Ob letošnjem tretjem maju, ki je že vrsto let tudi dan svobode medijev, sem vendarle pričakoval nekoliko več odmevnosti in akcije novinarskega ceha. Ne le klasične izjave in nekaj modrovanj o težavah novinarskega poklica, ampak tudi več kritične samorefleksije.
Na mednarodnih lestvicah svobode medijev niti ne kotiramo tako slabo, seveda pa je vprašljiva metodologija in relevantnost teh merjenj. Ali pa tudi ne: manjša je naklada in prodaja slovenskih dnevnikov, višje smo na lestvici medijske svobode.
Oblast utrjujejo z medijsko propagando
Akcija novinarskega ceha očitno ni več potrebna, saj Janez Janša ni več predsednik vlade in ni potrebe po forumskih odzivih in pisanja pisem v mednarodni prostor. Kdo je sedaj njihov sovražnik, še niso povsem identificirali, čeprav radi govorijo o prekarstvu, slabem materialnem položaju novinarjev, pritiskih in podobno, hkrati pa se v največjih časopisnih hišah kot po tekočem traku vrstijo odpuščanja uglednih, ne pa tudi servilnih novinarjev.
Z medijsko propagando je mogoče utrjevati oblast, z dobrim trgovanjem pa je z obstoječo koruptivno oblastjo mala šala pridobivati lepe državne posle. Če morata Erdogan v Turčiji ali Fattah el-Sisi v Egiptu z represijo ustvarjati lojalne medije, Erdogan ukinja medije in pošilja novinarje v zapor z zaporno kaznijo do 3000 let, pa pri nas takšna represija sploh ni potrebna. Lojalnost je vnaprej zagotovljena.
Zakaj Delo ne piše o Petriču?
Besedičenje o grožnjah kapitala novinarskemu delu so prazne, dokler se ne bodo novinarji uprli lastnikom, tega filma pa očitno ne bomo videli. V Večeru sem pred poldrugim desetletjem razgaljal mafijske posle koroškega gospodarskega podzemlja in vodstva Nove KBM, ki je bila takrat lastnica Večera. Odgovornega urednika so kmalu za tem zamenjali, mene so poslušali likvidirati in cena je bila visoka. Danes v Večeru ne beremo o poslih njihovega lastnika in v Delu ne beremo o poslih Stojana Petriča, na primer o izvoru premoženja in kazenskih postopkih. Enako velja za Dnevnikovo hišo.
Jamranja o pritiskih kapitala so brez veze, dokler ni upora, upor pa pri nas v novinarskih vrstah ni mogoč, ker obstaja, prvič, strah za službo, in drugič, ker pri tistih, ki imajo delo, obstaja servilnost do vladajoče politične opcije, ki ji pripadajo tudi lastniki. Vzdržuje se prikrita in maskirana politična kontrola vladajoče elite nad dominantnimi slovenskimi mediji, kar bolj neuka javnost ne opazi na prvi pogled, saj ji meglijo um in ponujajo medijsko udobje z rumenimi vsebinami in raznimi resničnostnimi šovi.
Le laž dobro uspeva v slovenski medijski puščavi
V slovenskem medijskem prostoru pa je laž postala vrednostno pozitivni način medijskega delovanja. Kadar gre za obračun z Janezom Janšo, je v dominantnih medijih laž sprejeta kot dovoljena in celo zaželena. In ker je ta obračun stalnica, je laž tudi edina, ki sredi slovenske medijske puščave rojeva bogate sadove.
Ta ni enaka kot v partijskih časih, ko so iz tiskarne odnesli prvi izvod časopisa partijskemu sekretarju, ta pa je klical Kardelja, Dolanca ali Kučana. In tudi novih medijev ni mogoče cenzurirati na enak način kot klasične medije, družbene medije je mogoče cenzurirati le z nadzorom nad tehnologijo. In ta nadzor je že tukaj. In tudi to so pomembna vprašanja za medije in celotno družbo. Danes in v prihodnosti.
Miro Petek