Bernieja Sandersa poznate. Kandidiral je za predsednika ZDA in postal priljubljena osebnost kaviar levičarjev po vsem svetu. Kako tudi ne bi, saj je človek zapriseženi socialist in feminist, celo življenje levičarski aktivist, ki prezira prosti trg in kapitalizem ter je ponosen, podobno kot slovenski levičarji, na svojo finančno nepismenost. Njegov predvolilni program je temeljil na centralno-planskem gospodarstvu, rasti javne potrošnje in s tem javnega dolga, povečanju davkov ter drugih levičarskih politikah, ki so se do zdaj, vse po vrsti, izkazale za absolutno neuspešne, kajti še prav vsaka, ampak res čisto vsaka socialistična država je ljudem prinesla samo revščino. Kritizirala sta ga celo levo usmerjena ekonomista Paul Krugman in Alan Krueger.
No, v enem izmed predvolilnih soočenj je dejal, da bi se ZDA morale zgledovati po skandinavskih državah in prek luže prenesti njihov ekonomski model, ki temelji na visokih davkih in obsežnih socialnih pomočeh ter posledično obsežnem javnem sektorju. Posebej je izpostavil Dansko. To je spravilo v slabo voljo danskega ministrskega predsednika Larsa Løkkeja Rasmussena, ki se je takrat mudil na Harvardu. Izjavil je, da se zaveda, da nekateri ljudje v ZDA povezujejo skandinavski ekonomski model s socializmom, da bi pa rad “jasno povedal, da je Danska daleč od socialističnega planskega gospodarstva, saj je dansko gospodarstvo tržno usmerjeno”. Zavrnil je demokratični socializem, kajti po njegovem socialna država ne pomeni socialistične države.
Oglejte si še: Kako so kulturni marksisti in politični korektneži razvrednotili Pulitzerjevo nagrado
Luka Mesec v resnici podpira kapitalistični danski model
Naivno bi bilo pričakovati, da se bo Rasmussen oglasil tudi danes, ko je lider Levice Luka Mesec na soočenju v Tarči na nacionalni televiziji govoril o Danski na podoben način kot Bernie Sanders, češ poglejte Dansko, ki ima obsežen javni sektor in največjo javno porabo med državami Evropske unije, a je zelo uspešna država. Kdo pa je slovenski Mesec, da bi se mu posvetil danski ministrski predsednik? Zato poskusimo mi, poglejmo nekaj dejstev, in to kljub temu, da so resne gospodarske debate z levičarji že vnaprej obsojene na neuspeh, kajti njihova argumentacija je vedno zreducirana na poceni populistično demagogijo, recitiranje nekaterih marksističnih pamfletov, sataniziranju kapitalizma in sklicevanju na čustva: seveda vse skupaj obvezno začinijo s fašizmom, nacizmom, suženjskim delom in še čim, čeprav ti pojmi sploh ne sodijo v kontekst. Ampak poskusimo na kratko, tako, da bodo tudi levičarji razumeli.
Danci visokega standarda in blaginje ne uživajo zaradi obširnega javnega sektorja, velike javne porabe in svojega socialnega ekonomskega modela (ki, resnici na ljubo, spominja na pol-socialističnega). Korelacija namreč ne pomeni vzročnosti. Če sta dva pojava povezana, to ne pomeni, da je en pojav povzročil drugega. Povedano drugače. Danska je bogata kljub visokim davkom in obsežnim socialnim programom pomoči.
Hiter razvoj se je začel s privatizacijo in reformami, ugasnil z veliko javno porabo
Rast blaginje se je na Danskem začela sredi 50. let prejšnjega stoletja in dosegla svoj vrh med leti 1977 in 1986. Eden od najboljših pokazateljev standarda državljanov neke države je BDP na prebivalca, ki se nato primerja z BDP na prebivalca največje ekonomije na svetu, se pravi gospodarstva ZDA. V začetku 50. let je Danska dosegala približno 67 odstotkov ameriškega BDP na prebivalca, leta 1968 80 odstotkov, leta 1977 že prek 85 odstotkov. To je bil čas, ko je bilo zdravstvo v veliki meri sprivatizirano, sistem socialne oskrbe je bil omejen, javni sektor je bil vitek. Nato je začela rasti javna poraba, razširil se je javni sektor, kar je pripeljalo so tega, da sta sredi 90. let kar dve tretjini Dancev živeli na račun države. Takrat so tudi danski socialisti uvideli, da bo država bankrotirala, zato so začeli z racionalizacijo – skupna javna poraba, ki je svoj vrh dosegla leta 1995, ko je znašala krepko prek 60 odstotkov BDP, se je nato zmanjšala, standard Dancev pa stagnira nekje na 75 odstotkih ameriškega, kar je enako kot leta 1956. Kljub temu Danci, glede na druge države, uživajo visoko stopnjo blaginje, bi pa živeli še boljše, če bi ves čas delovali po principih prostega trga.
Danska obsežen javni sektor in javno porabo lahko vzdržuje, saj je kar 32. največja izvoznica nafte na svetu. Podjetja, kot so Maersk Oil, Ramboll, Stimwell Services, ABB, Schlumberger, COWI in Atkins, črpajo nafto v Severnem morju. Ali ima Danska nafto tudi v bližini Ferskih otokov in Grenlandije, bodo pokazale nadaljnje raziskave, saj poskusna vrtanja še niso končana.
Jože Biščak