Evropski poslanec Zver: Kako predstaviti skupno evropsko zgodovino? Primer Hiše evropske zgodovine

Dr. Milan Zver (foto: Demokracija)

Pred desetletjem je tedanji predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Poetering dal pobudo za ustanovitev muzeja, ki bi korektno prikazoval skupno evropsko zgodovino. Evropski parlament je pobudo sprejel, tako so v njegovi bližini poiskali primerno zgradbo, jo obnovili in že lani odprli muzej s stalno razstavo. Projekt Hiše evropske zgodovine (HEZ) je temeljil na domnevi, da evropska zgodovina ni samo eklektični seštevek nacionalnih zgodovin, ampak da ima stara dama tudi svojo, sui generis preteklost. Jasno, kljub raznolikosti je Evropa od nekdaj bila skupni prostor ljudi in narodov, ki niso živeli v getih, ampak so se njihove usode prežemale, pretakale, skratka, bile povezane na sto in en način. Danes lahko v raznih evropskih dokumentih preberemo, da evropska kultura izhaja iz skupne dediščine krščanstva, antične filozofije, rimskega prava, razsvetljenstva itd. Te skupne kulturne podlage so se razvile v skupno vrednotno jedro, s katerim se danes ponaša Evropa. Gre predvsem za vrednote, kot so svoboda, strpnost, demokracija, človekovo dostojanstvo, enakopravnost, solidarnost itd. Torej, poleg materialnih dejstev o sobivanju v prostoru in času je več kot dovolj tudi duhovnih. Skratka, Evropa je tudi zgodovinska entiteta.

Toda problem je v tem, da moderno evropsko zgodovino (in razstava v muzeju se fokusira zgolj na zadnji dve stoletji, začenši s francosko revolucijo) zaznamuje obdobje nenehnih konfliktov in spopadov, tako socialnih kot nacionalnih oziroma meddržavnih. Zato moramo razumeti, da Francozi na kak zgodovinski dogodek ali na zgodovinskega akterja gledajo nekoliko drugače kot Nemci, Srbi, drugače kot Hrvati itd. Takšne razlike so razumljive, v kolikor ne gredo preko vrednotnega konteksta, ki konstituira »Unijo vrednot«. In ta jasno loči med nasiljem in mirom, totalitarizmom in demokracijo, med spoštovanjem človekovega dostojanstva in sistematičnim kršenjem človekovih pravic in svoboščin, med svobodo in nesvobodo, med strpnostjo in sovražnostjo. In na podlagi tega je potrebno presojati tudi zgodovinske akterje, to je režime, stranke, posameznike ter dogodke in procese, ki so se nam dogajali v zadnjih dveh stoletjih. Tako npr. ni mogoče trditi, da bi bil kdo v moderni evropski zgodovini pozitivna zgodovinska osebnost, če je bil diktator. Na misel mi pride Tito, ki ga v evropskem muzeju ni opaziti. Pa bi moral biti. In še marsikdo. S kritiko Stalina enostavno ni mogoče celovito oceniti komunizma.

Karl Marx kot Mojzes
Ali so se v koncipiranju in postavitvi razstave v HEZ uspeli ogniti vsem pastem interpretacije preteklega? Evropski parlament je seveda politična institucija in kot tak je tudi njegov otrok HEZ svojevrstna politična institucija, čeprav so se poslanci trudili in zgodovinarjem prepustili postavitev ustrezne in uravnotežene vsebine v to stavbo, zgrajeno v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Toda stvari niso tako enostavne. Res je, da je naloga zgodovinarja (kot vsakega znanstvenika) vselej iskanje znanstvene resnice. Prav zgodovinopisje pa je postalo disciplina, kjer je pot do nje najdaljša. Nazorska in ideološka usmerjenost znanstvenika še kako močno vpliva na njegovo delo. Tako da je dojemanje preteklosti nekoga, ki se umešča na levi politični pol, drugačno od tistega z desne. Še večjo diskrepanco dobimo, če soočimo skrajno levi in skrajno desni pogled na preteklost. Eni bi poudarili to in ono (in se ognili tega in enega), drugi spet obratno. To je še do neke mere sprejemljivo, v kolikor se spoštuje evropsko vrednotno jedro.

Po mnenju mnogih zgodovinarjev in politikov v HEZ niso postavili uravnotežene (beri objektivne, k resnici naravnane) stalne razstave. Največkrat slišane (in prebrane) pripombe so, da je krščanstvo predstavljeno le bežno in nekako izven konteksta evropske kulturne biti, da je 19. stoletje pretirano prikazano kot obdobje razrednih konfliktov, v katerega stopi odrešitelj v Mojzesovi podobi – Karl Marx. V nadaljevanju mu niso pripisali nobene krivde za pojav socializma/komunizma, sistema, zaradi katerega je v 20. stoletju umrlo največ nedolžnih ljudi. Negativno je vrednoten le stalinizem, ostali komunizmi pa ne.

Tudi demokratična pomlad v postkomunističnih državah na prelomu osemdesetih in devetdesetih je prikazana nadvse površno. Preveč pozornosti je namenjeno velikim narodom, manjši, tudi mi, Slovenci, nismo niti omenjeni. To je je ena izmed večjih napak postavljavcev razstave.

Slovenci med povzročitelji vojne na Balkanu?
In če smo že pri Slovencih. Kako smo zastopani v razstavi (tudi glede na to, da je ena od direktoric muzeja Slovenka)? Ko sem bil pred enim letom s kolegi člani odbora za kulturo na obisku v muzeju (takrat še ni bil uradno odprt), sem strokovni direktorici dal dve pobudi. Prva se je nanašala na nujnost, da se v razstavo na ustrezen način vključi tudi množične poboje po drugi svetovni vojni v Sloveniji, glede druge pa sem izrazil željo, da se omeni tudi slovensko pomlad in osamosvojitev.

Na zadnjem obisku smo ugotovili, da je kot primer izvensodnih množičnih pobojev po 2. svetovni vojni na Slovenskem svoje mesto na razstavi dobil artefakt iz morišča Huda jama, kar je dobro. Dana obljuba je bila izpolnjena. Povsem drugače pa je glede slovenskega osamosvajanja in demokratizacije. Medtem ko o prehodu iz komunizma v demokracijo Slovenija, kot že rečeno, sploh ni omenjena, nas je šokirala ocena slovenske osamosvojitve, ki ga lahko vsak obiskovalec sliši na posebnem računalniku, ki ga vodi skozi razstavo. Obiskovalec lahko sliši, da je Jugoslavija leta 1991 »zdrsnila v vojno« med drugim tudi zaradi »slovenskih teženj po večji avtonomiji in navsezadnje zaradi osamosvojitve«. Na nekem drugem mestu – dosegljivo tudi na uradni spletni strani muzeja – pa je zapisano, da je »sprejetje slovenske deklaracije o osamosvojitvi vodilo do vojaškega konflikta«, ki se je kasneje razširil še v Bosno in Hercegovino. Jasno je, da so to za Slovenijo popolnoma nesprejemljive ocene, in pričakovali bi, da slovensko zgodovinopisje do tega zavzame jasno stališče. Ta del se mora spremeniti.

V tretjem nadstropju muzeja je kot eksponat postavljen še nekoč priljubljeni fičo z ljubljansko registracijo. Kot primer zgodovinskega artefakta, ki razdvaja, je izpostavljen dvo-evrski kovanec s podobo Franca Rozmana Staneta. Verjetno se je postavljalec oprl na moj protest v Evropskem parlamentu iz leta 2011, ko je Banka Slovenije izdala ta sporen dvo-evrski kovanec s podobo osebe, ki je bila neposredno odgovorna za smrt 600 Slovenk in Slovencev. Na kovancu seveda ne manjka niti petokraka zvezda. Naj omenim še to, da je na začetku razstave med velikani moderne evropske filozofije omenjan tudi Slavoj Žižek. Kolegi, zlasti iz Poljske, so se spraševali, kako si nekdo, ki propagira novo globalno komunistično revolucijo, zasluži takšno čast. Mimogrede, papežu Janezu Pavlu II., je niso namenili.

Pa vendarle gre za pomemben in velik projekt, ki ga je vredno ohraniti
Evropski parlament, oče tega projekta, se je znašel pred nepričakovano a pomembno nalogo. Najti bomo morali nekakšen dogovor/sporazum med zgodovinarji, ki bi odpravil vsebinske pomanjkljivosti razstave. S tem se je strinjalo kar nekaj poslancev, ki so se udeležili zadnjega obiska muzeja, ki ga je strokovno vodil predstavnik Platforme spomina in vesti. V prihodnjih tednih se bomo pod okriljem odbora za kulturo soočili zgodovinarji »postavljalci« in »kritiki« ter poskušali najti odgovore na mnoga občutljiva vprašanja. Dogovor je nujen, saj gre za pomembno evropsko ustanovo, ki jo bo v prihodnje videvalo na milijone obiskovalcev Evropskega parlamenta. Če bo razstava ostala kamen spotike, če bo spolitizirana, potem bo ta projekt klavrno propadel. Razstava ni zanič, z določenimi korekcijami bi jo bilo mogoče izboljšati. Zavedati se moramo, da HEZ ni »zaprta knjiga«. Ta razstava je lahko stalna, toda odprta za nova spoznanja in poudarke. Če kdo v njej vidi »zaključeno zgodbo«, zanika njen osnovni namen – povezovati ljudi na podlagi zgodovinsko utemeljene evropske identitete. Računajmo torej na politično strpnost in potrpežljivost ter znanstveno etiko zgodovinarjev, ki bi morala biti zavezana resnici.

Milan Zver