Kaos v adventu

Mojca Škrinjar (Foto: osebni arhiv)

Letos  je v prestolnici  bolj minimalistična svetlobna okrasitev, všeč mi je, ampak zakaj se mi zdi, da je malo prazna – morda zato, ker je po mestu manj ljudi kot običajno, najbrž je krivo grdo vreme. Ali pa so ljudje našli tudi druge načine druženja, morda so si kot v Tacnu uredili svoj mini adventni center, morda pa so preprosto besni zaradi vsakodnevnega kaosa na ljubljanskih cestah in komaj čakajo, da zbežijo domov.

Kaos pa je v prestolnici tudi sredi srca države, v parlamentu. Novela, s katero naj bi se odpravilo neustavno stanje nezadostnega financiranja plač učiteljev v zasebnih šolah, je doživela vratolomne obrate s strani upokojencev, nato pa pogrnila na celi črti. Pošteno povedano, težko bi bilo glasovati za katerokoli drugo različico kot za to, ki jo nalaga odločba Ustavnega sodišča, kar pomeni polno financiranje plač učiteljev, pa ne le tistih, ki poučujejo predmete, kot sta matematika in slovenščina, ampak tudi financiranje plač učiteljev v podaljšanem bivanju, učiteljev, ki izvajajo dodatno strokovno pomoč, jutranje varstvo, dopolnilni pouk, dodatni pouk, interesne dejavnosti … Temu zakon o osnovni šoli pravi razširjeni program. Kajti sodba Ustavnega sodišča je nedvoumna, polno se mora financirati javno veljavni program*, ki ga je za zasebne šole potrdil vladni strokovni svet, vsakega za svojo šolo, vendar na enak način, to pa pomeni vse – obvezne predmete, kot so, denimo, matematika, slovenščina, tuji jezik, ter neobvezne dejavnosti, kot so podaljšano bivanje  in druge zgoraj naštete. Ko bi  omenjeni javno veljavni program tega ne vseboval,  tudi dosedanjega  financiranja v 85-odstotni višini ne bi bilo, logično? (* Javno veljavni program pomeni  izobraževanje, ki ti da spričevalo, s katerim lahko dobiš službo ali nadaljuješ šolanje.)

Komu kaj zameriti?
Ko sem se že začela spraševati, kdo je zdaj tukaj nor, da ne razume preproste logike, sem se ugriznila v jezik. Tokrat so nam nabijali mediji, da gre za obvezno šolo in obvezni program, ki pa ne vsebuje razširjenega programa, da je to počasi ljudem zlezlo v podzavest. Večine medijev ravno ne gre obsojati, mnogi namreč nimajo novinarjev, ki bi se kaj prida spoznali na to in preprosto povzemajo puhlice iz parlamentarnih razprav. Zameriti je tistim medijem, katerih novinarji dobro vedo, za kaj gre, pa kar zavestno zavajajo. In ljudem se počasi usede v zavest formula: obvezna šola = obvezni program = 100 %,  in: obvezna šola ni neobvezni (razširjeni) program = 0 %.

Mediji so dolžni poročati strokovno in po resnici ali pa priznati svojo zmoto. Nič od tega nismo videli pri vodilnih medijih. Še manj pri  mnogih poslancih, ki bi sicer morali dobro prebrati zakone ali ustavno odločbo. Stresali so neumnosti izza govornic, poslanskih klopi, pljuvali neumen žolč po televizijskih studiih. Niso neumni? So le dementni ali pokvarjeni?

Kdo ustvarja ta kaos?
Zdi se, da je za vsem tem stroj, ki je vpletel cel parlament in vlado v to zgodbo, dobro premišljena manipulacija, da bi zmedla javnost. In jo tudi je. Kar nekaj časa bo potrebnega, da se to terminološko zmedo razjasni. Ampak ali je res tistih 300.000,00 evrov, kar bi letno stalo proračun, da zagotovi izvajanje ustavne odločbe, tako odločilnih? Vsota, ki je daleč pod tisto, kolikor stane vila, kakršno si je postavil kakšen visok slovenski uradnik Evropske banke. Zagotovo ne. Morda sovraštvo do drugače mislečih? Kako gre to vkup z liberalizmom in promoviranjem drugačnih, denimo, LGBT?  Torej ne gre za pomanjkanje liberalnega čuta. Gre preprosto za namerno ustvarjanje kaosa.

Kajti v kaosu je mogoče vse. Red in transparentnost, jasni in enoznačni izrazi, preprosti zakoni zahtevajo poštenost, preprečujejo ribarjenje v kalnem, sumljivo privatizacijo, bančne rope, korupcijo.

Kaos in hrup besedičenja zameglita lastno samopodobo tistih, ki so ta kaos ustvarili že z revolucijo med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Le kaos in direndaj duši omogočita, da se še malo skriva pred težo lastnih grehov in zločinov, katerih žrtve ležijo skoraj na vsakem katastrskem območju v Sloveniji. Sprava, ki jo igramo v Sloveniji, je povsem prazna. V bistvu ne gre za spravo med nasprotujočimi stranmi, gre za spravo, ki bi jo moral opraviti vsak, ki ima na vesti zločin, sam s sabo. Da bi lahko zadihal in neobremenjeno živel. Tako pa moramo grehe zločincev nositi zdaj mi, sinovi in hčere matere Slovenije, ki težko nosi breme, nekajkrat večje od nje same. Zato nikoli ne bo bolje, kljub spomenikom spravi, kljub besedam, kljub gospodarskim uspehom. Zato se promovira kot prihodnji mandatar človek, ki si v srcu niti trohice ne želi to postati, sicer ne bi bil vsak njegov nastop tako zelo prazen, brez žara, brez veselja. Ker je čutiti, da ve, da je zgolj del igre, ki jo igrajo stari zločinci v želji, da njihovih zločinov nihče ne bo opazil. Na koncu jih bodo morali opaziti sami, toda ali je potrebno, da se mučijo do smrti in smo mi mučeni z njimi?

Mislim, da bi v adventnem času morali vsi moliti zanje, da se srečajo s svojimi deli in se pokesajo ter si odpustijo. S tem molimo tudi zase in svoje otroke in srečno prihodnost. In ne. Ni vse v denarju. Je harmonija, je spokojnost, je čistost duše, je olajšanje. Lep in poln adventni čas do božiča želim vsem!

Mojca Škrinjar