Tako, pa smo se ju znebili. Enega za zmeraj, drugega vsaj do naslednjih parlamentarnih volitev. Večerov nam ne bosta več kvarila imitator politikov in … Marjan Šarec. Saj vem, malce sem nesramen do Pahorja. Sicer se zavedam, da je bil v drugem krogu manjše zlo.
Nikomur ne bi rad moraliziral o tem, da so volitve državljanska dolžnost. Niti nočem ljudem diktirati, koga naj volijo, če se že odločijo iti na volišča. To je intelektualna, hkrati pa intimna odločitev posameznika. A vendarle bi rad opozoril na nekaj stvari, zaradi katerih sta se kandidata pomembno razlikovala. Nekatera Pahorjeva ekonomska stališča so zadnja leta skoraj na meji desnih libertarcev. Zato je toliko bolj čudno dejstvo, da je na zadnjih volitvah volil za vedno bolj skrajno leve Socialne demokrate. Socialni demokrati so se v letih od Lukšiča naprej preobrazili iz LDS-substituta v sestrično ra(združene) levice, medtem ko so iskali svojo identiteto v apokaliptičnem kaosu novih obrazov. Če Pahor na zunaj zagovarja tržno ekonomijo, prodajo bank, spoštovanje ustavnih odločb glede šolstva, na drugi strani pa je volil – in še podpira – stranko, ki je diametralno nasprotje tega, se postavlja vprašanje njegove politične in intelektualne kredibilnosti. Morda je razlog manična potreba, da bi bil vsem všeč. Klinični narcisi morajo naprej biti všeč okolici, da lahko nahranijo svoj nabrekli ego. Ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli mi je v zasebnem pogovoru priznal, da se mu zdi Pahor idealen slovenski politik, ker poskuša ugajati vsem. Odvrnil sem mu, da je takšno ugajanje najverjetneje nepristno, a se je njemu zdelo, da to glede na stanje v slovenski politiki sploh ni tako slabo. Morda je imel prav. Čeprav so ameriški diplomati njega in njegovo oprodo Žbogarja imeli za popolna diplomatska analfabeta. Bil je vsaj neškodljiv, nekonflikten analfabet. V državi, kjer je nekdanji predsednik kot kakšen skrajno levi aktivist podpihoval ideološke boje z odlikovanjem pomembnega šefa jugoslovanske strahovlade in poniževal žrtve iz Hude jame, je vsaka alternativa boljša alternativa.
Preverjeno telo novih volilnih obrazov …
Marjan Šarec je na teh volitvah imitiral kombinacijo Türkove arogance in Möderndorferjevega smisla za politično votlost. Vloga, ki jo je igral, ni bila nič bolj resnična kot vloga Ivana Seperntinška in Fidela Castra, saj mu je bila po vsej verjetnosti dodeljena. V njem so se prepoznali Kučanovi revolucionarni “intelektualci”, predstavniki (ra)združene Levice, skrajno levi aktivisti, ekoteroristi, na proračun prisesani umetniki in brezdelni paraziti …, torej preverjeno volilno telo novih obrazov. Nekateri so špekulirali, da so se v njem spoznali desni podeželski volivci, ker prihaja iz krogov lokalne samouprave in ker je veren (nekako po afganistanski logiki, da so kmetje pač pobožni in le v skladu s svojimi teološkimi prepričanji izbirajo dnevnopolitične kandidate). A podeželski socialisti so že zdavnaj prestopili na leve pašnike, kamor že po naravi bolj kot ne spadajo, in jih le s težavo še zmeraj štejemo za desne, vsaj kar se tiče ekonomskega prepričanja. Veliko pravih slovenskih kmetov je umrlo ali bilo razlastninjenih že med krvavo revolucijo. Tisti, ki so ostali, so že po potrebi morali biti trdi komunisti. Agrokomunistične stranke na desnici, ki so nekoč rovarile po državnem zboru, pa so se že zdavnaj izselile iz parlamenta. Tisti desni volivci, ki so ga morda res volili, najbrž niso gledali nobenega soočenja ali pa ne razumejo, kaj desna politična opcija sploh pomeni.
Seme revolucije temelji na konfliktu
Morda je vendarle veliko bolj verjetna trditev, da glasovi za Marjana Šarca niso resnično glasovi zanj, ampak glasovi proti desnim, povezovalnim tendencam Boruta Pahorja (tudi, če so te lažne) in političnim igralcem na levici, ki jim gre ta s preveč povezovalno držo v nos. Konec koncev seme njihove revolucije temelji na konfliktu. Tako sploh ni čudno, da je bil ves ultra levi blok, skupaj z mediji (še posebej skrajno leve aktivistične publikacije tipa Nedeljski dnevnik, Mladina, Dnevnik), na strani Šarca že od vsega začetka. Sam se je imel za mučeniško dušo, ki so jo vsi zaničevali in imeli za klovna, medtem ko je resnica povsem drugačna. Že po tednu kampanje je bil na drugem mestu Delovega politbarometra, še kakšen teden pozneje pa je že začel krožiti njegov strokovno polepljeni avtobus. Ni minil dan, da ga ne bi kdo kje omenil in analiziral njegove možnosti kot Pahorjevega najresnejšega zasledovalca. Tudi, ko se nam je razumnikom to zdela še znanstvena fantastika. Bridka resnica je, da bi takšen medijski pospešek v drugi krog pripeljal tudi Damjana Murka, če bi ta nehal igrati psevdoheteroseksualnega pevca in se prelevil v levega politika z izrazito željo po tem, da bi od Agrokorja odkupil Mercator.
Morali bi vedeti, pa se iz zgodovine nikoli ničesar ne naučimo. Kako je že šlo sosledje novih politik?
Najprej so izumili Kresalovo. Žensko, ki je bila tako oddaljena od povprečnega po egalitarnosti hrepenečega socialista kot Sašo Hribar od duhovitosti. Odvetnica, žena enega najbolj vplivnih z levico povezanih odvetnikov. Ženska, ki hodi kupovati v Milano in vozi Porschejevega terenca, je postala notranjepolitični obraz proletariata. Zraven so na novo izumili Golobiča in prepričali ljudi, da ni sokriv za LDS-ovsko gangstersko politiko iz devetdesetih, ki je več kot pol naroda olajšala PID-ovskih milijard. Ta dva uspeha sta jih tako opogumila, da je bil naslednji projekt toliko bolj drzen. Župan glavnega mesta je bil vsekakor pogumna poteza. Če ne že kar izzivanje. Češ, poglejte, kaj si lahko mi privoščimo. Političnega nastavljenca LDS, čigar kariera je bila posuta z nasedlimi poslovnimi projekti, pozneje tudi kazenskimi ovadbami, računalniškega analfabeta, ki ne govori angleško, s slovenščino povprečnega srednješolca, katastrofalno praznega, brez vsake intelektualne globine. To ni bila ovira – to je bil izziv! Nato je prišla Alenka Bratušek, ki se je lahko dobro leto pretvarjala, da ve, o čem govori, pa ni nihče ničesar posumil, dokler je na koncu ni razgalila Evropska komisija. Ko smo mislili, da bo že res konec vsega hudega, se je pojavil Miro Cerar, jamrajoči, retorično in idejno dolgočasni pravnik in profesor, za katerega smo pa res že dajali roko v ogenj, da ta pa že ne bo prepričal slovenskih volivcev. Pa jih je. Zdaj smo spet tu. Spet je svižčev dan.
Stranka delovnega ljudstva BO. Vprašanje je le, kako ji bo zares ime in kdo jo bo vodil
Šarec je pričakovano tesno izgubil, a dobil več kot 300.000 glasov. Skoraj toliko kot SMC leta 2014. Tudi, če bi zmagal na predsedniških volitvah in bi bil postavljen na stranski tir, ujet v funkciji brez pooblastil, to desnici na noben način ne bi zagotovilo proste poti do zmage na volitvah 2018. Teh 300.000 glasov se v pomembnem delu napaja v skrajno levem volilnem telesu. Levica ima neusahljivi vrelec novih obrazov in vsak dan nastajajo novi, pripravljeni prevzeti žezlo mesije razrednega boja. Stranka delovnega ljudstva BO. Vprašanje je le, kako ji bo zares ime in kdo jo bo vodil. Vseeno je, ali se bo stranki reklo Šamanska Slovenija Violete Bulc, Lista socialističnih mučenikov Nataše Pirc Musar ali al-Ukhuat al-Arabia Tanje Fajon. Politični program je že znan, saj so ga od neoLDS in Zares naprej v SD, PS in SMC le še prepisovali. Zgodba je poznana in se ponavlja že skoraj desetletje. Hlinjenje lažne sredinskosti. Najprej navidezna zmernost, nato po kakšnem letu čista nacional-interesna ekstravaganca, skupaj s korupcijo, nepotizmom, kadrovskimi cunamiji in prav na koncu mandata z redukcijo vloge predsednika vlade v agenta skrajne levice (to se je Bratuškovi zgodilo s simbolično zamrznitvijo privatizacije, Cerarju pa z NLB in – morda celo kaznivo – prekoračitvijo pooblastil v primeru Ahmat Shamieh, kjer se je namesto na stran vladavine prava postavil na stran anarholevičarske drhali, ki izkorišča ubogega begunca za kanonfuter svojih ideoloških bojev).
DRŽAVA POMAGAJ! Ob vseh teh reprizah se človek vpraša, kaj sploh lahko naredimo, da se bo kaj spremenilo
Marsikaj. Prednost socialistov ni samo dejstvo, da jih podpira udbaška globoka država. Osnova njihovega sporočila je bližje majhnemu človeku. Robinhoodska mantra o tem, kako bodo jemali bogatim in dali revnim, kako so revni večne žrtev bogate buržoazije, zgodbe o krivicah, ki jih trpijo delavci v industriji … Te stvari so preverjeno padale na plodna tla že pol stoletja pred oktobrsko revolucijo – v času pariških komun. Socializem je doktrina velikega brata. Ljudem veli, naj sedejo v zmerni do pretežni letargiji, država pa bo zanje uredila vse, kar potrebujejo. Od šolstva, zdravstva, podjetništva do kulture in zabave. Ljudje neradi razmišljajo o politiki, vedo le to, da so jezni na tiste, ki so bolj uspešni od njih, in da si želijo države, ki bi jim ponudila odgovore na vse njihove težave. Izvrsten prikaz te za postkomunistične narode tako tipične psihe so oddaje tipa Tednik/Preverjeno/Inšpektor, kjer družbenopolitični delavci premlevajo tegobe vsakdanjih ljudi in na koncu družno ugotovijo, da je za vse kriv kapitalizem. Srd ljudi zmeraj poteka po istih tirnicah. “Toča mi je sklatila pridelek. Država, pomagaj!”, “Medved mi je snedel tri ovce. Država, pomagaj!”, “Cene kolovratov na svetovnih trgih so drastično padle, zdaj pa ne moremo plačevati delavcev. Država, pomagaj!”, “Naše društvo prijateljev biseksualnih muslimanov nima dovolj denarja za nemoteno delo. Država, pomagaj!” Napihnjen državni aparat je naravna tendenca povprečneža, ki je preživel samoupravni socializem. Hrepenenje po državi tipa nanny-state je v resnici hrepenenje po manjši odgovornosti in preprostem življenju z dvema pivoma po službi v ljudski tovarni kombajnov št. 7, medtem ko bodo voditelji poskrbeli za nacionalna pomembna vprašanja. Kako naj torej libertarno desnico predstavimo povprečnemu državljanu kot nekaj, kar bo njihovo življenje obrnilo na bolje?
Edina zares kredibilna kandidatka za predsednico Romana Tomc je enkrat dejala, da ji ljudje včasih po pogovoru povedo, da so bili v resnici celo življenje desničarji, pa tega sploh niso vedeli. Torej bi morda bilo najbolje začeti pri temeljih. Pri stvareh, s katerimi se lahko identificirajo. Z njihovim lastnim gospodinjstvom. Vsak dober gospodar ve, da se ni dobro zadolžiti za več, kot zaslužiš. Če ne prej, pa to ugotovi takrat, ko dobro grajeni izterjevalci ob spremstvu organov pregona pridejo po avtomobil in kosilnico. Ko nam bo enkrat normalnemu človeku uspelo dopovedati korelacijo med njegovim gospodinjstvom in državo, potem bo razumel. Začenjal bo dojemati makroekonomijo na drugačen način, kot jo danes Saša Dončić, ki misli, da se državni evrčki tiskajo in delijo po želji, ko jih državljani pač potrebujejo – prosto po Markoviću in Mugabeju.
Ko bomo enkrat naredili ta preskok v glavah navadnih državljanih, bo vse lažje. A kako? Temeljito
Noben socialistični kretenizem kakšnega levega poslanca, dostojanstvenika ali intelektualca na družbenih omrežjih ne sme iti mimo nas brez temeljite izpostave in javnega ponižanja. Vsaka izjava na televiziji naj se posname in nato predvaja ob pravih trenutkih. Desni politiki morajo veliko bolj agresivno zatreti vsak poskus socialistične demagogije levih kolegov. Ko bomo enkrat tvorili skupno fronto, ki se zavzema za vitko državo, manj davkov in več poudarka na svobodnem podjetništvu, bomo nepremagljivi. V Ameriki so demokrati sami sabotirali strica Bernija, ki je sicer veliko boljši in bolj priljuden govorec od naših socialistov. Tudi zato, ker so vedeli, da bi ga republikanski komentatorji v resnični tekmi za Belo hišo živega pojedli in izpostavili vso logično nekonsistentnost njegovih preživetih socialističnih blodenj. Iz istega razloga se želijo angleški laburisti na vsak način znebiti trdega socialista Corbyna. Ker ga kolegi v parlamentu tolikokrat povsem raztrgajo in ponižajo, da ga podpirajo le še ljudje s slikami Huga Chaveza na majicah. Lani bi laburisti z udobno večino prevzeli oblast katastrofalni Theresi May, če bi jih vodil kdorkoli drug kot Corbyn.
Zakaj tam, pri nas pa ne? Ker tam intelektualni diskurz deluje. Pri nas pa ne
Filozofi strašijo po oddajah RTV Slovenija in prodajajo ideje o univerzalnem temeljnem dohodku. Poslanci podajajo izjave o šolstvu, ki dajejo čutiti, da ne razumejo razlike med terminoma javno in državno. Minister za kmetijstvo lahko pride v osrednji dnevnik nacionalne televizije predstavljati kartelni dogovor z domačimi proizvajalci hrane in navdušeno razlaga, kako bodo skupaj z ministrstvom s fantazmo o domači superiornosti nategnili potrošnike – vrtce in šole pa prisilili, da bodo kupovali slovensko, čeprav za več denarja. Jugoekonomisti analizirajo možnosti o zadružništvu Tuša in Mercatorja. Nihče jim ne pove, da ni denarja in niti interesentov, celotna poanta njihove analize pa je le ocena potencialnega jemanja davkoplačevalskega denarja za nasedle projekte. Mainstreamovski novinarji očitno nimajo volje ali pa znanja, da bi nasprotovali.
Zato je naloga nas vseh, da preživete socialistične ideje izpostavimo, ovržemo in osmešimo
Morda so prva fronta te revolucije družbena omrežja – predvsem Twitter. To je mogočno orodje, ki ga lahko zaradi zgoščenih jasnih misli platforme uporabimo za preskok čez partijsko linijo in dosežemo neposredno majhnega človeka. Twitter je izvolil predsednika ZDA. Začel Arabsko pomlad. Uničil dominantne alfa samce iz Hollywooda. V naciji, ki ima toliko ljudi kot manjša četrt povprečnega velemesta, je lahko hudičevo učinkovit. Zato ga uporabimo. Cerarji, Škoberneti, Mesci, Židani, Hani in Kordiši tega sveta ne smejo nikoli biti varni pred posmehom in izpostavo nevzdržnosti njihovih demagogij. Kot tudi niso njihovi ideološki kolegi na zahodu. Potem si bodo novi obrazi lahko sneli maske, za katerimi bomo videli Stalina, Lenina in Tita. Takrat se ne bomo znebili le strank novih obrazov, ampak tudi preostalih tumorjev slovenske parlamentarne demokracije: partizanskega Desusa, anarholevičarske Levice in radikaliziranih Socialnih demokratov. V takšnem okolju bo lahko preživela le ena socialdemokratska stranka, bolj podobna evropskim socialnim demokratom in manj Popitovim komunistom. Takrat si bomo lahko na obeh straneh parlamenta in obeh straneh naroda podali roke in končno dosanjali svojo slovansko Švico, titovke in jugoslovanske zastave pa se bodo z uradnih proslav preselile v muzeje in zatohla podstrešja, kamor spadajo.
Potem se lahko pridružimo višegrajskim bratom, ki nas dohitevajo po levi in desni, in si namesto partizanskih koračnic na Leninov rojstni dan pojemo Czerwono hołoto:
Nie chcemy komuny, podnieśmy więc głos.
Nasz protest do kremla już dotarł.
Więc weźmy w swe ręce parszywy nasz los.
Niech zadrży czerwona hołota.
*Ne želimo komunizma, zato dvignemo glas.
Naš protest proti Kremlju je že dospel.
Vzemimo usodo v svoje roke.
Naj pretrese rdečo drhal.
Mitja Iršič