Rimljani so bile modri ljudje. Tokrat sem si sposodil njihov uvid Qualis rex, talix grex, kakršen vladar, takšno ljudstvo. Izhodišče je razmislek o odnosu med vladajočimi in vladanimi. V aristokratsko-oligarhični oziroma monarhični ureditvi, kot je bila rimska, je pot prenašanja grehov/kreposti potekala od vladajočih k vladanim, vladani naj bi bili v moralnem smislu zrcalna podoba vladajočih. V demokraciji je drugače. Kot izhaja že iz njene etimologije, gre za vladavino ljudstva, v posredni oziroma predstavniški demokraciji, kot je naša, si ljudstvo izbira vladarje po svoji meri. Rimski pregovor je zato treba obrniti, prebesediti v Qualis grex, talis rex, kakršno ljudstvo, takšen vladar.
Pogled na vladajoče pri nas ni prav prijeten, v samostojni Sloveniji gre s slabega na slabše. Naša demokracija je sinonim za negativno selekcijo. V zadnji utelesitvi tekme proti dnu se to kaže v izvolitvi poklicnega burkeža za predsednika vlade. Cinik bi dejal, da je politika, zlasti slovenska, gledališče in da je kar prav, da ga vodi komedijant. Sam menim, da pojava negativne selekcije v slovenski politiki ne bi smeli obravnavati kot prhljaj na suknjiču, ampak da gre za simptom patoloških družbenih procesov. Politične karikature, kot so šarci, pahorji, cerarji, jankovići, niso vzrok, so posledica obolelosti naše družbe.
Deloma je moč patologijo slovenske politike pripisati naravi demokracije. Ta bi v idealni zastavitvi morala biti usmerjena v zasledovanje skupne blaginje. Izvoljeni predstavniki naj bi bili kot agenti svojih principalov, tj. ljudstva, zavezani k maksimizaciji funkcije družbene blaginje. Če namesto teorije javne izbire uporabim rousseaujevski besednjak, bi morali udejanjati splošno voljo (volonté générale). V politiki brez romantike je drugače, politika je stvar interesov, večinoma uresničevanje zasebnih interesov na rovaš javnih. Politiki maksimirajo svojo individualno funkcijo blaginje, ne naše skupne, družbene. Odlika demokracije je, da poseduje učinkovito zdravilo, ki omejujejo samopašnost politikov. To so volitve. Te omogočajo mirno zamenjavo vladajočih takrat, ko vladani ugotovijo, da prvi ne delujejo v njihovem interesu. V Sloveniji imamo že osemindvajset let bolj ali manj svobodne volitve, a bi težko sklepal, da te pripomorejo k zdravljenju politike. Nasprotno, bolj kot se obrazi menjajo, slabše je. Nekateri ponavljajo vajo v slogu s prepričanjem, na tokratnih volitvah bo bolje, novi obrazi bodo dostavili. Drugi zaradi razočaranj obupajo nad demokracijo in volitvami ter resignirajo v vlogi antičnih idiotov, nezainteresiranih za politiko, češ, vsi so isti. Tako naivni konformizem ponavljanja istega in pričakovanja drugačnih rezultatov kot vsegliharski volilni absentizem vodita v slepo ulico. V demokraciji si ni mogoče po pilatovsko umiti rok, na koncu dneva je vlada takšna, kot jo je izvolilo ljudstvo.
Problem je ljudstvo. Da je na primer po dokazih o kriminalu, klientelizmu in korupciji Zoran Janković izvoljen, pove veliko o Ljubljančanih. Ne glede na to, da možakar še ni bil pravnomočno obsojen, bi v zdravi družbi moral biti z glasovi volivcev izločen iz političnega življenja. Seveda v razmerah, ko posamezniki še ohranjajo sposobnost elementarnega razlikovanja, kaj je prav in kaj ne. Žal je slovenska družba zabredla v globoko anomijo, stanje brez vrednot. Imunski sistem je v celoti odpovedal. Tega tvorijo tako formalne kot neformalne institucije. Pravna država kot agregat formalnih institucij, ne samo da ne deluje, ampak je zlorabljana za obračunavanje z nasprotniki tranzicijske levice. Še bolj poguben je razpad neformalnih institucij, navad, kulture, običajev, tistega, kar razumemo pod moralo. Francoski sociolog Émile Durkheim je stanje anomije pojasnjeval z razkorakom med normami, kakršne bi morale biti, in takšnimi, kakršne so. V Sloveniji je danes ta razkorak izjemen in po mojem nevzdržen.
V razmerah akutne družbene anomije uspevajo sociopati in psihopati. Del je oportunistov, ki si ob odsotnosti moralnih inhibitorjev zaradi kompulzivne obsesivne pogoltnosti želijo samo napolniti žepe. Večji problem so patološki narcisi. Ti vodstveno vlogo, ki jo pridobijo v demokratičnem procesu, uporabljajo samo za napihovanje svojega narcisističnega balona. Dejanskega vodenja pa niso sposobni. Ta diagnoza po mojem velja za nosilca obeh najpomembnejših političnih funkcij v državi.
Kako se soočiti z družbeno anomijo? Durkheim govori o treh R. Lahko življenje ritualiziramo, lahko resigniramo ali se upremo z revoltom. Slovenci smo sposobnost za revolt nazadnje pokazali v letih 1989−1991, rezultat tega sta naša samostojna država in sprememba družbenoekonomskega sistema. Najprej pa moramo začeti prevzemati odgovornost − ni vseeno, koga izvolimo. In niso vsi isti.
Bernard Brščič