Kdo bo odstranil najtrdovratnejšo umazanijo, ki so jo zakuhali Mencinger in rdeči direktorji?

Lucija Šikovec Ušaj

Ko me nehote, spotoma, doleti TV-reklama o nekakšnem čistilu, ki odstrani tudi najbolj zasušeno in trdovratno umazanijo, ne pomislim, da bi morala resno pričeti z že dve leti odlaganim spomladanskim čiščenjem hiše, ampak na državo in na to, kdo bo v njej sposoben odstraniti najtrdovratnejšo umazanijo. In da ne okolišim, med to “trdovratno umazanijo” štejem vrsto direktorjev, menedžerjev, na katere sem se pravzaprav spomnila ob praznovanju obletnice 57. številke Nove revije, ki je bila dejansko “slovenski nacionalni program”.

Med avtorji tega programa se ne spomnim niti Milana Kučana niti Jožeta Mencingerja. Letos so torej obeležili 30. obletnico njenega izida. Z osrednje prireditve so nam mediji pokazali nekatere sodelujoče pri nastanku te revije, žal ali na njegovo srečo, med njimi ni bilo več dr. Jožeta Pučnika. Kako bi namreč sprejel dejstvo, da je pomen Nove revije predstavljal Borut Pahor, da sta med vabljenimi bila tudi Milan Kučan in Jože Mencinger, si sicer lahko predstavljamo, saj je že mene, ki nisem sodelovala, ta navzočnost globoko užalila. Dr. Jože Mencinger, ki se je tam pojavil z značko z napisom “proti žici”, je nedvomno oseba, ki bi vsaj nekaj časa morala, vsaj simbolično, preživeti za žico.

Mencinger je idejni oče slovenske tajkunizacije
Mencinger, ki je bil priljubljen predavatelj na Pravni fakuleti (PF), nekakšen disident z idejami proti planskemu in samoupravnemu gospodarstvu, o katerem nam je predaval, je leta 1990 kot podpredsednik vlade zagovarjal, da se vodenje in naknadno tudi lastništvo podjetij iz družbene lastnine prenese na t. i. rdeče direktorje. Mencingerjev model je predvideval, da naj s podjetji naprej upravljajo od Zveze komunistov Slovenije (ZKS) postavljeni rdeči direktorji, ki naj tudi sami izberejo način preoblikovanja podjetja.

Zaradi nestrinjanja z njegovim modelom privatizacije je prišlo do notranjih trenj, odstopa, razprtij, izplen pa je po podatkih Agencije za revidiranje oškodovanja družbene lastnine izguba v vrednosti 86.174 milijonov takratnih slovenskih tolarjev. Vrednost tega zneska, revaloriziranega na dan 2. oktober 2008, je znašala 1.238.454.581,87 evra.

Vlada je zaradi stalnih trenj Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij sprejela šele leta 1992. Kaj se je dogajalo od leta 1989 do sprejema zakona pa zdaj lahko samo obnavljamo. Navidezno še kar uravnotežen zakon je seveda pripeljal do prenosa lastništva podjetij v roke menedžerjev, ki so bili postavljeni kot zaupanja vredni kadri ZKS. Mencingerjev model privatizacije oz. prenos lastništva s tako imenovanim notranjim odkupom se je v praksi izpeljal skorajda dosledno po Mencingerjevi ideji, s prevzemom podjetja s strani rdečih direktorjev.

Najeti in vrniti kredit je bilo staro jugoslovansko načelo poslovanja
Leta 1989 so dotedanji tovariši direktorji ali tov. predsedniki poslovodnih odborov postali “managerji”. Ali so vedeli za razlike med socialističnim dogovornim vodenjem podjetja in upravljanjem podjetja, ki mora preživeti in ustvarjati na svobodnem trgu, lahko ugibamo. Verjeli pa so, da bodo poslovali v duhu “znajdi se”, upajoč, da jim bo uspelo tisto, kar jim je uspevalo vsa leta v Jugoslaviji, namreč najemati in ne vračati kredite. Uspelo jim je. Na njihovo srečo so mediji imeli kost, imenovano Janez Janša, ki je odvračal pozornost od milijonske kraje našega premoženja. Novokomponirani managerji, t. i. poslovna elita, je računala, da bo podjetja reševala s krediti, plačevali bomo vsi državljani, da bo poskrbljeno za njihovo čast in medijsko pokritje pa so poskrbeli kar sami. Tako so leta 1989, po sprejetju Markovićevega Zakona o podjetjih, ustanovili Združenje Manager. Polni sami sebe in svoje slave so praznovali pred tremi leti 25. obletnico obstoja in si peli slavo ter podeljevali priznanja. In kdo so glavni akterji?

In tako se je pričela najbolj brutalna tajkunizacija…
Prvi predsednik Združenja Manager je bil nihče drug kot Ivo Marenk, direktor Slovina, torej direktor podjetja, pri katerem smo prvič zastrigli z ušesi in še ne povsem razumeli, kaj se je v resnici zgodilo. Kljub nasprotovanju takratnega finančnega ministrstva in celo Ljubljanske banke (LB), je Slovenija doživela svoj 11. september, danes bi rekli, dan za teroristične napade, ki ga je izvedel komercialni direktor Slovina Boris Slavič, skupaj z Maksom Bastlom, ministrom za trgovino. Šlo je za podpis pogodbe o prodaji in nakupu deviz med Slovinom in tedanjo Direkcijo za blagovne rezerve. Slovin se je zavezal, da bo v Srbiji ugodno pridobil devize, potrebne Sloveniji. Zneski v igri so bili ogromni, Direkcija je na žiro račun Slovina nakazala dinarsko protivrednost približno 10 milijonov švicarskih frankov, s čimer je bil lov na devize odprt tudi za ostala podjetja. Na Slovinov žiro račun so pričela leteti nakazila tudi drugih podjetij, vsa sredstva pa je Slovin prenakazal na podjetje ABC Coblex v Beograd. Po nekaterih podatkih naj bi takrat skoraj dvajset podjetij in bank skupaj s predstavniki države nakazalo dinarska sredstva za odkup deviznih pravic v vrednosti okrog 40 milijonov švicarskih frankov. Vsi so takrat že govorili o menjavi dinarja za novo slovensko valuto, menjalno razmerje še ni bilo znano, v Sloveniji pa je bila v tistem času 35-odstotna “šticunga”, torej pribitek nad uradnim deviznim tečajem. Pohlep in špekulacije so bili ogromni, sled za dinarji pa se je izgubila že v Srbiji. Upniki, ki so Slovinu nakazali dinarje, so pričeli po preteku roka pritiskati na Slovin, vse do predložitve prvega akceptnega naloga v poplačilo Službi družbenega knjigovodstva (SDK) je Marenku uspelo prepričevati upnike, da bo posel speljan korektno.

Ko je bilo ugotovljeno, da na žiro računu Slovina ni denarja niti za poplačilo prvega akceptnega naloga, da je Slovin blokiran, pa naj bi nas potolažila izjava, ki je ostala v mojem spominu kot zapuščina ministra za trgovino Maksa Bastla: “da smo v Beograd poslali vendar samo papir, zdaj pa tak cirkus”. To me spominja na odziv Idi Amina na opozorilo njegovega finančnega ministra, da ni več denarja niti ne ameriških kreditov, “da naj pač tiska dolarje!!!” Bastl ni niti naknadno, kaj šele predhodno, zavaroval državnega denarja.

Manager Marenk je leta 1992 sklenil s Coblexom sporazum, pristal na zmanjšanje zneska skoraj na polovico, brez devizne klavzule, kar je ob skoraj 10-tisoč odstotni inflaciji, ki je bila tistega leta v Srbiji, privedlo do popolnega razvrednotenja Slovinove terjatve. Vendar pa je po razkritjih prišlo na dan, da je Coblex poravnal do Slovina vsaj del obveznosti, in sicer 2,7 milijona nemških mark prek dveh podjetij. Terjatev Slovina do Coblexa, ki jo je po sporazumu leta 1992 Marenk sam znižal iz 40 na 27 milijonov švicarskih frankov, se je zaradi hiperinflacije v Srbiji zmanjšala na okoli 3 milijone nemških mark, tako s poplačilom 2,7 milijona, kar je Coblex plačal podjetju Krasu Sežana in Univitu, dolga ni bilo več.

Ti ljudje so bili ožji člani Zveze komunistov
V času gospodarskih sankcij proti Srbiji je omenjeni denar, ki so ga slovenska država in ostala podjetja ter banke velikodušno, zgolj na besedo prvega predsednika Društva Manager, “KOT NAVADEN PAPIR” podarila Srbiji, ki ga je ta nedvomno krvavo potrebovala in krvavo potrošila. Sodni epilog?  Ivo Marenk je bil pred tem izvršni sekretar CK ZKS, član CK ZKS in kmetijski minister v Zemljaričevi vladi. Drugi predsednik je bil Tone Krašovec, leta 1977 generalni direktor RTV Ljubljana, človek, ki je v svoji predstavitvi povedal, da je vedel, da mora z novo oblastjo delati z roko v roki. Predsednik združenja je bil od leta 1990 do 1993. Ves čas se je svaljkal po direktorskih položajih, naj bo to LB ali Uniles. Bil je tudi podpredsednik Gospodarske zbornice Jugoslavije. Bil je tudi član CK ZKS in navdušenec samoupravnih sporazumov, katerih pobudnik naj bo prav Zveza komunistov. Združenje Manager mu je podelilo priznanje za življenjsko delo in v obrazložitvi povsem spregledalo njegov nedvomno velik doprinos k Zvezi komunistov Slovenije.

Anica Brglez Vovk je bila tretja predsednica Združenja Manager, samo leta 1995. Bila je direktorica Zlatarne Celje, ženskam prijaznega podjetja, vendar ne povsem nepopisan list, leta 1988 je prejela zlato plaketo Gospodarske zbornice Jugoslavije, glede na čas podelitve plakete je informacija o tem njenem »uspehu«, ki ga je objavil celjski Novi tednik 22. 12. 1988, na dan JLA, bila natisnjena povsem poleg dobronamernega opozorila novinarja Braneta Piana, ki je pozival, da bomo “dan JLA izkoristili za prošnjo, da bi vsi, ki služijo domovini med prebivalci tega konca štajerske, aktivno služili tudi resnici, da bi razgretim glavam, ki skušajo iz kakršnih koli nagibov vnesti med nas nemir in nerazumevanje, povedali, koliko v resnici sodelujemo in se zastopimo. Da ne bo ne civilna in ne vojaška morala na psu, da ne bo jutri po nepotrebnem bolelo”. Ta tekst, ki je natisnjen tik poleg objave, da je omenjena dobila zlato plaketo, je zgolj za ponazoritev časa, v katerem smo živeli in verjetno tudi v razlago, da je bila plaketa Gospodarske zbornice Jugoslavije nedvomno dana v “prave roke”.

Vsi so imeli socialistični pedigre
Naslednji predsednik omenjene združbe je bil Jakob Piskernik, v obdobju od 1995 do 1998, v času mandata predsednik uprave Merkurja, leta 2013 izvoljen tudi za mestnega svetnika v Kranju na listi Hermine Krt. Jakob Piskernik je tisti nadzornik Merkurja, ki je Binetu Kordežu dal žegen za prevzem Merkurja prek podjetja Merfin. Za uspešno nadzorniško delo pri pogrebu Merkurja naj bi dobil izplačilo 100 tisoč evrov. V sodni bitki je zmagal in ni odgovarjal niti odškodninsko.

Tudi on pa je seveda prišel s socialističnim pedigrejem, v času SFRJ je bil en mandat republiški sekretar za energetiko, z današnjimi besedami minister. Vse v duhu Jožeta Mencingerja in tistih, ki jim je Mencinger služil in jim služi še danes.

Med njimi nobenega pravega Janeza
Seveda nas tudi po letu 1998 ne presenečajo novi predsedniki, sledijo še Bruno Korelič, Marko Voljč, Tatjana Fink, Franjo Bobinac, Aleksander Svetelšek, Dejan Turk in Aleksander Zalaznik. O njih pa kaj naslednji teden.

Slovenska gospodarska elita, medijsko občudovana in v nebo kovana, pelje “z roko v roki z oblastjo” državo v vse večje dolgove, kajti kar se Janezek nauči, to Janez zna, pa čeprav kot naključno, Janeza med njimi ni nobenega.

Lucija Šikovec Ušaj