[Kača na prsih] Od Kardelja do Svetlane Makarovič – kamorkoli pogledaš v kulturi, skoči ven bivša partija

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Verjetno nam je vsem poznan rek, ki izvira iz antičnih časov, natančneje iz Ezopovih basni, o tem, da gojimo kačo na prsih. Ko za nekoga skrbiš, se zanj žrtvuješ, potem pričakuješ najmanj to, da ti bo hvaležen. Če ne izpolni naših pričakovanj, rečemo, da smo gojili kačo na prsih. Ali, kot je zapisal Ivan Tavčar, ki je bil od 1901 do 1907 državnozborski poslanec, od leta 1911 do 1921 pa tudi ljubljanski župan: “In sedaj ne znamo, ali ne nosimo na srcu svojem pisanega gada, ki grozi vsak hip izliti smrtni strup svojega zoba v zdravo naše meso?”

In tako sem zdaj na križišču, kam naj “zapeljem” tale tekst, ali v smer slovenskega kulturnega praznika in podelitve Prešernovih nagrad ali v smer Ljubljane in njenega sedanjega župana. Vendar, če dobro razmislim, v resnici to ni križišče, razmišljanje gre lahko samo v isti smeri. Kajti eno in drugo je še kako povezano, enega brez drugega ne bi bilo, napaja se drugo iz drugega, svojo moč in oblast črpa drugo od drugega!

Slovenci smo praznovali 8. februar kot spomin na Prešerna že v času skupne države. Državni praznik in dela prost dan pa je postal šele v času Demosove vlade, in sicer s sprejetjem zakona novembra 1991.

Cenjeni govorci z narodnostno vsebino
Še v času bivše države je bil dan, ko so razglasili dobitnike Prešernove nagrade, težko pričakovan. Ugibali smo, kdo bo govorec in ali bomo v njegovem govoru zaznali slutnjo samostojne države, ne obljube, vsaj rahlo upanje. Če se je govorec nesporno opredeljeval za socializem, je šel njegov govor, vsaj v krogu ljudi, ki sem jim pripadala, kaj hitro v pozabo. Nasprotno pa se je še mesece šepetaje govorilo o govoru, ki naj bi nakazoval lepšo prihodnost, konec balkanskega pojmovanja države, naroda, kulture, gospodarstva …

Letošnji govorec je bil že drugič zapored Vinko Möderndorfer. Letos je nagovoril goste z “Dolina šentflorjanska, pozdravljena” in bil deležen vsesplošnega ploskanja. Verjetno le malokdo ve, kaj je imel Cankar v mislih, ko je spisal to svoje delo, vsekakor takrat pohvaljeno v socialističnem glasilu “Rdeči prapor” in tudi v liberalnem “Slovenski narod”. Cankar pa je takrat doživel napad v katoliškem “Slovencu”. Očitno je k aplavzu pripomogel kak davni spomin, da so igro napadali “klerikalci” in hvalili socialisti, ali pa je bil aplavz pač tisto navajeno ploskanje z rokami, ker je govorec končno prenehal govoriti.

Boris A. Novak ne odstopa od nagrajencev iz časa SFRJ
Če se strinjam s tezo, da je s svojo “dolino šentflorjansko” Cankar v bistvu napadal odnos Slovencev do kulture, pa moram dati prav govorcu. Prešernovi nagrajenci so namreč več kot jasen dokaz, da je imel Cankar še kako prav, ploskajoči politiki pa bi verjetno še bolj ploskali uprizoritvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor. Ugotovili bi, ali pa tudi ne, da so sami nastopali in sami bili liki komedije še preden so se rodili in da dejansko od začetka 20. stoletja do začetka 21. stoletja niti politika niti kultura nista naredili nobenega velikega “skoka naprej”.

Da letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak ne izstopa od siceršnjih nagrajencev, predvsem onih iz časa SFRJ, je jasno vsakomur, ki pozna njegovo sodelovanje z Udbo, njegovo družinsko ozadje, njegovo miselnost. Ne gre namreč pozabiti, da so bili Prešernovi nagrajenci, na primer, Josip Broz Tito, nadalje Edvard Kardelj za knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, v kateri je objavil ukradene misli in zapise Dragotina Gustinčića, pa Ciril Zlobec, Edvard Kocbek .…

Dva nominiranca pa sta omenjeno nagrado zavrnila
Eden iz načelnih razlogov, ki jim gre pritrditi, in sicer Janez Menart, ki je nagrado zavrnil leta 1979 rekoč, da bi jo moral dobiti že prej, in je sicer tudi kritiziral prejšnje nagrajence, ter abotna zavrnitev nagrade s strani domnevne plagiatorke Svetlane Makarovič, ki je ni želela prejeti skupaj s soprejemnikom, teologom Markom Ivanom Rupnikom, ki je bil nagrajen za mozaik v vatikanski kapeli Odrešenikove matere.

Svetlana Makarovič (foto: STA)

Vsaj dva Prešernova nagrajenca sta torej med ljudstvom znana kot sraki, ki se bahata s pavjim perjem, Edvard Kardelj in Svetlana Makarovič, ki je kasneje še mimogrede prav kulturno oklofutala Marijana Zlobca, ki je o njej nekaj zapisal.

Makarovičeva dobila številne privilegije, da lahko pljuva po ‘slovenceljnih’
Svetlana Makarovič naj bi sicer zavrnila tudi denarni del nagrade, vendar ji je bila istega leta s sklepom vlade kot božično darilo dne 24. 12. 1999 dodeljena pokojnina za posebne zasluge na področju kulture, in sicer v višini 90 % najvišje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Če k temu dodamo še, da jo je župan, ne Tavčar, da ne bo pomote, temveč Janković, imenoval za častno meščanko s pripadajočimi privilegiji, od najcenejšega plačila za najboljšo domsko oskrbo do zastonj Urbane, etc. etc., si je gospa pridobila solidno finančno osnovo, da lahko mirno blati in pljuva po “butastih Slovencih”, ki ji to omogočamo.

Verjetno sta dva pava, ki se v zadnjem času sprehajata v okolici parlamenta, torej simbolna predstavnika dveh Prešernovih nagrajencev, bojim pa se, da bo potrebno število pavov še povečati ali pa jima povečati zadolžitve vsaj za 10-krat!

Pravi humanitarci in kulturniki so popljuvani
Kot je zadnje čase običajno, Prešernove nagrade dejansko ostajajo v spominu predvsem po ekscesih, ki smo jim priče. Veliko prahu je dvignila nagrada Prešernovega sklada Jožetu Možini za dokumentarni film o misijonarju slovenskega rodu, katerega starši so uspeli ubežati krvavi veselici komunističnih klavcev po koncu 2. svetovne vojne, Pedru Opeki. On opravlja delo, ki bi ga moral opravljati ves bogati svet, da bi preprečil katastrofo s preseljevanjem ljudi, nevajenih dela, čakajoč samo na socialno pomoč. Pedro Opeka “svojih” ljudi ni zapustil, pokazal jim je pot k smislu bivanja, pot preživetja in ohranjanja osebnega dostojanstva. Seveda je jasno, da je njegovo delo, ki ga je v odličnem filmu predstavil Jože Možina, nekaj, kar je levici, pa najsibodi slovenski ali evropski, povsem tuje.

Podelitev Prešernovih nagrad si bo brez dvoma za vse življenje zapomnil takratni minister Žiga Turk. Na pobudo Društva slovenskih pisateljev so le nekaj dni pred dnevom kulture ustanovili Koordinacijski odbor kulture Slovenije (KOKS), kot odziv na ukinjanje ministrstva za kulturo kot samostojnega ministrstva. Takrat so ga tam zbrani primitivci napadli verbalno in fizično, ga popljuvali, skratka, kulturniki so pokazali, da jim gre izključno za denar, za nadaljevanje kitajske kulturne revolucije, za pogrom nad vlado, od katere si niso obetali visokih, nezasluženih subvencij in visokih pokojnin. Njihov vodja Igor Ignac Koršič je postal slovenski javnosti znan zaradi svojih protidemokratičnih izpadov, za katere so mu mesto našli na nacionalni televiziji, saj je kar javno, brez sramu, zahteval prepoved dveh revij, Demokracije in Reporterja! Javno je napadal Janeza Janšo in na koncu mu je to prineslo mesto zunanjega svetovalca ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar. Hkrati je poleg plače profesorja AGRFT prejemal denar tudi kot “AV DELA, Igor Ignac Koršič s.p.”, in sicer pod sedanjo vlado kar 36.126,99 EUR. Bitka za kulturno ministrstvo se je levici brez dvoma bogato obrestovala. Nenazadnje so tam angažirali tudi Jožefa Školča, sicer takrat zaposlenega kot glavnega tajnika Zveze za tehnično kulturo Slovenije. Jožef Školč naj bi bil za sodelavca izbran zaradi “njegovega izjemnega poznavanja zamejske problematike”, tako so namreč leta 2015 odgovorili z ministrstva na vprašanje novinarjev. Kakšna posebna poznavanja in katero zamejsko problematiko so reševali s Školčem, je vsaj meni ostalo povsem neznano.

Ploskanje govoru glavnega govorca in izbira nagrajencev sta dokaz, da si kultura ne zasluži prav nikakršnega denarja
Tako počasi seveda postaja jasno, kaj sem mislila z uvodnimi mislimi. O kačah in prsih. Kamorkoli človek dregne, skoči ven bivša partija, današnja SD ali pod katerokoli že blagovno znamko se tržijo. Vsi prisesani na proračun, letos seveda nagradijo z nagrado Prešernovega sklada dve umetnici, ne vedoč, da sta ponazorili točno to, česar si niso želeli. Pokazali sta, da levica sovraži slovensko državo in zaničuje njene simbole, da bo rojevala v “svet multikulture”, kar je sinonim za “svet kulta smrti”, na drugi strani pa prikazuje kulturnike kot pse, ki so prisesani na seske matere države. Morda pa sta obe “umetnici” želeli povedati, da Slovenke rojevamo pse in ne Slovencev?

Podeljevalci so gotovo vedeli, da bosta obe nagrajenki vzburili javno mnenje, sprožili zgražanje, tako da bo nagrada, poimenovana po največjem slovenskem pesniku, brez polemike in čim bolj neopazno zdrsnila v roke sodelavcu Udbe, ki je predhodno napovedal protestno selitev iz naše države.

Mogoče pa so tokrat šli le predaleč v svojem objestnem primitivizmu. Ploskanje govoru glavnega govorca in izbira nagrajencev sta dokaz, da si kultura ne zasluži prav nikakršnega denarja. In ja, tudi kultura se prodaja, kot zdravje in pogrebi, in v kolikor je dobra, so ljudje pripravljeni globoko seči v žep in jo plačati. Za vse vrste, od likovne, glasbene do literarne in filmske.

In kje je župan Janković? On je rezultat takšne kulture in takšnih kulturnikov. Človek je personifikacija turbofolka in se vklopi v “kulturniško srenjo izrojene levice” kot kamenček v mozaik Marka Ivana Rupnika. Brez Jankovića bi bila slika levice na slovenskem nepopolna.

Če ga primerjate z županom Ivanom Tavčarjem … Oprostite, nikar …

Lucija Šikovec Ušaj

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!