Odzivi tako imenovanih osrednjih medijev pred, ob in po interpelaciji celotne vlade so bili povsem pričakovani in njihove napisane in govorjene povedi so bile polne fraz, ki jih ob takih priložnostih vedno potegnejo na plano. Na primer zapravljanje davkoplačevalskega denarja, potrata časa, ponavljanje starih zgodb, že slišano, že videno, predvolilno nastopaštvo, pridobivanje volilnih točk, oviranje vlade, nagajanje vladajoči koaliciji, naj poslanci raje delajo kaj bolj pametnega, in še bi lahko naštevali.
Prst je seveda bil uperjen v Slovensko demokratsko stranko, ki je vložila interpelacijo o delu vlade Mira Cerarja.
Razgaljeno sprenevedanje in plehkost oblasti
Bistveni element parlamentarne demokracije je v tem, da poslanci v parlamentu govorijo, razpravljajo, parlamentirajo. Naloga opozicije v parlamentu je, da gleda vladi pod prste, kako krade, in v usta, kako laže. Enako velja za medije, ki se razglašajo za četrto vejo oblasti, ki nadzira preostale tri veje. Namesto orkestriranega omalovaževanja, zgražanja in nasprotovanja interpelaciji, ki je klasičen instrument parlamentarnega življenja, bi se mediji morali veseliti tovrstnega praznika parlamentarne demokracije, ki popestri velikokrat zelo dolgočasno dogajanje v parlamentu, ko razprave tečejo o temah, ki jih večina poslancev niti ne razume, ljudstvo pa tudi ne zanimajo. Iz vseh teh nastopov ob interpelaciji vlade bi kazalo potegniti najboljše razprave, trenja argumentov, dokazovanja, iskrive nastope, silovite polemike, govorniške obračune, neumnosti … In to bi medijem dvignilo branost, gledanost, poslušanost. Ljudstvu pa olajšalo razumevanje dogajanja v državi in lažje odločanje na volitvah.
Vendar ne, ljudstvo je treba pitati s tem, da je interpelacija nepotrebno trošenje njihovega denarja, in takoj dodati, kaj vse bi lahko naredili za ta denar in koliko otrok iz socialnih družin bi lahko brezplačno letovalo. Ne da bi se vprašali, koliko otrok pa bi lahko imelo brezplačno malico in letovanje, če bi imeli bolj sposobno vlado. Namera je seveda jasna: pri ljudeh je treba ustvariti mnenje, da tej državi škoduje opozicija, ki na nepravilnosti opozarja, ne pa tisti, ki jih počnejo in imajo v rokah vzvode oblasti. Takšna parlamentarna dogajanja na odprti sceni razgaljajo sprenevedanje in plehkost oblasti, pokažejo na nagega cesarja in iz poslanskega dremeža zbudijo še kakega poslanca, za katerega še nismo slišali in se mu že na daleč vidi, da v mladih letih ni opravili niti z bralno značko. To pa vladajoči eliti ne ustreza.
Nevedno ljudstvo, lažje vladanje
Če so ljudje nevedni, je vladanje seveda lažje. Vendar pri ljudeh izgovora o nevednosti ne bi več smelo biti. Medijska ponudba je že tako velika, da omogoča izbiro, le volja mora obstajati. Tu so še družbena omrežja, ki so po Trumpovi zmagi svetovni in domači medijski krajini jasno nakazala, da je moč tradicionalnih medijev dokončno v zatonu. Začela se je pisati nova medijska zgodovina, v katero smer bo šel razvoj, pa tačas kakopak ni mogoče dovolj natančno napovedovati. Družbena omrežja so seveda tudi polna neumnosti, sovražnega govora, velikokrat tudi neobvladljiva in škodljiva, vendar hkrati tudi največja grožnja cenzuri, po kateri mnogi oblastniki in njihovi hlapci še vedno hlepijo.
Strah pred močjo Facebooka in Twitterja je pri tistih, ki danes obvladujejo klasične dominantne medije, tako velik, da so v samem obupu začeli napadati družbena omrežja kot najbolj resno grožnjo demokraciji. Naše ministrstvo za kulturo pa bi uvedlo še davek na internet, da bi na ta način še podražilo dostop do sveta odprtih informacij.
Kdo ali kaj je danes največja grožnja demokraciji?
Miro Petek