V Sloveniji je vzpostavljen sistem, ki služi predvsem eliti. Samoizbrani, samooklicani eliti. Prvorazrednim. Ti za ohranjanje oblasti, svojih statusov in privilegijev uporabljajo vsa sredstva. Ena od dolgoročno najbolj katastrofalnih posledic tega sistema je erozija človeškega kapitala in gradnikov slovenske državnosti. Sistem brani privilegije elite in preprečuje naravno tekmovanje talentov v družbi. Na tisoče nadarjenih in podjetnih zato vsako leto zapusti Slovenijo. Tisti drugorazredni, ki ostanejo, nimajo enakovrednih možnosti za uspeh v življenju. Priseli pa se približno enako število tujcev v kombinaciji nizko kvalificirane delovne sile in porabnikov socialnih fondov. Vsak, ki je sposoben vsaj malo pogledati pod vsakdanjo virtualno resničnost, ki jo rišejo režimski mediji, se danes zaveda, da je stanje v Sloveniji v vrednotnem smislu skrajno resno in da drsimo k prelomnici. Možna pa sta dva razpleta.
Ugodnemu zunanjemu okolju navkljub slovenska država že desetletje ne zmanjšuje dovolj ali sploh ne zaostanka za razvitim svetom. Velikanska večina prebivalstva oziroma vsi “drugorazredni” pa so zaradi izključevalne politike prvorazrednih in posledičnega prepočasnega razvoja prisiljeni plačevati višje davke in prispevke ter životariti z občutno nižjimi plačami in pokojninami, kot so realno možne glede na njihove vložke ter razvojni potencial Slovenije.
V vsaki državi, kjer negativni elitizem postane prevladujoč in sistemsko zaščiten, pride do resnih zastojev v njenem delovanju. Osnovno merilo uspeha posameznika v družbi ni več njegova sposobnost, ampak vnaprej dan oziroma omogočen družbeni položaj. Stanje se lahko stopnjuje do krize legitimnosti. Kljub temu pa je velika razlika med državami, kjer so elite nastale organsko na podlagi bolj ali manj svobodne konkurence in meritokracije oziroma tekmovanja v podjetnosti, inovativnosti in znanju, ter med državami, kjer so se elite vzpostavile z bajoneti revolucionarjev in fizično likvidacijo “stare elite”. In kjer se, kot je pred desetletjem v svoji študiji ugotovil dr. Frane Adam za Slovenijo, pretežno reciklirajo. Ni slučajno, da se pripadnik tako nastale samooklicane slovenske elite počuti izjemno domače v družbi elitnega tovariša iz Moskve ali celo Teherana, medtem ko se bolj ali manj izogiba sposobnih zahodnih managerjev.
Več je zakonov, manj je pravice
Mnogi zmotno mislijo, da imamo vso to birokratsko navlako na ramenih zaradi nesposobnosti vladajočih. Ali zaradi interesov dela samooklicane elite, ki si z izmišljanjem in zaračunavanjem raznih nalepk za avtomobile ali registracij starih mopedov polni žepe. V resnici pa ajatole prvorazrednih uporabljajo neprehodno birokratsko močvirje za ustvarjanje vtisa lastne potrebnosti in predvsem kot instrument obvladovanja drugorazrednih. Ljudstvo mora živeti v stalnem strahu ob občutku, da nekaj dela narobe. Kdo bi lahko sploh poznal in upošteval vsaj desetino od preko 20 tisoč veljavnih predpisov? Kateri podjetnik se sploh lahko znajde v protislovnih in nelogičnih davčnih aktih? Da je pokorno, mora drugorazredno ljudstvo živeti s stalnim občutkom krivde in občasno občutiti radost, ko mu kak pripadnik prvorazrednih kje pogleda skozi prste. Na podoben način služijo ajatolam tudi dolge čakalne vrste v zdravstvu ter zamude v pravosodju. Birokracija oziroma administracija se je v Sloveniji tako spremenila v svoje nasprotje. Namesto za ustvarjanje reda oziroma enakih vatlov za vse in pravičnosti jo prvorazredni uporabljajo kot instrument nereda, kaosa. Za sistemsko tovarno krivic. Imamo stanje, kakršnega je pred tisočletji opisal Marcus Tullius Cicero: “Summum ius summa inuria – Več je zakonov, manj je pravice.” Prvorazredni dobro vedo, da je osnovni red prva potreba vsake človeške družbe in da lahko svobodo in pravičnost (smrtna sovražnika vsake ne naravne elite) vzpostavimo samo tam, kjer tak red obstaja. Ob obisku dr. Jordana Petersona leta 2018 v Sloveniji je bila nervoza prvorazrednih očitna, kajti Peterson na razumljiv, “populističen” način zagovarja ravno tisto normalnost in tiste logične, naravne, zdravorazumske poglede na svet, ki jih ofenziva kulturnega marksizma preko “politične korektnosti” skuša iztrebiti.
Včasih pride do absurdnih situacij, ko otroke največjih zagovornikov “javnega” odkrijejo v zasebnih šolah
Danes osnovni ideološki instrumentarij za vzdrževanje oblasti samooklicane elite prepoznamo po pridevniku “javno”. V slovenskem novoreku je ta pridevnik marsikje postal sinonim za monopol. Prva generacija prvorazrednih pa v tem pojmu še vedno prepoznava besedo “družbeno”. Zanje je pomenila isto kot beseda “naše”, torej njihovo, saj so z vsem družbenim kot samooklicana avantgarda neomejeno razpolagali. Pripadnika prvorazrednih oziroma samooklicane elite tako danes najlažje prepoznate po vročičnem besednem zavzemanju za vse, kar naj bi bilo javno. Javno zdravstvo, javno šolstvo, javne finance, javna stanovanja … javna stranišča. V resnici se zavzemajo za takšno organizacijo družbenih podsistemov, v katerih samooklicana elita brez večjih naporov vzdržuje vpliv in oblast. Po potrebi iz njih preko preplačil (spomnimo se samo štirikrat preplačanih žilnih opornic za lastnike tednika Mladina) financira druge monopole in zaposluje svoje pripadnike. Da rabota ljudstvu ostane skrita, v teh sektorjih ne sme biti omembe vredne konkurence, ki bi omogočala primerjave racionalnosti in učinkovitosti. Včasih sicer pride do absurdnih situacij, ko otroke največjih zagovornikov “javnega” odkrijejo v zasebnih šolah ali ko si celo člani lobija prvorazrednih, ki delujejo pod nazivom “Gibanje za javno zdravstvo”, privoščijo prvorazredne operacije na zasebnih klinikah v Švici ali Avstriji. Ko so tam odkrili Danila Türka in Milana Kučana, so protislovje opravičevali z bebavo ciničnim izgovorom, češ da sta bila tam v “okviru uslug javnega sektorja” oziroma na stroške zavoda za zdravstveno zavarovanje, tako kot pač vsak navaden državljan.
Nezaupanje do svobodne zasebne pobude kjerkoli, vključno z gospodarstvom, je prvorazrednim položeno v politično zibelko. Zaradi evropskega okvira in pravil skupnega trga so jo prisiljeni tolerirati, nikoli pa se niso odpovedali nadzoru, ki ga danes že lahko poljubno stopnjujejo do stopnje, s katero se nezaželenih podjetnikov enostavno znebijo. Ključni instrument splošnega omejevanja podjetniške pobude je davčni vijak, posamični pa so: birokratske ovire, diskriminatorna obravnava posameznikov s strani spolitizirane davčne uprave, neplačevanje storitev podizvajalcem pri državnih ali mestnih projektih ter poljubno dolgi sodni postopki v gospodarskih sporih. Na tisoče sposobnih slovenskih podjetnikov, ki v seštevku v bistvu tvorijo hrbtenico slovenskega gospodarstva in države, se izogiba pojavljanju v javnosti in skuša ostati čimbolj “pod radarjem” prvorazrednih. Čim jih le-ti zaznajo kot uspešne, praviloma sledi v paketu davčni nadzor, obiski delovnih ipd. inšpektorjev, namigi o zaželenih sponzorstvih “pravih” organizacij, predvsem ZZB, vabila k podpori političnim kandidaturam ipd. Ravnanja “nadzornikov” so praviloma toliko bolj prijazna, kolikor bolj so podjetniki dovzetni za namige prvorazrednih. Če se podjetnik neposredno upre ali se naredi gluhega za “namige”, lahko sledita tudi nenapovedana hišna preiskava ob obvezni prisotnosti dobro obveščenih kamer POP TV in nekajdnevno medijsko uničevanje podjetnika ter njegove gospodarske družbe.
Izključevalna politika samooklicane elite ima za blaginjo naroda katastrofalne posledice
Slovenija je danes tako edina država, ki se šteje za demokratično in v kateri ima gospodarstvo tretjerazredni vpliv na družbeno dogajanje. Medtem ko že ob manjšem nerganju sindikalnih korifej javnega sektorja celotna vlada stoji v položaju mirno, z zahtevami gospodarstva praviloma opravi kak poslanec nadkoalicijske levice, ki jih razglasi za parazite, po potrebi zagrozi z nacionalizacijo in jih mirno pošlje v kot. Slovenija je verjetno tudi edina “demokratična republika”, kjer so prvorazredni prepovedali privatnim podjetjem doniranje omejenih sredstev političnim strankam in tako še dodatno omejili tudi možnost posrednega vpliva neprvorazrednih gospodarstvenikov na oblikovanje ugodnejših razmer za gospodarski razvoj podjetij in države.
Za ohranitev sistema, ki služi ohranitvi oblasti samooklicane elite, je bila plačana ogromna cena
Največja skupinska žrtev prvorazrednih in njihove politike izključevanja pa so mladi. Med vodenjem Sveta EU in Evropskega sveta leta 2008 smo načrtno usposabljali nekaj sto mladih izobraženih Slovencev vseh profilov. Spremljali so delo vlad in ministrstev po državah članicah EU ter proučevali dobre prakse na različnih področjih. Eno največjih bogastev EU je bogat nabor dobrih praks. Medtem ko v EU ni nobene države, kjer bi vse odlično delovalo, najdemo praktično povsod kako izjemno dobro izkušnjo. Urejeno zdravstvo na Nizozemskem, debirokratizirano administracijo v Veliki Britaniji, urejen socialni dialog v Nemčiji, učinkovita javna naročila v Avstriji … Nabrala se je velika košara izjemno koristnih praktičnih znanj z možnostjo neposrednih svetovanj iz katerekoli članice EU. Kljub prihajajoči krizi bi lahko v mandatu 2008-2012 Slovenijo s pomočjo te košare preoblikovali v državo dokončane tranzicije z odprtim, vključujočim sistemom, ki bi zagotavljal sprotno reševanje problemov, razvoj in pravičnost. Skratka tisto blaginjo, ki je ustavni smoter slovenske države.
Lansirana je bila zloraba pravne države z nazivom Patria. Nova socialistična vlada je z gnusom zavrgla košaro znanj, nabranih med predsedovanjem EU. Niti enega od stotin mladih strokovnjakov, namensko delegiranih po EU za nabiranje dobrih praks, danes ne srečam v Sloveniji, ampak so si morali poiskati službe v Bruslju, Madridu, Haagu, Dunaju, Londonu … Doma so bili obravnavani kot grožnja sistemu. Verjetno je nekaj izjem, ki pa so to postale zaradi svojih sorodstvenih ali političnih povezav z elito.
Socialistična vlada je v letu 2009 namesto reform povečala javno porabo za skoraj desetino. Ob hkratnem rekordnem padcu BDP. Vse, kar je sledilo, je bila samo še posledica. In Slovenija je padla z 91-odstotnega povprečja EU po kupni moči na prebivalca leta 2008 na 83 odstotkov EU povprečja nekaj let kasneje. Javni dolg pa je zrasel z 22 odstotkov BDP na skoraj 90 odstotkov. Ob isti finančni krizi v celi EU. Samo za obresti smo v desetih letih plačali blizu 8 milijard evrov tujim finančnim skladom.
Za ohranitev sistema, ki služi ohranitvi oblasti samooklicane elite, je bila plačana ogromna cena. Zaradi tega “harača” ni tretje razvojne osi, ni sredstev za modernizacijo zdravstva, ni druge cevi Karavank, ni obvoznic okrog številnih slovenskih mest in krajev, ni drugega tira, ni potrebne modernizacije železnic. In povprečna plača ali pokojnina v Sloveniji je najmanj za 250 evrov na mesec nižja, kot bi lahko bila.
(nadaljevanje sledi v torek, 15. januarja, ob 8. uri)
Predsednik SDS Janez Janša