Diktatorski režim. Privrženost marksizmu in diktatorskemu režimu je stalnica političnega delovanja Roberta Mugabeja. Ko se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja Mugabe v Zimbabveju že dobro usidral na oblasti, je začel izvajati program “redistribucije zemlje”, ki je privedel do preganjanja in likvidacij belih lastnikov z njihovih posestev, podobna usoda pa je doletela tudi črnske veleposestnike.
Mugabe ni dopuščal in še danes ne dopušča nikakršnih nasprotovanj svojemu režimu. Vlogo režimskega inkvizitorja pa v Sloveniji vseskozi opravlja aktualni pravosodni minister. Čeprav je Goran Klemenčič pritlehen politikant, ki bolj kot na resnega politika spominja na izdajalskega Efialta, ki je pri Termopilah junaškim Grkom za hrbet pripeljal Perzijce, je v nekaterih potezah zelo podoben Mugabeju.
Bo sramota Svetovne zdravstvene organizacije streznila Cerarjevo vlado?
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je pred nekaj dnevi povabila Mugabeja, da kot ambasador dobre volje v Afriki pomaga v boju proti srčnemu infarktu in astmi. Po pojasnilu WHO je bilo povabilo “nagrada” zaradi njegovih prizadevanj proti kajenju in nenalezljivim boleznim v Zimbabveju.
Imenovanje diktatorja Mugabeja na tako ugleden položaj pa je izzvalo veliko ogorčenje v mednarodni skupnosti, ki je opozorila na hude kršitve človekovih pravic belske manjšine v Zimbabveju. Izpostavili so tudi katastrofalno stanje zdravstvenega sistema v državi, ki se je dokončno zrušil prav v času Mugabejevega avtoritarnega režima. V večini tamkajšnjih bolnišnic primanjkuje zdravil in opreme, zdravniki in drugo osebje pa pogosto ne dobijo plače.
Odziv WHO
Generalni direktor WHO Tedros Adhanom Ghebreyesus se je še pravočasno posul s pepelom in preklical imenovanje. Tedros, sicer nekdanji etiopski minister za zdravje, je v izjavi za javnost sporočil: “V zadnjih dneh sem razmislil o imenovanju … Odločil sem se preklicati imenovanje.” Po njegovi oceni je takšna odločitev v interesu WHO. Zimbabvejski diktator Robert Mugabe tako vendarle ne bo ambasador dobre volje pri Svetovni zdravstveni organizaciji.
“Eminentna osebnost z visoko moralno integriteto in priznanim strokovnim znanjem s področja človekovih pravic?”
V drugi banana republiki pa je vlada 18. oktobra 2017 podprla kandidaturo Gorana Klemenčiča za komisarja za človekove pravice Sveta Evrope, zunanjemu ministrstvu pa naložila, naj jo posreduje Svetu Evrope. Noro in neverjetno hkrati. Najbolj neresna pa je obrazložitev vladne podpore Klemenčičevi kandidaturi.
“Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za komisarja, so eminentna osebnost z visoko moralno integriteto in priznanim strokovnim znanjem s področja človekovih pravic, javno zavzemanje za vrednote Sveta Evrope in osebna avtoriteta, ki je potrebna za učinkovito izvajanje mandata. Vlada meni, da Klemenčič izpolnjuje navedene pogoje, zato podpira njegovo kandidaturo,” je isti dan navedla revija Reporter.
Podobno kot Mugabe je tudi Klemenčič vse kaj drugega kot eminentna osebnost z visoko moralno avtoriteto
Klemenčič je znan kot težek politični biciklist, ki za judežev denar vseskozi škoduje Sloveniji. Proslavil se je kot revizor najema NPU v času Kresalove, se vpletel v kriminalne posle, nato pa pet pred dvanajsto izginil s potapljajoče se ladje in se pojavil na KPK, kjer je predstavil senzacionalno poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih političnih strank. Zanimivo pri tem je, da svojega premoženja Mandatno-volilni komisiji nikoli ni znal prepričljivo pojasniti. Ko je opravil umazano nalogo rušenja Janševe vlade, je položaj predsednika KPK zapustil, čeprav je vedel za pranje terorističnega denarja v NLB. Po prigoljufanih volitvah je zasedel položaj pravosodnega ministra. Koliko spoštuje svojo funkcijo, kaže podatek, da namerava mandat predčasno zaključiti in se za 20 tisoč evrov mesečno pridružiti ostalim levičarskim izdajalcem v Bruslju: Cviklu, Ropu, Kosu in podobnim.
Čeprav vidimo, da imata Mugabe in Klemenčič marsikaj skupnega, se tudi bistveno razlikujeta. Mugabeju lahko ob vsem slabem pripišemo vsaj eno dobro potezo – svoje izrojene ideje zagovarja javno, zavzema pa se tudi za boj proti kajenju.
Pri Klemenčiču, ki v nasprotju z Mugabejem svoja pritlehna dejanja vseskozi prikriva, ne najdem niti ene omembe vredne pozitivne lastnosti. Morda pa mu delam krivico in se medtem že zdravi zaradi zasvojenosti z alkoholom. Bo odziv WHO streznil vsaj Cerarja?
Franci Donko