Te dni se potikam po Indiji in ta tekst nastaja na poti od Kalkute proti Maynaguriju v zvezni državi Zahodna Bengalija. Ko opazujem to deželo in nepregledno množico ljudi v večmilijonskih mestih, se mi poraja vprašanje, od kod se je v slovenskem ljudskem izročilu znašlo poimenovanje Indija Koromandija.
To naj bi bila dežela, kjer se cedita mleko in med, skratka sinonim za blagostanje in blaginjo. Blaginjo smo pričakovali, ko smo vstopali v Evropsko unijo, vendar zaman. Sicer takrat nismo toliko govorili o Indiji Koromandiji, nismo imeli ameriških sanj, bližje nam je bila druga Švica. Nekaj let za tem so nas neformalno že umestili v Evropo druge hitrosti, daleč od Švice, rinejo nas tudi izven schengna. Nismo niti Indija Koromandija niti druga Švica, glede na naše spopadanje s finančno in sedaj še z migrantsko krizo pa smo postali del problema EU in ne del rešitve.
Tudi Indija daleč od Koromandije
Tudi Indija ni Koromandija, razen seveda za prvo kasto, ki nam je znana iz literature ali filmov. Tudi v Sloveniji imamo prvo kasto in imeli smo zgodovinsko priložnost in privilegij, da smo nastajanje prve kaste spremljali v živo, njeno bahavo in velikokrat razuzdano nastopaštvo pa je postalo del našega vsakdana. Mi, ki smo že malo v letih, smo tudi v komunizmu doživljali prvo kasto, kamor je sodila partijska elita, ki si je sama določala privilegije. Iz te partijske kaste je nastala tudi nova prva kasta, ki si je v kriminalnih ali vsaj v skrajno sumljivih okoliščinah tranzicije naropala bajno bogastvo in sladko življenje zagotovila še mnogim svojim rodovom.
Impotenca oblasti, raj za delovanje prve slovenske kaste
Največ skupnega imata Indija in Slovenija torej ravno v kastah, le da so v Indiji posledica več stoletij trajajočega zgodovinskega konteksta, pri nas pa imamo opravka z novodobno kastno strukturo, ki vsem v posmeh običajno še rada razpravlja o človekovih pravicah ali pravni državi, mediji in politika pa ji vsak po svoje dajejo legitimiteto. In ko se sociologi, politologi in še kakšna veja družboslovja in humanistike ukvarjajo z Indijo in fenomenom kast, več kot milijardi Indijcev to ne pomaga veliko. Kaste so dejstvo, o njihovi krivičnosti lahko razmišljajo na globalni ravni, kaj več pa se na dolgi rok niti ne bo spremenilo.
Podobno je pri nas, o novodobni kasti (lahko ji rečemo tudi omrežje ali peta veja oblasti) lahko razmišljamo in govorimo, vendar je kasta tu in zdaj, ima vsestransko imuniteto, ker ima kapital, ki daje moč in vpliv na dogajanje v družbi. Ta kasta se ne zadovolji le z užitki ob svojem bogastvu, ampak iz ozadja posega v tisto dogajanje v državi, ki bi v duhu demokratične ureditve moralo pripadati izvoljenim predstavnikom ljudstva. Zato si prva kasta v Sloveniji na teh položajih želi ljudi, s katerimi lahko upravlja. To ji s Cerarjevo vlado in impotentno parlamentarno koalicijo tudi lepo uspeva.
Za internet ni navdušenja
Lažje pa je vladati neizobraženemu, neukemu, apatičnemu, neinformiranemu ali zmanipuliranemu ljudstvu. V včerajšnji izdaji The Times of India je Mark Zuckerberg na tretji strani plačal celostranski oglas, v katerem indijske oblasti nagovarja k svobodnemu, odprtemu in brezplačnemu internetu. Facebookov projekt Free Basic v Indiji ni naletel na navdušenje oblasti, kar Zuckerberga, ki pravi, da je dostop do interneta v 21. stoletju enako pomemben kot brezplačno šolstvo in zdravstvo, žalosti. Vendar je Indija do internetnega ekosistema enako brezbrižna kot do okolja nasploh. Mimogrede, v Kalkuti je v tej zimi zelo pogost rdeči alarm, ko otrokom in starejšim zaradi neznosnega smoga odsvetujejo gibanje na prostem. Smeti pa je toliko, da jih ne bi s kantami obvladal niti Karl Erjavec v svojih najboljših časih, ko je bil še minister za okolje.
Indijo je dobro doživeti, da bi na koncu znali ceniti državo Slovenijo, dom in domovino. Tudi če posledice velike naravne nesreče s Cerarjem in Erjavcem še ne bodo takoj odpravljene, kaže v vsem hudem potrpeti in vztrajati.
Miro Petek