“Bi mi povedala, v katero smer naj krenem, da pridem od tukaj?” je dejala Alica. “To je precej odvisno od tega, kam bi rada prišla?” je rekla Mačka. “Ni mi prav dosti mar,” je odvrnila Alica, “samo da nekam pridem.” “Potem ni pomembno, v katero smer greš,” doda Mačka “tja boš zagotovo prišla, le dovolj dolgo moraš hoditi.”
Če ne veš, kam si namenjen te bo vsaka pot pripeljala tja. Nauk iz zgodbe o Alici v čudežni deželi je očitno postal ključno vodilo pri določanju slovenskih vladnih politik. Namesto, da bi se fokusirali na končni cilj, ki bi ga radi dosegli, je naša vlada sprejela pilatovsko načelo – naredili bomo, kar je v tem hipu mogoče, skratka tisto kar ob upoštevanju najmanjšega napora – lahko. V kratkoročni bitki za odstotek gospodarske rasti in zaposlenosti nas strateški cilji ne zanimajo več. Vladno delovanje je izrazito reakcijsko. In to v časih, ko je ključ uspeha v proaktivnosti.
Potrebujemo premik v razmišljanju in vizijo
Opisan proces se dogaja v času strahovitih demografskih, tehnoloških, političnih, finančnih, klimatskih in drugih sprememb. Pri predvidevanju trendov in napovedovanju prihodnosti preprosto ne moremo več ekstrapolirati preteklih dogodkov. Že čez dvajset let naša življenja in gospodarstvo ne bodo več temeljili na paradigmah, ki jih poznamo danes. Potrebna je torej povsem drugačna vizija in premik v razmišljanju od tistega kar lahko, k tistemu, kar moramo. Pri tem je potrebno odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja: Kaj kot država želimo? Kakšno življenje želimo?
Kako do konkurenčnosti?
Javni sektor je za uvajanje opisanih sprememb temeljnega pomena. Konkurenčnost je rezultat delovanja zasebnega in javnega sektorja. Po analizah Centra za mednarodno konkurenčnost na Poslovni šoli IMD v Laussani je ključni pogoj za doseganje gospodarskega razvoja – imeti ustrezno vlado. Brez prave vlade, pravijo, danes ni več mogoče zgraditi uspešnega gospodarstva. Konkurečnost je po besedah direktorja omenjenega centra prof. Artura Brisa: “Enaka kolesarski dirki. Vlada predstavlja kolo, zasebni sektor pa kolesarja. Potrebujemo torej hitro, lahko in čvrsto vlado.”
Naša uspešnost je ujetnik vlade in njenih politik
Faktor odvisnosti se med državami razlikuje, vendar obsega razpon od 20 pa vse do 70%. Povedano drugače in poznavajoč strukturo slovenskega gospodarstva, naša uspešnost je ujetnik vlade in njenih politik. Če se spustimo še na bolj konkreten nivo – odloča sposobnost političnega vodenja. Z vidika prihodnosti, bi morala prav to postati ključna dilema za volivce in temeljna odgovornost volilnega telesa. Zastrupljanje javnosti z indoktrinacijo in prikazovanjem lažnih poti v prihodnost se lahko hitro konča v Venezueli in Severni Koreji.
Analize stanja v postkomunističnih državah nam na temelju 25 let izkušenj ponujajo zanimive rezultate:
1. Visoka stopnja “nestanovitnosti” volilnega telesa in poplava političnih strank pripelje do starega spoznanja, da je več – pravzaprav manj. Več političnih strank v izkušnjah tranzicijskih držav predstavlja manj demokracije. Pogostost uvajanja “novih” obrazov v političnem življenju dejansko pomeni ohranjanje in nadaljevanje starih vzorcev. Kot recept uspeha se največkrat omenjata dvig volilnega praga in večinski volilni sistem, ki ju v mladih demokracijah lahko štejemo celo kot dejavnika stabilnosti.
2. Pomanjkanje resničnega vsebinskega in demokratičnega diskurza. Živimo v času dveh neproduktivnih skrajnosti. Na eni strani glasno demagoško vpitje, katerega namen je preglasiti nasprotnika, ga “ad hominem” napasti in onemogočiti. Na drugi strani pa javni nastopi, ki temeljijo na spoliranem praznorečju ali pa na skrivanju izza suhoparnega tehnokratskega besednjaka. Pomislite za trenutek. Kdaj ste nazadnje pozorno poslušali in poskušali razumeti vsebinske argumente, vam neljubega politika? Tisto, kar najbolj manjka v odprti razpravi je vnos tradicionalnih, konzervativnih ali zgolj liberalno usmerjenih strokovnih argumentov. Slednje se s strani medijev in politike perfidno onemogoča, medtem ko se argumente socialne narave in novodobnega deležništva povsem nekritično spodbuja.
3. Naši vodilni politiki so postali mojstri v prelaganju bremena odgovornosti na druge. Sistematično ustvarjanje vtisa nemoči in ujetosti v mednarodno okolje je izbrana strategija vsaj zadnjih dveh slovenskih vlad. Gre za odsotnost sprejemanja pomembnih odločitev in uporaba autopilota, ki ga programirajo drugi. Največkrat Evropska unija ali Evropska centralna banka, spet drugič naša največja zunanje trgovinska partnerica, pogosto tudi OECD, IMF in vrsta drugih mednarodnih organizacij. Preživetvena strategija voditeljev je enaka frenzičnem krmarjenju med sklicevanjem na mednarodne zahteve (Bruselj) in izvajanjem pritiska na lastno volilno telo, opozicijo in civilno družbo. Iskanje krivca, ki temelji na strahu pred sankcijami, ki nam grozijo v primeru lastne odločitve. Zgodbe, o servilnosti slovenskih politikov na mednarodnem parketu so že davno prestopile mejo dostojnosti.
4. Nekoč visoki ekonomist svetovne banke, danes pa profesor na City University v New Yorku, dr. Branko Milanović govori o nujnosti konsolidacije demokracije. Pri tem opozarja, da se je oster rez s preteklostjo pokazal za bistveno uspešnejši pristop od gradualističnega modela. Konsolidacija je odvisna predvsem od politične elite in države, ki jih ne vodijo “reformirani” komunisti so pri tem mnogo uspešnejše. Slovenija je lep primer nekoč perspektivne države, ki je obtičala v coni somraka. V gospodarstvu neposredno in posredno dominira država. Z napol izvedenimi reformami nismo dosegli učinka in zaradi razpršenosti interesov in neenotnosti ohranjamo nekonsolidiran status quo. V ekonomskem jeziku, zamujamo razvojne priložnosti in zato primerjalno – nazadujemo. Posledice, ki sledijo negativni spirali so predvidljive: razraščanje korupcije in vzpostavitev oligarhične strukture v politiki in gospodarstvu. Danes si lahko le želimo stopnjo gospodarske rasti Poljske ali Estonije in upamo, da naša pot ne vodi v tisti del bivših komunističnih držav, ki so razvojno zapečatile usodo naslednjim 3 do 4 generacijam svojih državljanov. Trend izseljevanja slovenske inteligence se že približuje tej stopnji.
Slovenija se nahaja na resni prelomnici
Pred petindvajsetimi leti je večina ljudi pričakovala, da bo novo uvedeni kapitalizem pripeljal do relativno neboleče konvergence s preostalo Evropo, morda malenkost povečal neenakost, a hitro konsolidiral proces uvajanja demokracije. Čeprav nekoliko naivne, bi predpostavke držale in uspele, ob uporabi povsem drugačnih politik. Trdoživost privzgojene socialistične miselnosti in krvoločnost rdečega plemstva v procesu transformacije v kasto lastnikov sta bila močno podcenjena dejavnika. Slovenija se nahaja na resni prelomnici. Zastavljena pot nas kljub sladkim obljubam medijskih Potemkinovih kulis vodi v radikalno balkanizacijo in mednarodno marginalizacijo. Da bi se odločili preplezati težavno severno smer, je najprej potrebno zbrati dovolj poguma. Nato pa izbrati pravega vodnika. Čas ni več naš zaveznik.
Edvard Ofentavšek