Kako so kulturni marksisti in politični korektneži razvrednotili Pulitzerjevo nagrado

Datum:

Mogoče ste že slišali za Kendricka Lamarja. Priznam, jaz nisem. Toliko sem se zadnje dni o njem podučil, da zdaj vem, da je črn in reper. In ko sem ga šel poslušat, mi ni bilo žal, da ga ne poznam. Vseeno mi je, ali obstaja ali ne, ker preprosto ni moj tip glasbenika. Tudi glasbena zvrst mi ni všeč. Kar ni pomembno, ker se o okusih ne razpravlja. Za Lamarja pa je pomembno dvoje: prvič, da je eden od ljubših glasbenikov nekdanjega predsednika ZDA Baracka Obame in črnske skupnosti, in drugič, v svojih pesmih napada Donalda Trumpa in novinarsko hišo Fox. To je bilo očitno dovolj, da je pred dnevi dobil Pulitzerjevo nagrado za glasbo in postal prvi nagrajenec, ki je dobil nagrado za glasbeno neklasično ali jazzovsko delo. Pulitzerjeva nagrada za glasbo je namreč nagrada za skladateljstvo, sami pa presodite, ali narekovanje Lamarja sodi ob bok simfonijam Stephena Alberta in operam Roberta Warda. Za, denimo, britanski Guardian že, saj so odločitev o podeljeni nagradi reperju označili za briljantno potezo.

Lamar ni edini. Nasploh je glavna značilnost Pulitzerjevih nagrajencev zadnjih nekaj let, da dobijo nagrade za dela, ki govorijo o različnosti (diversity), prezirajo nacionalno pripadnost in družino, povzdigujejo teorijo spola (gender theory) in še kaj bi se lahko našlo. Letos se je temu pridružila še sovražnost do Trumpa. New York Times je dobil nagrado za članke o ruskem vmešavanju v ameriške volitve oziroma o ruski pomoči Trumpu, čeprav o tem ni nobenega resnega dokaza. Ampak slišalo se je dobro, da Putin pomaga Trumpu. Washington Post je dobil nagrado, ker je razkril spolni škandal republikanskega senatorja Roya Moora, čeprav je bilo v tovrstne škandale vpletenih kar nekaj demokratov. Ampak ne, pomemben je napad na desnico. Ena najbolj bizarnih nagrad je bila podeljena Arizona Republici in USA Today Network, in sicer za (pozor!) poročanje o gradnji Trumpovega zidu na meji z Mehiko. Pulitzerji so bili podeljeni še za kritiko privatizacije zdravstvenega sistema, vstopanje sirske družine v ZDA in “rasistični” napad z avtomobilom v Charlottesvillu. Kolikor bolj si nagnjen h kulturnemu marksizmu, tolika večja verjetnost je, da prejmeš pulitzerja.

Tako kot oskarji niso več kazalniki kvalitete filma in se Nobelove nagrade ravnajo po različnih “kvotah”, tudi Pulitzerjeve nagrade že dolgo niso več, kar so bile. Po terorističnem napadu na New York je bil glavni kandidat za Pulitzerjevo fotografsko nagrado Thomas Franklin, ki je s fotografijo treh gasilcev, ki na točki nič dvigujejo ameriško zastavo, ustvaril najbolj prepoznavno fotografijo 11. septembra. Težava je bila, da so bili gasilci belci. Zato je zmagal kolaž štirih fotografij New York Timesa: tri fotografije so prikazovale razdejanje na tleh, ena pa reakcijo dveh črnk. Franklin je bil razočaran, enako newyorški gasilci, ki so se pozneje uprli, da bi prvotni načrt, da postavijo spomenik treh gasilcev med dvigovanjem zastave, nadomestili z etično mešanimi gasilci: belcem, latinosom in črncem. Po mnenju newyorških gasilcev bi bilo to potvarjanje zgodovine. Zastavo so dvignili trije beli gasilci. In pika.

Nagrade dobivajo samo še enako misleči levičarji
Pulitzerjeva nagrada je bilo nekoč priznanje za trdo raziskovalno delo, za svobodomiselnost, nobena tema ni bila tabu. Danes je nemogoče, da bi nagrado dobila Doug McKelway (Fox News) in Millie Weaver (Infowars), ki sta iz Charlottesvilla v živo poročala, kako so levičarji napadli “rasiste”, katerih greh je bil, da so mirno protestirali proti odstranitvi spomenika legendarnemu ameriškemu generalu Robertu Edwardu Leeju. In kako so policisti s svojim umikom onemogočili njihovo uresničevanje z ustavo zagotovljene pravice do svobode govora, izražanja in združevanja. Nemogoče je, da bi nagrado dobila novinarska ekipa, ki so jo muslimani pretepli v Rinkebyju v Stockholmu, enem od več kot 55 “no-go” območij na Švedskem. Nagrado z lahkoto dobi revija GQ, ki je objavila zgodbo o “rasističnem” morilcu iz Charlestona Dylannu Roofu, ki je pobil devet črnih vernikov v cerkvi, nemogoče pa je, da bi jo dobila bodisi revija, ki razkriva, kako islamski pridigarji slavijo džihad, bodisi revija, ki objavi srhljivo zgodbo o muslimanskem teroristu. Nemogoče je tudi, da bi dobil nagrado nekdo, ki razkriva zlorabe otrok v homoseksualnih družinah, ali piše o nasilju muslimanov nad katoliško manjšino, z lahkoto pa je Reuters dobil pulitzerja za nosilno fotografijo nasilja nad muslimansko manjšino v Mjanmaru. Skratka, ne samo Pulitzerjeve nagrade, ampak tudi druge novinarske nagrade je nemogoče dobiti, če nisi pristaš nove politične teorije, katere namen je uničiti tradicionalni družbeni red, ki temelji na patriotizmu, nacionalnih kulturah, veri in družini.

Foto: epa

Zato lahko prihodnje leto pričakujemo, da bosta med glavnimi kandidati za nagrado Michael Wolff in David Cay Jonhston, ki v svojih knjigah kar tekmujeta, kdo bo bolj pljunil po Trumpu. Nagrada za naslovno fotografijo pa bo najbrž šla v roke fotografa, ki je slikal proteste proti Viktorju Orbanu, kajti za kulturne marksiste je Budimpešta nov sedež neofašizma v Evropi. Ja, političnim korektnežem je uspelo uničiti tudi Pulitzerjeve nagrade. Zato so besede koordinatorke Pulitzerjevih nagrad Dane Canedy, češ da podpirajo najvišji namen svobodnega in neodvisnega novinarstva, svojevrstni cinizem.

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...