Pred dobrim mesecem dni je v vasi, kjer živim, veter odnesel streho na nedokončani hiši mlade družine z otrokom. Si predstavljate mlado družino, ki ždi v hiši brez strehe, dež pa lije kot iz škafa? Že naslednje jutro je na strehi omenjene hiše mrgolelo sosedov, ki so prizadeti družini pomagali postaviti novo streho. Verjamem, da so vsi delali brezplačno. Sam nisem bil med njimi, saj se pri mojih letih ne počutim najbolj varno na strehi, sem pa prizadeti družini zato finančno pomagal.
Te dni tudi v dominantnih oziroma levih režimskih medijih odmeva zgodba občana iz Dolenjske, ki je, verjamem da brezplačno, pomagal sosedu prekrivati streho in so mu inšpektorji finančne uprave (Furs) zato naložil tisoč evrov kazni. Seveda situacijo opisujejo kot nekaj groznega, inšpektorji Fursa in njihovo početje naj ne bi bili humani in ne vem, kaj še vse. Vodilni uslužbenci Fursa pa se zagovarjajo, da so delali po zakonu. Toda vsi, ki obsojajo inšpektorje Fursa, nimajo prav. Obsojati bi morali politike, ki so tak zakon predlagali, in poslance, ki so ga sprejeli, nikakor pa ne inšpektorje Fursa. Toda pojdimo po vrsti z navajanjem konkretnih imen in priimkov ljudi, ki bi jih dominantni mediji morali obsojati.
Absurdno kaznovanje sosedske pomoči so uvajali v SD, ustavili ga po zaslugi SDS
Zakon, ki predpisuje take kazni za sosedsko pomoč, je bil sprejet leta 2011. Pod predlog zakona se je podpisal takratni minister za delo dr. Ivan Svetlik iz SD, operativno pa je pripravo zakona vodila in ga tudi zagovarjala njegova državna sekretarka dr. Anja Kopač Mrak, prav tako iz SD. Seveda je bil to čas Pahorjeve vlade, ki je zakon sprejela. Še danes se spomnim poslanca Mirka Bulca iz SD, ki je zakon vročekrvno zagovarjal in hitel razlagati, kako italijanski finančni policisti s helikopterji nadzirajo trganje grozdja in ugotavljajo, kdo dela na črno in kdo ne. Poslanci SDS smo takrat opozarjali na tovrstne situacije, ki jih bo prineslo vsakodnevno življenje. Opozarjali smo prav na take situacije sosedske pomoči, ki je v Sloveniji še kako uveljavljena. Toda zaman. Leva koalicijska večina je naredila svoje, zakon so v DZ sprejeli, dominantni mediji pa so pisali o evropsko primerljivem zakonu in tečni opoziciji z SDS na čelu, ki tako dobremu zakonu nasprotuje.
Dokončno jo je uveljavila Bratuškova, skupaj z ministrico Anjo Kopač Mrak
Toda zgodil se je referendum in v začetku junija 2011 je zakon na referendumu padel. Ljudstvo je odločilo, da tak zakon ne more stopiti v veljavo. Vse lepo in prav, če bi leva politika spoštovala ljudsko voljo, toda to se ni zgodilo. Leta 2014 je vladala Alenka Bratušek, ministrica za delo pa je bila že omenjena Anja Kopač Mrak iz vrst SD. Nekoliko, a ne bistveno spremenjeno besedilo zakona je ponovno priromalo na poslanske klopi. Tudi takrat smo poslanci SDS zakonu nasprotovali, saj je še vedno vseboval absurdne določbe o prepovedi preproste sosedske pomoči. Zakon je v veljavo stopil v začetku leta 2015.
Za nameček pa mi je danes zjutraj na Twitterju “prinesel v mlin” še sedanji poslanec Alenke Bratušek Marko Bandelli. Takole je zapisal: “A bomo odprli novo vprašanje? Kaj je res delo na črno in kaj pa toliko pričakovana in želena pomoč prijatelja? Zakaj lahko pomagamo obirati grozdje, ne smemo pa prijatelju pomagati pleskati? Kje je tu razlika?” se je spraševal. Pojasnil sem mu, da pod določenimi pogoji tudi sosedu ne sme pomagati trgati grozdja. Ni mi odgovoril, verjetno se je čudil mojemu zapisu. Toda napotil sem ga “z metlo pred lastni prag”. Še najbolje bi bilo, da pomete kar svojo šefico Alenko Bratušek, saj je ta neumni zakon predlagala prav ona, podprli pa so ga tudi vsi njeni poslanci. Res je, da med njimi takrat še ni bilo sicer odkritega in iskrenega Bandellija.