Ko demokrati jokajo za diktatorjem in papež moli za morilca in ne za žrtve, je nekaj hudo narobe

Foto: STA

Svet je dočakal novico o smrti Fidela Castra, diktatorja, ki je Kubi vladal desetletja in je preživel kar deset ameriških predsednikov. Odzivi na njegovo smrt so različni. Za večino ljudi na Kubi je bil junak in idol, za katerim dobesedno jokajo, tako kot smo v nekdanji jugi za Titom. Tega, da je bila Kuba pred njim ena bogatejših držav tistega območja in da je danes ena najrevnejših, niti ne vedo. Med vsemi tistimi, ki so pred njegovim režimom uspeli živi pobegniti v tujino, pa vlada veliko veselje. Mnogi pa njegove smrti sploh niso dočakali, ker jih je dal Castro preprosto pobiti.

Precej malo znani so Castrovi strelski vodi, ki jih je vodil morilec in zločinec Ernesto “Che” Guevara. No, to je tisti  Che Guevara, ki je idol naše Združene levice, poslanec Kordiš pa pogosto nosi majico z njegovo podobo. Po nekaterih podatkih je trojica Castro, Che Guevara in Castrov brat Raul, sedanji samodržec na Kubi, lastnoročno pobila najmanj 1.253 ljudi. Različni podatki o času Castrove vladavine Kubi govorijo o različnem številu ubitih in pregnanih Kubancev, nekateri celo o 100.000 žrtvah.

Kako se politični voditelji sprenevedajo in predajajo hinavščini
Smrt kakšnega aktualnega predsednika države, vlade ali parlamenta, pa tudi kakšne kronane glave, običajno zahteva sožalne brzojavke drugih voditeljev. To naj bi veljalo vsaj za medsebojne odnose med demokratičnimi ali vsaj kolikor toliko demokratičnimi državami. Zapisal sem, da naj bi to veljalo. Toda temu ni tako. V svetu smo tudi v tem pogledu priča hinavščini in sprenevedanju. Kako si drugače razlagati nekatere včerajšnje reakcije med posameznimi političnimi voditelji Evrope ali njenih držav? Pa si poglejmo nekatere njihove hinavske in sprenevedave izjave, pa tudi tiste bolj previdne in objektivne.

Pričakovane so izjave v nekaterih še danes bolj ali manj socialističnih državah ali tistih s podobnimi režimi, kakršnega je poosebljal Castro. Putin je Castra označil za “simbol nekega obdobja” in dejal: “Ime tega pomembnega državnika se ima upravičeno za simbol nekega obdobja v sodobni zgodovini sveta. Fidel Castro je bil iskren in zanesljiv prijatelj Rusije.” Venezuelski predsednik Nicolas Maduro je na Twitterju objavil: “Vsi revolucionarji tega sveta moramo nadaljevati njegovo dediščino in nositi naprej zastavo svobode, socializma, humane države.” Kitajski voditelj Xi Jinping je poudaril, da bo “tovariš Castro živel večno”.

Kakšen pečat je dal Castro Kubi? Krvavega?
Če so te izjave bolj ali manj komunistično in socialistično obarvane, kar je pričakovano, pa nekatere druge izjave, ki so jih izrekli demokratično izvoljeni predstavniki nekaterih drugih držav ali vlad ali mednarodnih asociacij, predstavljajo hinavščino in sprenevedanje. Zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini je hinavila takole: “Fidel Castro je bil odločen mož in zgodovinska osebnost. Umrl je v času velikih izzivov in negotovosti ter velikih sprememb v njegovi državi.” Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker pa je še bolj hinavil in se sprenevedal, zapisal je, da je bil Castro “ena od zgodovinskih osebnosti preteklega stoletja in poosebljenje kubanske revolucije. S smrtjo Fidela Castra je svet izgubil moža, ki je bil za številne junak.” Vse žrtve Castra in njegovega režima Junckerja pač ne zanimajo. No, Federica Mogherini in Jean-Claude Juncker naj bi bila tudi vaša in moja politična voditelja? Ne, moja že nista več. Le malo previdnejši, a še vedno hinavski je bil v svoji izjavi predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, ki je na Twitterju objavil: “Fidel Castro je dal Kubi, Latinski Ameriki in svetovni politiki močan pečat. S tem se je zaprlo eno poglavje zgodovine. EU gleda skupaj s kubanskim narodom v prihodnost.” No, vsaj povedal bi lahko, kakšen pečat je mislil. Morda tistega krvavega?

Odzvala sta se tudi naša predsednika države in vlade. Kaj točno sta zapisala, niti ne vem, a bi bila veliko večja demokrata, če bi bila tiho.

Celo papež se spreneveda
Agencije poročajo, da je sožalje ob tej “žalostni vesti” kubanskemu predsedniku, drugim svojcem pokojnega in ostalim prebivalcem “ljubljene Kube” izrazil tudi papež Frančišek. Francoska tiskovna agencija AFP je zapisala, da je Frančišek v telegramu zapisal, da bo “molil za Castra.” Neverjetno sprenevedanje papeža. Naj raje moli za desettisoče ubitih žrtev in ne za morilca. Frančišek je lani Castra obiskal celo na domu, nikoli pa nismo prebrali, da je obiskal kakšen grob Castrovih žrtev. Frančiškovih ravnanj ni mogoče opravičevati z dejstvom, da je Castra še kot diktatorja Kube obiskal tudi papež Janez Pavel II. Ta je obiskal še več podobnih kalibrov, kot je bil Castro, pa ne zato, da bi jih z obiskom počastil, kot je to naredil papež Frančišek, temveč zato, da bi jih spreobrnil ali vsaj opozoril na njihova nesprejemljiva početja. Pokončnost in doslednost papežev kaže tudi odločitev nekdanjega papeža Pavla VI., ki si ga je Tito še kako želel na obisku v nekdanji Jugi, a je ta obisk pogojeval z molitvijo na grobu kardinala Stepinca, žrtve komunizma. Ker mu to ni bilo omogočeno, Juge nikoli ni obiskal.

V takih razmerah ne morem zaključiti drugače, kot sem začel. Ko demokrati jokajo za diktatorjem in ko papež moli za morilca in ne za žrtve, je nekaj hudo narobe.

dr. Vinko Gorenak