Išče se predsednik

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Velikokrat svojo pot prek Golovca naša družina, ki šteje 8 nog in tri glave, zaključi v prijetni gostilni na Orlah. Čudovit razgled, dobra pica … Pred kakšnim letom je visel na terasi napis: Išče se dekle za strežbo. Takrat sva z možem večkrat z nasmeškom vprašala, ali se je dekle že našlo, vendar sva s tem prenehala, saj so nama z vso resnostjo začeli razlagati, kako težko je z osebjem. Ker se bližajo predsedniške volitve, sem se spomnila točno tega napisa. V Sloveniji se išče predsednik za delo v predsedniški palači. V Sloveniji se išče že trenutni, aktualni predsednik, saj se vede, kot da dejansko ne ve, ali pa se pretvarja, kaj bi raje delal. Bil predsednik, pek, smetar, pohodnik, DJ, osebni trener … In če se išče on, kako se šele iščejo ostali pretendenti za to službo.

Pa poglejmo malo v zgodovino naših predsednikov. Na srečo smo mlada država in se nas večina spominja vseh naših predsedniških volitev, kandidatov in predsednikov. Po padcu komunističnih režimov po Evropi nam v Sloveniji ni uspelo niti enkrat izvoliti predsednika, ki ne bi imel komunistične preteklosti. Leta 1992 smo v samostojni državi prvič volili predsednika države s petletnim mandatom.

Prva sramota je prišla z izvolitvijo Kučana za predsednika
Bolj kot prve volitve v samostojni Sloveniji pa so bile dejansko za prihodnost naše države pomembnejše volitve za predsednika predsedstva takrat še Socialistične republike Slovenije, ki so potekale leta 1990. Takrat so se za predsednika predsedstva potegovali štirje kandidati.  Dr. Marko Demšar, ki je bil kandidat ZSMS, dr. Jože Pučnik s podporo Demosa, Ivan Kramberger s podporo Domovinsko-narodne stranke in Milan Kučan s podporo ZKS-SDP (torej Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva). Sramota za vse državljane te države, ki je bila od leta 1941 pod terorjem komunistične partije, je bila, je in bo ostala, da so državljani izvolili za predsednika predsedstva Milana Kučana, dotedanjega šefa (čeprav formalno nekaj mesecev pred tem na njegov predlog zamenjan s Cirilom Ribičičem) CK ZKS. Denar je sveta vladar, denarja za volilno kampanjo in kupovanje medijev (to je zdaj ne nazadnje priznal tudi Gregor Golobič) je imela partija več kot dovolj. Dejansko je Kučan nastopal v bitki proti poštenim “naturščikom”, kot bi lahko rekli preostalim trem kandidatom. Daleč največ poštenja in ljubezni, pripravljenosti za enormno delo pri ustanovitvi samostojne Slovenije je nedvomno imel dr. Jože Pučnik. Intelektualec, ki je po prestanih zapornih kaznih v Sloveniji v Nemčiji naredil univerzitetno kariero, se je v bitko podal čist, dobronameren in nezlagan. Njegov jezik je Slovencem, navajenim samoupravnega socialističnega novoreka, deloval robato, nesimpatično, zato so izjave, ki jih je širil Kučanov propagandni stroj, da bodo ljudje izgubili pokojnine, da bo Slovenijo prodal Nemcem, da je poročen z Nemko (Švabico) ipd., padle na plodna tla.

Kar se tiče Ivana Krambergerja pa sem prepričana, da je bil, pa če se je tega zavedal ali ne, Kučanov projekt. Z njim je dr. Pučniku odvzemal glasove na podeželju, preprostih, depriviligiranih ljudi, ki so v Krambergerju videli človeka, ki jim bo pomagal urediti njihove vsakdanje težave, ki mu je uspelo s poštenim delom v Nemčiji in ki je naivno obljubljal blaginjo vsem, ki pošteno delajo. V kolikor ne bi bilo Krambergerja, bi v prvem krogu verjetno zmagal dr. Pučnik.

Mediji pod diktatom partije so orkestrirano napadali Pučnika
Zanimivo je bilo zadnje soočenje vseh štirih kandidatov na nacionalni televiziji. Tisti, ki ste pozabili, pa si verjetno lahko kje ogledate posnetek. Sama sem ga pred meseci povsem po naključju našla na internetu, in če me spomin ne vara, je soočenje vodil Tadej Labernik. V spominu mi je ostala predstavitev vseh kandidatov in njihovo rokovanje. Stali so tako, da je bilo več kot očitno, da je vodilni med njimi Milan Kučan, ki je odklonil rokovanje z dr. Markom Demšarjem in se je najprej rokoval z Ivanom Krambergerjem. On je bil tisti, ki je odločal o tem, komu bo najprej dal roko, in s tem, ko se je rokoval najprej s Krambergerjem, je urbi et orbi pokazal, da se “bori” za malega človeka tako kot “dobri človek iz Negove” Ivan Kramberger, vendar seveda s stilom in veščino, ki pritiče predsedniku. Prvo vprašanje voditelja oddaje pa je bilo namenjeno dr. Pučniku in je bilo postavljeno nekako tako: “Vi zavračate trditve, da bi bili v primeru zmage maščevalni?” “Ali lahko zagotovite, da ne bo maščevalnosti na nižjih nivojih,” je nadaljeval voditelj, ko je prejel več kot prepričljiv in pošten odgovor dr. Pučnika. Takrat je dr. Pučnik govoril o vladavini prava, o vzpostavitvi pravne države in v tem videl možnost, da se stanje v državi normalizira. Še danes o tem sanjamo, ker smo zamudili priložnost leta 1945 in leta 1990. Jo bomo lahko sploh še dobili? Voditelj oddaje Labernik je le nekaj ur pred volilnim molkom žrtvi komunističnega režima podtikal revanšizem in ljudi opominjal, da tudi, če se Pučnik ne bo maščeval, se bodo pa tisti na nižjih nivojih!

To podtikanje revanšizma je bila enačba, ki jo isti uspešno uporabljajo še danes. Vendar zoper Janeza Janšo. Toliko krivic smo mu naredili, da je najbolje, da se umakne, ker ga zdaj žene samo še želja po revanšizmu. In to se je prijelo tudi na drugi strani t. i. desnice. Zanimivo je,  da nihče ni pomislil, da je sicer voditelj s tem posredno priznal, da so bila storjena dejanja, ki kar kličejo po obračunu in maščevanju. Tedaj pa je v resnici vnaprej pripisal žrtvi maščevalni namen, storilca in voditelja partije, v katere imenu so bili zločini – za to drugega izraza pač ni -storjeni, seveda ni vprašal, kaj bo storil v primeru izvolitve za popravo ne samo krivic, ampak grozodejstev? In, ali bo v primeru izvolitve partija nadaljevala s čistkami, preganjanjem drugače mislečih, privilegiji ipd. Tovarišu Kučanu, kot ga je naslavljal voditelj, pa je seveda na pladnju prinesel podatek, da je njegova stranka postavila spomenik žrtvam dachavskih procesov na Žalah v Ljubljani. Skratka, takoj na začetku nam je voditelj na eni strani naslikal hudiča v tem, da se bo Pučnik maščeval, na drugi strani pa, da je Partija s postavitvijo spomenika žrtvam montiranih procesov opravila kesanje in dobila odpuščanje. Tako nam je Labernik naslikal maščevalnega Pučnika, ki če že ne on sam, bo pa omogočeno z njegovo izvolitvijo maščevanje žrtev na nižjih nivojih, po drugi strani pa nebogljenega in skesanega Kučana, ki je v imenu partije storil to, da je postavil spomenik. Ni povprašal tovariša Kučana, ali bodo speljani postopki, v katerih bi takrat še živeči akterji povedali vsaj to, kje so grobovi žrtev, ki jim je partija postavila spomenik. Ker me seveda takšen način vodenja ni niti takrat niti pozneje, ko sem si s časovne distance ogledala posnetek, ni presenetil. Bistveno bolj me je zbodla izjava Krambergerja, da si je Pučnik ne nazadnje sam kriv, da so ga zaprli, kaj pa je šel v partijo. Kot da bi zdaj nekdo za Krambergerja rekel, da si je sam kriv, da so ga ustrelili, kaj pa se je podajal v politiko. Krambergerjeva vloga, ki jo je odigral, je bila nedvomno v korist Milanu Kučanu. Ali je sam to vedel takrat ali je pri tem sodeloval ali pa mu je naknadno prišlo na misel, če sploh, ne vem. Vsekakor je za krivično obsodbo in zaporno kazen mirno obdolžil kar Pučnika samega, do Kučana pa je bil neverjetno spravljiv.

Slovensko volilno telo je očitno lahko gnetljivo 
Danes o krivdi za dachauske procese ne boste slišali nič več. Nevarnosti, očitati akterjem teh političnih procesov karkoli, ni več. Ali so umrli ali pa jim je uspelo ljudem podtakniti misel, da je pomembno gledanje v prihodnost in ne v preteklost. Njihovi potomci pa še danes zasedajo visoka mesta povsod, kjer se sprejemajo bistvene odločitve.

Pa vendar, sodišča so nekoč sodila politično, kaj pa danes? Imate občutek, da temu ni tako? Ker takrat nismo jasno zaključili s tem poglavjem, se nam zgodovina ves čas vrača. In zgodovina predsedniških volitev se nam stalno ponavlja. Tovariš Kučan iz leta 1990 je postal gospod Kučan in še kar dvakrat predsednik, za novinarje nacionalne TV-hiše pa je predsednik še danes in ga tako tudi naslavljajo, gospod Türk iz leta 2007 je postal “gospod predsednik”, kot je že na začetku, takoj po volitvah, nekdanji tovariš sekretar v SZDL naduto popravil novinarja.

In tako se išče predsednik v tej državi že kar ves čas. Ker je časa do volitev še kar nekaj, več o mojih razmišljanjih prihodnjič. Danes vam samo navržem misel, ki mi nekako noče iz glave. Bernarda Jeklin, tista članica stranke Zares, ki se je tako in drugače potapljala s predsednikom stranke Gregorjem Golobičem, je namignila, da bi podprla Ljudmilo Novak. In Gregor Golobič, minister v vladi, ki jo je vodil Borut Pahor, je na seji komisije vso krivdo za krajo denarja mirno prevalil na Boruta Pahorja.  Malo razmišljanja v tej smeri nam ne more škoditi!?

Lucija Šikovec Ušaj