ga je dejansko predlagal Ciril Ribičič in ne Kučan. Izdati svojega tovariša za lastno korist za partijca lahko pomeni samo vrlino.

Ljudstvo je izbralo, ljudstvo je dobilo!

Volitve prvega predsednika v samostojni, demokratični Republiki Sloveniji so potekale na način, ki izvoljenemu, če ne bi imel tako debele kože, ne bi bile v čast. Kampanja, ki jo je domnevno brezplačno vodil Studio Marketing, in pismo, ki ga danes na spletnih straneh ne boste našli, odprto pismo Milanu Kučanu z naslovom: “Vredni smo dobrega predsednika”, je bil le začetek takšnih in podobnih akcij ortolevice, ki so se nadaljevale naj si bo z vseslovenskimi vstajami v Mariboru in ne nazadnje s procesijo na Magistrat. Če me spomin ne vara, je bila prvopodpisana pod omenjenim pismom moja kolegica Tjaša Andree Prosenc, članica Olimpijskega komiteja, ustanovna članica F 21. Tudi družina Cerar mi je ostala v spominu. In tako dalje in tako naprej. Skratka, zaskrbljeni državljani, ki jih je skrbelo, da po naključju ne bi bili vredni dobrega predsednika in vseh s tem povezanih ugodnosti, so se javno izpostavili in agitirali za neodvisnega kandidata. Nečlana ali nesimpatizerja partije med njimi verjetno ne bi našli. Darilo v obliki zastonjske kampanje Studia marketing, ki bi moralo biti predmet kazenske obravnave ali najmanj davčnega postopka, je po izvolitvi predstavljeno kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar poraženci volitev izpostavljajo in problematizirajo izključno zaradi užaljenosti in poraza.

Milan Kučan.

Torej ljudstvo je izbralo, ljudstvo je dobilo. Udbovske rabote, zanikanje in molk o pokolih po drugi svetovni vojni, krajo družbenega premoženja, vse to se je uspešno zaščitilo in izvajalo dalje.

Tranzicija je bila pod nadzorom, ukinitev SDK, zavrženje več sto ovadb, vse je bilo pozabljeno, ko je Kučan na pikniku jedel klobaso
Tudi naslednje volitve leta 1997 so potekale v podobnem vzdušju. Milan Kučan je bil ponovno izvoljen v prvem krogu, sicer manj blesteče. S 63,89 % je njegov rezultat padel na 55,57 %. Stare strukture so si oddahnile, nemir se je polegel. Druge volitve je malo zmotila ustavna pobuda za presojo in ustavnopravno razlago dejstva, da 103. člen Ustave RS omejuje kandidiranje za predsedniški položaj na največ dvakrat. Meni osebno se je vnovična kandidatura, čeprav v novi državi in z novo Ustavo, zdela sporna. Ves čas se je gradilo in se še danes gradi, prav od istih, na kontinuiteti, ne samo s SFRJ, ne, zdaj se kontinuiteta samostojne države Slovenije poudarja že od leta 1941 dalje, kar zelo čudi, saj bi povsem mirno lahko o tem na enak način govorili od leta 1918 dalje. In če je kontinuiteta, potem je tudi kontinuiteta v predsedniških mandatih. Vendar, saj vemo, pravniki se včasih ne strinjamo niti sami s seboj. Kučan, ki se je prikazoval kot skromen, belolas, dobrohoten, malce bolj rejen slehernik, je na zvit način, ko je govoril, kaj vse smo dosegli, seveda s tem hvalil sebe, pri ljudeh pa vzbujal občutek, da so pri tem odigrali vsaj kakšno manjšo, vendar pomembno vlogo. S karirasto srajco v hribih, na tržnici z glavo solate, v kavarni na skodelici kave, eden izmed nas, nam enak, vendar zaslužen. Tranzicija je bila pod nadzorom, ukinitev SDK, zavrženje več sto ovadb, vse je bilo pozabljeno, ko je Kučan na pikniku jedel klobaso, enak med enakimi.

Ko se je njegov mandat dokončno iztekel, ga je zamenjal dr. Drnovšek. Takrat je t. i. pomladna opcija končno dobila možnost zmage na volitvah. In šlo je za las. Barbara Brezigar je bila enakovredna kandidatka dr. Drnovšku, ki kljub levemu pedigreju očitno ni bil dovolj posvečen ali pa zanesljiv, da bi mu Partija nudila večjo podporo. Žal, tudi ta priložnost je bila izgubljena.

Zdaj je nastopila era Boruta Pahorja. Človeka, ki uživa v vlogi predsednika in tega ne skriva, človeka, ki več ne igra na skromnost in domačijskost, kot je to delal Kučan. Tudi če obleče smetarski kombinezon, ga s smetarjem ni mogoče zamenjati. Edini resni protikandidatki sta Romana Tomc in Ljudmila Novak, ki jo, glej ga zlomka, forsira “skromni” Kučanov tabor. Vsi ostali se igrajo igro: Išče se predsednik. Nimamo prvič takšnega nabora, spomnimo se samo Arturja Šterna, ki je bil udeleženec resničnostnega šova Kmetija. Tudi tokrat imamo kandidatko Angelco Likovič, ki pa je za gledalce resničnostni šov komentirala. Minilo je 10 let, čas pa se je v naši državi nekako ustavil.

Gostilna išče šefa, v Sloveniji pa se še vedno išče predsednik!

Lucija Šikovec Ušaj