Ko policijo zanima pisanje, ne pranje!

Datum:

S pisanjem o pranju denarja res nimam sreče. Ko sem okrog leta 2000 pisal o pranju denarja v Novi Kreditni banki Maribor, so me policisti zasliševali, od kod mi dokumenti in kdo je moj vir. Pustimo tokrat ob strani zgodbo, kako je to razkrivanje koroške gospodarske in bančne mafije, ki je bila in je še povezana tudi s kriminalnim podzemljem, kasneje pripeljalo do poskusa moje likvidacije. Sredi lanskega leta sem napisal tudi serijo člankov o #IranNLBgate in pranju denarja v NLB in te dni sem dobil policijsko povabilo na pogovor v zvezi s sumom storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja.

Nedotakljiva leva politična elita
V tej seriji člankov očitno najbolj boli tekst Razkrivamo: leva politična elita je leta 2009 vedela za pranje denarja v NLB!, ki je bil na portalu Nova24TV objavljen 2. junija 2017. Tu so imena glavnih akterjev, od takratnih članov vlade, ki so vedeli za pranje denarja, do bivših Udbovcev, imena takratnega vodstva NLB, ki je dalo soglasje  za pranje, in še nekaterih satelitov. Imen je za manjši telefonski imenik: Danilo Türk, Borut Pahor, Samuel Žbogar, Katarina Kresal, Janko Goršek, Franci Križanič, Darko Lubi, Goran Klemenčič, Draško Veselinovič, Matej Narat, Miran Vičič, Božo Jašovič, Andrej Plausteiner in z njim se seznam še ne konča. Lahko bi dodali še ducat bančnikov iz druge lige, ki so pri tem kriminalu sodelovali.

Predvidevam, da policija preiskuje, od kod mi dokument Generalne policijske uprave v zvezi z #IranNLBgate, ki ga je podpisal direktor uprave Branko Japelj, faksimile je bil tudi objavljen. Predvidevam in na osnovi izkušenj bi skorajda lahko že utemeljeno trdil, da se je policija lotila preiskovanja tistih, ki smo te mafijske posle objavljali, torej medijev in novinarjev, ne pa tistih, ki so jih izvrševali. Policija se teh ni lotila niti v preteklosti in v javnosti ni slišati, da bi se s tem zelo vneto in prizadevno ukvarjala tudi danes.

Policija se za pridobivanje  dokazov ni potrudila
Ta objavljeni dokument pa govori ravno o tem. Namreč, citiramo dolg in okoreli stavek: “Ker policija z zbiranjem obvestil, obsežnem povpraševanju pri različnih tujih organih, Police Working Group on Terrorism, Europol, Interpol ZDA, bilateralno operativno sodelovanje z vrsto držav, kot so Madžarska, Francija, Združeno Kraljestvo idr., in tesnem sodelovanju s slovenskimi organi, ni pridobila relevantnih dokazov oz. obvestil, ki bi potrjevali sume, indice navedene v obvestilu urada, smo s preverjanjem sumov zaključili.”

To, da policija ni naredila nič, je kasneje potrdil tudi vodja sektorja za gospodarsko kriminaliteto pri Upravi kriminalistične policije, Dušan Florjančič, češ da v letu 2010 na podlagi razpoložljivih informacij ni bilo mogoče potrditi suma kaznivega dejanja pranja denarja.

Urad za preprečevanje pranja denarja je po dolgem skrivanju in sprenevedanju 14. 10. 2010, ko je družba Farrokh in Farrokhzadeh partnership Co. v NLB oprala že domala milijardo evrov iranskega denarja, vendarle  zaprosil policijo za podatke o tem Irancu z angleškim potnim listom in o njegovih podjetjih. Sova je policijo obvestila še kasneje, 24. 11. 2010, torej tik pred tem, ko jim je tudi v NLB postalo prevroče in so s temi dejanji počasi zaključevali. Sicer pa so na tem benignem papirju, ki smo ga objavili in policijo tako žuli, le pojasnila, koliko kazenskih ovadb so zaradi kaznivih dejanj pranja denarja podali v zadnjih letih, in dolgo pojasnilo, kako ravna policija v primeru prejetega obvestila o sumljivih transakcijah. No, zdaj je policija dobila nove informacije in menda so primer ponovno odprli, za začetek se bodo očitno ukvarjati z novinarji, ki smo o tem pisali.

Le evri bi tajkunom lajšali duševno bolečino
Podobne zgodbe sem v svojih novinarskih letih že večkrat preživel. Preseneča le to, da se nič ne spremeni, vedno enake reakcije in enako delovanje. Preganjati pisce, ne pa kriminalce. Ko sem pisal o pranju denarja v NKBM in z njim povezanih poslih koroškega podjetnika Janka Zakeršnika, ki je imel (najbrž še ima) v policiji dobre zveze, saj je lokalnim policistom plačeval piknike, so me kriminalisti na takratni PU Slovenj Gradec zasliševali, od kod mi dokumenti, ki bremenijo Zakeršnika. Ta tovariš me je na koncu tudi tožil zaradi razžalitve, ker sem pisal o njem kot o človeku, ki pere denar, in na prvi stopnji ter na višjem sodišču je tožbo tudi dobil. Evri bi mu to bolečino olajšali, so bili prepričani tudi sodniki mariborskega višjega sodišča, vendar sem vztrajal do Ustavnega sodišča RS, ki je v tem času imelo nekaj pametnih sodnikov, kot sta dr. Ernest Petrič in Jan Zobec, in na koncu je ustavno sodišče odločilo meni v prid.

Višje sodišče: če je naš, ni pomembna resničnost informacije
Nekaj zanimivosti iz odločitve ustavnega sodišča, ki je najprej povzelo, nato pa strokovno povozilo pritlehno razsojanje mariborskega višjega sodišča, je kljub malo daljšemu besedilu vendarle treba objaviti: “Tako sodišče prve stopnje kot Višje sodišče sta soglašali, da javnost nima legitimnega interesa za razkritje polnega imena in priimka tožnika kot vršilca pologov, četudi ima ta kot uspešen koroški podjetnik status relativno javne osebe. Višje sodišče to stališče opre tudi na argument, da je obveščanje Urada za preprečevanje pranja denarja o pologih, ki presegajo zakonsko predpisano mejo, dolžnost banke in ne vršilca pologov, zato ni nobene potrebe, da bi bila javnost pri poročanju o nepravilnostih v ravnanju banke obveščena o polnem imenu in priimku osebe, ki je pologe vršila. Po presoji Višjega sodišča to velja kljub dejstvu, da je novinar informacijo o tem, kdo je pologe vršil, črpal iz zanesljivega vira in da je bila informacija resnična. Iz sodbe Višjega sodišča izhaja, da navajanja polnega imena in priimka tožnika ne upravičuje niti njegov status relativno javne osebe, saj v tem primeru ne gre za delovanje tožnika, ki bi bilo v neposredni zvezi z njegovim podjetniškim udejstvovanjem, v zvezi s katerim bi bili takšni posegi v zasebnost tožnika dopustni. Višje sodišče kot pomembno okoliščino upošteva vsebinsko strukturo članka oziroma način in kontekst, v katerih so bili podatki o tožniku predstavljeni, ter vtis, ki ga je članek o tožniku vzbudil pri povprečnem bralcu. Kot poudarja Višje sodišče, se je pritožnik po uvodni navedbi višine in datumov pologov tožnika ter razkritju, da banka v zvezi s temi transakcijami ni spoštovala zakonske ureditve o preprečevanju pranja denarja, v nadaljevanju v okviru podnaslova “Kdo je Janko Zakeršnik” podrobno posvetil predstavitvi tožnika, njegovega premoženjskega stanja, podjetniškega delovanja ipd. Po oceni Višjega sodišča samih navedb o tožniku v tem delu ni mogoče šteti kot objektivno žaljive, nesporna je tudi resničnost podanih informacij, vendar pa način in kontekst objave teh podatkov krnita čast in dobro ime tožnika, zaradi česar se je tožnik upravičeno čutil razžaljenega. Po stališču Višjega sodišča je iz konteksta članka (čeprav avtor tega izrecno ne navede) mogoče razbrati, da ne gre za naključje, da je banka ravno pri tožnikovih bančnih transakcijah zanemarila svojo zakonsko dolžnost, s čimer se ustvarja vtis, da je tožnik aktivno vplival na to, da banka ob njegovih pologih ni spoštovala zakonskih obveznosti.”

Sodniki Ustavnega sodišča RS – kot bi bili iz drugega sveta
In ustavno sodišče je v naslednji točki sodnikom na nižji stopnji pojasnilo pomen svobode izražanja in interesa javnosti do obveščenosti.

“Glede na stališča, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve sodišča, je meja med pravico tožnika do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic ter pravico pritožnikov do svobode izražanja naslednja: javnost ima pravico do obveščenosti o nepravilnostih oziroma kršitvah zakonskih dolžnosti pri poslovanju banke; mediji imajo pravico te nepravilnosti razkriti; razkrijejo lahko tudi, da je banka zakonsko dolžnost opustila le v primeru nekaterih oseb; javnost in mediji pa nimajo legitimnega interesa za razkritje polnega imena in priimka vršilca pologov, četudi gre za osebnost z relativno javnim značajem. V obravnavani zadevi je odločilna prav okoliščina, da je imel tožnik kot prepoznaven koroški podjetnik status relativno javne osebe in je zato podan večji interes javnosti, da izve za dogodke, povezane z njegovim podjetniškim udejstvovanjem, mediji pa imajo pravico javnost o tem obveščati. Namen spornega članka ni bil zgolj v poročanju o nepravilnostih v poslovanju banke, ki ni ravnala v skladu s svojimi zakonskimi dolžnostmi, temveč je bil njegov cilj razkriti vplivne gospodarske mreže, ki lahko vplivajo na ravnanje bank v posameznih primerih. V tem kontekstu je prvi pritožnik prikazal dejstva o tožnikovi dejavnosti in njegovem premoženjskem stanju, pri čemer so ta dejstva v članku navedena kot podpora mnenju, ki ga je prvi pritožnik želel posredovati javnosti, to pa je, da ni naključje, da je banka zakonsko dolžnost opustila prav v primeru tožnika (znanega lokalnega podjetnika), in da ima javnost pravico biti o tem obveščena. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da navedbe o tožniku same po sebi niso bile žaljive, kontekst, v katerem so bile objavljene, pa nedvomno kaže na vrednostno sodbo oziroma mnenje pritožnika o temi, ki zadeva interes širše javnosti. Ker je po ugotovitvah sodišča prvi pritožnik podatke črpal iz zanesljivih virov o poslovanju banke, je imel za zapisano mnenje dovolj podlage v dejstvih (a sufficient factual basis).”

Izguba časa
In če ponovimo kakšen zgornji stavek še za kontekst afere #IranNLBgate: javnost ima pravico do obveščenosti o nepravilnostih v NLB in kršitvah zakonskih dolžnosti pri poslovanju banke; mediji imajo pravico te nepravilnosti razkriti; razkrijejo tudi lahko, da je državna NLB zakonsko dolžnost opustila le v nekaterih primerih, tokrat za Iranca in milijardo evrov opranega denarja; in da ni naključje, da je NLB zakonsko dolžnost opustila prav v tem primeru.

Pogovor na policiji bo le izguba časa.

 Miro Petek

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...