Kdo se boji JJ?

Datum:

Državnozborske volitve v zadnjih desetih letih, tj. 2008, 2011, 2014 in 2018, so imele en skupni imenovalec: kako preprečiti Janezu Janši vrnitev na oblast. Za uresničitev tega cilja je bila tranzicijska levica pripravljena narediti vse. Tudi tisto, kar presega gabarite moralno in pravno sprejemljivega. Leta 2013 se niso ustavili pred izvedbo mehkega državnega udara, izpeljanega na podlagi ponarejenega poročila Komisije za preprečevanje korupcije. Dno so dosegli naslednje leto z zlorabo tožilstva in sodstva z nezakonito in protiustavno obsodbo Janeza Janše v zadevi Patria in nezakonitim odvzemom njegovega poslanskega mandata. Ta prizadevanja so v maniri najnizkotnejše politične prostitucije podpirali dominantni mediji. Po načrtih strategov tranzicijske levice bi moralo vse to zadostovati za likvidacijo Janeza Janše. Ta bi moral leta 2018 biti politični mrtvec. Večne mokre sanje tranzicijske levice.

Tranzicijska levica bi predvolilno kampanjo lahko posvetila predstavitvi rezultatov vladanja, ki jih je vladna koalicija SMC, SD in DeSUS dosegla v zadnjem mandatu. Lahko bi pozornost namenila predstavitvi programa, ki ga namerava uresničiti v naslednjem mandatu. Nič od tega se ni zgodilo. Zopet se je namesto o stvareh govorilo o ljudeh, o Janezu Janši. Edino sporočilo, ki ga je bila sposobna artikulirati tranzicijska levica, je zaklinjanje na nepripravljenost sklepanja koalicije z Janezom Janšo, ideologija antijanšizma. Ta je simptom zagatnega položaja, v katerem se je znašla. Resnici na ljubo rezultati štirih let koalicije SMC, SD in DeSUS niso navdušujoči. Razmeroma dobri makroekonomski kazalniki, kot je npr. 3,4-odstotna povprečna letna stopnja gospodarske rasti v obdobju 2014−2018, se niso odrazili v dvigu blaginje prebivalstva. Še manj so bile koalicijske stranke sposobne verodostojno posvojiti te rezultate. Kaos in korupcija v zdravstvu in pravosodju, pranje denarja in bančni kriminal, v celoti neuspešna zunanja politika, razpad sistema nacionalne varnosti so samo nekateri od simptomov poraznega vladanja Mira Cerarja in njegovih koalicijskih sotrudnikov. Tudi programska perspektiva za prihodnji mandat je nadaljevanje istega, nič od nič. Kako pripravno, da imajo Janeza Janšo.

V svoji nesposobnosti oblikovanja pozitivnega programa se tranzicijska levica zateka v zanikanje, ideologijo antijanšizma. Podobno kot apofatična teologija ni sposobna opredeliti Boga s tem, kar je, ampak s tem, kar ni, tudi tranzicijska levica sebe opredeljuje z zanikanjem. Zanikanjem tega, kar predstavlja oziroma za kar se zavzema Janez Janša. To pa so spremembe, preseganje statusa quo in zlasti politika “Najprej, Slovenija!”. Poslanstvo slovenske države ne more biti blaginja Albancev, Somalcev ali Afganistancev, ampak varnost in blaginja slovenskih državljanov. Dolgoletno finančno prikrajševanje policije in Slovenske vojske je povzročilo, da v luči invazije afro-arabskih migrantov država ni sposobna zagotavljati varnosti slovenskim državljanom in z nadzorom meje izvajati efektivne suverenosti. Politiko tranzicijske levice, ki za alocirane stroške na migranta nameni 1.963 evrov mesečno, tj. trikratnik povprečne mesečne starostne pokojnine, težko poimenuješ drugače kot etnomazohizem ali patološki altruizem.

Ne potrebujemo mesečniške vlade, ki izhaja iz podmene, da je zemlja ploščata in da denar raste na drevesih. Zgledujmo se po Švici, ne po Venezueli. Za takšno vlado pa je potrebno več kot samo poenotenje ob vprašanju: Kdo se boji JJ?

Takšni, protislovenski politiki koalicije SMC, SD in DeSUS so volivci izrekli nezaupnico. Povedno je, da so vse tri vladajoče stranke skupaj dosegle slabši rezultat kot zmagovalka volitev SDS. Kljub jasno izraženi volji volivcev po spremembah pa se nam obeta nadaljevanje istega, oblikovanje “koalicije poražencev”. Skupni imenovalec te bo zopet strah pred Janšo. Če znaš šteti do 46 in ob dejstvu, da bo zastopstvo SDS v državnem zboru štelo 25 poslancev, je jasno, da je mogoče sestaviti vlado tudi brez te. Relativna zmaga gor ali dol. A način oblikovanja te “koalicije poražencev” ne obeta, da bi Slovenija dobila stabilno, še manj učinkovito vlado. Pobudnik te koalicije Marjan Šarec se obnaša podobno kot Zoran Janković leta 2011, samopašno. S to razliko, da je slednji svojo avtoriteto izkazoval z 28 poslanci Pozitivne Slovenije, Lista Marjana Šarca pa jih premore samo 13. Poslanskega primanjkljaja pa ne nadomešča s kompetencami, karizmo ali z akademskimi odlikami, ampak samo z zaklinjanjem na antijanšizem.

Slovenijo v bližnji prihodnosti čakajo veliki izzivi. Najprej soočenje z migrantsko invazijo, sodelovanje v procesu reforme EU in prilagoditev fiskalne politike zaostrenim ekonomskim razmeram ter morebitni globalni recesiji. Ne potrebujemo mesečniške vlade, ki izhaja iz podmene, da je zemlja ploščata in da denar raste na drevesih. Zgledujmo se po Švici, ne po Venezueli. Za takšno vlado pa je potrebno več kot samo poenotenje ob vprašanju: Kdo se boji JJ?

Bernard Brščič

Sorodno

Zadnji prispevki

Republikanski senator v Kijevu: Ukrajina se mora čim prej pridružiti zvezi Nato

Znani ameriški republikanski senator Lindsey Graham se ta teden...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...