Katedrala svobode in sedem mitov

Jože Biščak

Morda niste vedeli, toda Jože Plečnik je kot globoko veren človek in velik domoljub svoje domovanje v Trnovem imel za svet kraj. Podobno kot je imel vizije in je gradil mogočne cerkve, ki so spominjale na templje. V njih bi “tisti, ki vstopa”, občutil svojo majhnost pred božjo milostjo. Vhodna vrata v svoj dom je namenoma znižal, tako da se je moral vsak postaven mož, ki je vstopil, skloniti. Ta priklon je pomenil spoštovanje prostora, v katerega vstopa. Pomenil je ponižnost obiskovalca do gostitelja, ki ga je sprejel, in njegovo zavezo, da bo spoštoval pravila, ki veljajo v tej hiši. Podobno je razmišljal tudi o slovenstvu, saj je pogosto izpostavil, kako spoštuje tradicijo, zapuščino naših dedov. “Imate veliko narodno nalogo delati zase in prihodnje rodove,” je govoril.

Največjega slovenskega arhitekta, ki je bil mestoma precej avtoritativen človek, izpostavljam zato, ker je bila pred dnevi predstavljena intelektualna pobuda Katedrala svobode, poimenovana po Plečnikovem načrtu za slovenski parlament leta 1947. To naj bi bil hram čaščenja svobode, kar očitno tedanjemu partijskemu režimu ni bilo najbolj povšeči, zato so se izgovarjali na pomanjkanje denarja, zato zamisel nikoli ni bila uresničena. Seveda se v to, ali je Katedrala svobode kot ime za sedanjo druščino, ki je zbrana okoli Petra Jambreka, Dimitrija Rupla, Žige Turka in Mateja Avblja, pravšnje, ne bom spuščal. To je stvar pobudnikov, ki lahko sebe imenujejo, kakorkoli želijo. A imam občutek, da domoljubje in svoboda nista ravno njihovi prednostni tematiki, saj o njiju (razen kritiziranja domoljubne retorike) skoraj niso govorili − v nasprotju s Plečnikom, ki je v središče postavljal domoljubje, tradicijo, svobodo in svobodne posameznike v njihovi enkratnosti, kar je ponazarjal s številnimi detajli (v cerkvi svetega Frančiška z različnimi unikatnimi barvnimi svetilkami, ki skupaj svetijo vsem).

Pobudniki ne skrivajo ambicije, da bi bili (poleg tega, da so kritiki levice) alternativa na desnici, nekakšno intelektualno in liberalno središče na desni sredini. Kaj je v tem delu njihov resnični namen, ni povsem jasno, čeprav se pojavljajo špekulacije, da merijo na parlamentarne in predsedniške volitve 2022, ko naj bi bili tisti, ki bi določili skupnega predsedniškega kandidata na desnici, smer pa je “začrtal” eden od ustanoviteljev, ki je (kot je poročala revija Reporter) jasno kritiziral “retoriko domoljubja in osamosvojitvene evforije” na desnici. To je letelo predvsem na SDS, češ naj bo Katedrala svobode premislek pri predsedniku najmočnejše (opozicijske) stranke. In najbrž nisem edini, ki je to razumel kot (nov) poziv Janezu Janši, naj se počasi umakne, da lahko pride do zamenjave generacij. Nekaj podobnega torej kot pred lanskimi parlamentarnimi volitvami, ko se je žlahtna desnica postavljala kot alternativa domnevno radikalnim in kontaminiranim strankam ter posameznikom na desnici. “Nahrbtnik Janeza Janše je pretežak za desnico,” je takrat govoril Janez Pogorelec. Kako se je na volitvah potem končalo, je znano.

Vsaka pobuda kot kritična ocena razmer je dobra. Tudi Katedrala svobode je dobrodošla za pluralizacijo mnenj. In pobudniki se očitno zavedajo, da bodo morali, če želijo kaj spremeniti, ustanoviti novo politično stranko, ki naj bi bila liberalna. A to so najbrž le pobožne želje. Prvič zato, ker so številne podobne pobude (Prstan) propadle, njihov domet ni segel prek premislekov ljudi, ki se imajo za intelektualno elito. Za stranko je treba garati, delati, hoditi po terenu, v “katedrali” pa so že povedali, da oni ne mislijo lepiti plakatov. Drugič zato, ker je Državljanska lista Gregorja Viranta za nekaj časa umazala ime vsem prihodnjim strankam s predznakom klasičnega liberalizma, saj je pomagala zrušiti desno vlado in nato v imenu politične korektnosti paktirala s socialističnimi strankami tranzicijske levice. In na koncu neslavno propadla.

Pobudniki se bodo morali jasno opredeliti do nekaterih vprašanj realnosti: Kako razumejo svobodo govora? Kaj mislijo o napadih koalicije na opozicijske medije? O noveli medijski zakonodaje? O multikulturalizmu? Bi se morali “tisti, ki vstopajo” v Slovenijo, prikloniti gostitelju, ki je edini, ki določa pravila? Je domoljubna retorika res ksenofobija? Rasizem? Predvsem pa, kaj zanje pomeni svoboda? Ali samo to, da človek ni zaprt, ali vsakršna odsotnost prisile; da imaš pravico delovati, govoriti in misliti, kot želiš, ne da bi ti drugi, tudi tisti na oblasti, vsiljevali omejitve? Javnost bo terjala konkretne odgovore, drugače bo (spet) ostalo pri odkrivanju tople vode.

Jože Biščak

(Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Demokracija.)

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!