Ivan Maček Matija, prijatelj fašistov, likvidator Slovencev

Miro Petek (foto: osebni arhiv)

Ob moji prejšnji kolumni je bilo prav zanimivo spremljati forume, kako so se organizirali in iz grobnic narodnih herojev vstali tovariši, da bi nasprotovali tezi, kako je med fašizmom in komunizmom mogoče potegniti enačaj. Branili so širna polja, ki so jih zorali s krvjo. Za ponovno vstajenje jim danes ponujamo novo priložnost.

Pri fašizmu in komunizmu ne gre zgolj za skupni imenovalec, ki ga lahko določimo z obrazilom -izem; gre za to, da so fašizem, nacizem in komunizem trije totalitarizmi, med katere je razviti demokratični svet potegnil enačaj. V Sloveniji pa se zgražamo nad fašizmom in nacizmom, komunizem kot tretjega od totalitarizmov, ki je v svojem bistvu povsem enak fašizmu in nacizmu, pa ne le sprejemamo, ampak ga še vedno na različnih koncih in krajih poveličujemo ter slavimo, skupaj z vso značilno in bedno ikonografijo.

Roatta prijatelj Togliattija, Cerutti prijatelj Mačka
Bratenje komunizma in fašizma sem v prejšnji kolumni ilustriral z generalom Mariom Roatto, ki je v Sloveniji počel strahovite zločine, vendar v Italiji ni bil nikoli obsojen, za kar ima zasluge komunist Palmiro Togliatti, ki je kot povojni pravosodni minister dosegel, da so italijanske vojne zločince pomilostili. V kategorijo Maria Roatte sodi tudi general Guido Cerutti, poveljnik 14. fašistične divizije “Isonzo”, ki je v Ljubljanski pokrajini v ofenzivi julija in avgusta 1942 povzročila največ gorja. Zdaj pa pozor, kaj Ivan Maček Matija zapiše v svoji knjigi  Spomini (1981, str. 208):

“Po snežniških gozdnih poteh je kolona napredovala le počasi in z njo mi, ki smo ji sledili. Na Mašunu smo naleteli na večjo skupino Italijanov, ki so počasi ubirali pot proti domu … Med njimi sem zagledal zgrbljenega človeka, ki se je šepaje držal mule za rep, in si tako pomagal, da je lovil korak z drugimi. Ko smo se peljali mimo, sem ga pogledal v obraz: Cerutti! Bil je bled, kosmat, utrujen. Ustavili smo se. Izstopil sem in mu dal roko. Hvaležno mi je vrnil stisk in se grenko nasmehnil. Prav beden je bil videti. Dali smo mu nekaj hrane, zanj in njegovega pribočnika. Nagovarjali smo ga, naj ostane pri nas, naj se ne vrača v Italijo, ker lahko pade Nemcem v roke. A je odvrnil, da ga domov vleče skrb za družino. Uredil sem, da so ga Italijani vzeli na tovornjak, s katerim so peljali ranjence. Nemška ofenziva ga je zatekla med primorskimi partizani …”

Več Slovencev so pobili fašisti, manj dela je ostalo za komuniste
Mačkovo objemanje z generalom, ki je pobil na stotine Slovencev, lahko štejemo med neprišteven mazohizem od krvi in oblasti opitega komunista, seveda bodo borci v tem opisu Mačka zagotovo videli kot človeka s srcem in dušo, ki zna sočustvovati celo s fašističnimi generali in vojnimi zločinci. No, Mačka pa je vendarle treba postaviti še v drug kontekst. V kontekst kolaboracije fašizma in komunizma. Kolaboracijo komunistov s fašisti dokazuje tudi poročanje Kardelja Titu (14. 12. 1942):

“Že sedaj imamo Italijane, ki dajejo podatke, nekateri tudi bombe. Če bomo utrdili naše položaje pri Italijanih, bo na kraju naš posel veliko lažji.” Komunisti in fašisti so torej sodelovali, fašisti so med vojno opravljali posle za naše komuniste, to je, pobijali so Slovence, da so imeli po vojni komunisti lažje delo. Sicer pa so kmalu po tistem, ko se je Maček objemal s Ceruttijem in so mirno spremljali predajo in odhod fašistov iz Slovenije, Mačkovi komunisti brez usmiljenja in zadržkov postrelili pripadnike vojaških straž in legionarjev, ki so se predali v dneh po napadu na Turjak.

Komunisti so ob okupaciji Italije pustili fašistom, med katerimi so bili tudi vojni zločinci prvega reda, da so lepo zapustili Slovenijo in se umaknili v Italijo, medtem ko so Slovence po vojni brez usmiljenja pobijali, jih metali v brezna in jame ali jih žive zazidali v kakšne rudniške rove.

Šlo je za krvavo revolucijo, ne za narodno-osvobodilni boj. In kdaj bo vsem Slovencem to končno jasno?

Miro Petek