Morda niste vedeli, toda Jože Plečnik je kot globoko veren človek in velik domoljub svoje domovanje v Trnovem imel za svet kraj. Podobno kot je imel vizije in je gradil mogočne cerkve, ki so spominjale na templje. V njih bi “tisti, ki vstopa”, občutil svojo majhnost pred božjo milostjo. Vhodna vrata v svoj dom je namenoma znižal, tako da se je moral vsak postaven mož, ki je vstopil, skloniti. Ta priklon je pomenil spoštovanje prostora, v katerega vstopa. Pomenil je ponižnost obiskovalca do gostitelja, ki ga je sprejel, in njegovo zavezo, da bo spoštoval pravila, ki veljajo v tej hiši. Podobno je razmišljal tudi o slovenstvu, saj je pogosto izpostavil, kako spoštuje tradicijo, zapuščino naših dedov. “Imate veliko narodno nalogo delati zase in prihodnje rodove,” je govoril.
Največjega slovenskega arhitekta, ki je bil mestoma precej avtoritativen človek, izpostavljam zato, ker je bila pred dnevi predstavljena intelektualna pobuda Katedrala svobode, poimenovana po Plečnikovem načrtu za slovenski parlament leta 1947. To naj bi bil hram čaščenja svobode, kar očitno tedanjemu partijskemu režimu ni bilo najbolj povšeči, zato so se izgovarjali na pomanjkanje denarja, zato zamisel nikoli ni bila uresničena. Seveda se v to, ali je Katedrala svobode kot ime za sedanjo druščino, ki je zbrana okoli Petra Jambreka, Dimitrija Rupla, Žige Turka in Mateja Avblja, pravšnje, ne bom spuščal. To je stvar pobudnikov, ki lahko sebe imenujejo, kakorkoli želijo. A imam občutek, da domoljubje in svoboda nista ravno njihovi prednostni tematiki, saj o njiju (razen kritiziranja domoljubne retorike) skoraj niso govorili − v nasprotju s Plečnikom, ki je v središče postavljal domoljubje, tradicijo, svobodo in svobodne posameznike v njihovi enkratnosti, kar je ponazarjal s številnimi detajli (v cerkvi svetega Frančiška z različnimi unikatnimi barvnimi svetilkami, ki skupaj svetijo vsem).
Vsaka pobuda kot kritična ocena razmer je dobra. Tudi Katedrala svobode je dobrodošla za pluralizacijo mnenj. In pobudniki se očitno zavedajo, da bodo morali, če želijo kaj spremeniti, ustanoviti novo politično stranko, ki naj bi bila liberalna. A to so najbrž le pobožne želje. Prvič zato, ker so številne podobne pobude (Prstan) propadle, njihov domet ni segel prek premislekov ljudi, ki se imajo za intelektualno elito. Za stranko je treba garati, delati, hoditi po terenu, v “katedrali” pa so že povedali, da oni ne mislijo lepiti plakatov. Drugič zato, ker je Državljanska lista Gregorja Viranta za nekaj časa umazala ime vsem prihodnjim strankam s predznakom klasičnega liberalizma, saj je pomagala zrušiti desno vlado in nato v imenu politične korektnosti paktirala s socialističnimi strankami tranzicijske levice. In na koncu neslavno propadla.
Pobudniki se bodo morali jasno opredeliti do nekaterih vprašanj realnosti: Kako razumejo svobodo govora? Kaj mislijo o napadih koalicije na opozicijske medije? O noveli medijski zakonodaje? O multikulturalizmu? Bi se morali “tisti, ki vstopajo” v Slovenijo, prikloniti gostitelju, ki je edini, ki določa pravila? Je domoljubna retorika res ksenofobija? Rasizem? Predvsem pa, kaj zanje pomeni svoboda? Ali samo to, da človek ni zaprt, ali vsakršna odsotnost prisile; da imaš pravico delovati, govoriti in misliti, kot želiš, ne da bi ti drugi, tudi tisti na oblasti, vsiljevali omejitve? Javnost bo terjala konkretne odgovore, drugače bo (spet) ostalo pri odkrivanju tople vode.
Jože Biščak
(Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Demokracija.)