Kristusova neuklonljivost nas mora voditi v našem prizadevanju za novo državo Slovenijo, osvobojeno tatov, morilcev, udbašev in slabičev

Prepolni nabiralniki reklamnih lističev s pisanicami, šunkami in koreninami hrena, tv-ekrani pokajo od času primernega predpisanega veselja, dren v trgovinah, dren na cestah, vse drvi proslavljati. Eni se veselijo tradicije, drugi kulinaričnih presežkov, tretji treh prostih dni. Trpijo zgolj oni v koloni pred mejo. Cerkve bodo to nedeljo bolj polne kot druge, navadne nedelje. To nima nič skupnega z dogodkom pred dvema tisočletjema.

Na Veliki petek so zvonovi utihnili, spominjajoč se trpljenja nekoga, ki je bil tako nerazumljivo drugačen od vseh. Izbral je drugačno pot,  zunaj povprečnosti, rutine, upogljivosti, drobnih in velikih laži, licemerstva in kupčkanja. Odklonil je sodelovanje s satanom, za ceno lagodnega življenja. Odločil se je za resnico in presenetil Pilata, slabiča, konformista, ki je za ceno lastnega udobja prodal čudovitega človeka. Izpostavil se je množici, ki so ji načelovali v oblačila z zlato obrobo odeti svečeniki, ki jim človek ni bil mar, trmasto so vztrajali pri podobi svojega boga, ki se je bolje počutil na tržnici kot v svetišču.

Kako lahko bi bilo Kristusu zrušiti tempelj z zamahom roke, medtem ko so mu sodili. Ugreznili bi se bili vsi v zemljo, svečeniki, Pilat in podivjana množica. Po svetu bi zavel strah in poklonili bi se mu vsi. Toda, postal bi posvetni vladar dežele. Kako šele bi izkazal moč, ko bi odvrgel krono in žeblje, stopil s križa in se zasmejal svojim rabljem! Postal bi nesmrtni vladar zemlje, častili bi ga kot zlato tele. Toda on je  zavrgel te minljive sladkarije in izbral nekaj, kar veliko Zemljanov še danes ne razume. Kajti, če bi razumeli, bi ne bilo vojn, vsakodnevnih prepirov, laži in sovraštva. Kristus je izbral sveto pot.

Materialno in duhovno propadamo dan za dnem
Pred četrt stoletja si je slovenski narod izbral voditelja, dr. Jožeta Pučnika, in stopil na  svojo sveto pot. Pot vrednot, prijateljstva, močne ustvarjalnosti, predanosti lastni kulturi in državi. Toda naš narod te poti ni zmogel. Satan je bil močnejši in vrnili smo se na pot čaščenja zlatih telet, s slabiči smo Slovenci “puckovali in virantovali”, dopuščali kraje: ah, saj za nas tudi nekaj malega ostane. Smešni Srb, ki je napovedal, da bo predsednik in najprej nakradel zase, nekaj pa pustil tudi raji, ima posnemovalce v Sloveniji, le da ti tega ne povedo tako naravnost. In zato, dragi moji sodržavljani, nam gre slabo. Slabše kot kdajkoli. Pa ne materialno, četudi se lahko tudi pri tem skrijemo pred državami, iz katerih smo se delali nekoč norca, duhovno propadamo dan za dnem, v strahu, da nam ne vzamejo drobtinic. Svoje preroke smo  pustili umreti ali zaprli po načelu: “sfu…ti ga je treba”, sposobne ljudi se zatira, se jim krade ideje in preživetje, satan rohni od smeha ob skandiranju slabičev, bedakov, nesposobnežev in prevarantov. Kako lahko bi se jim bilo pridružiti, sodrgi vsegliharski, in lizati kapljice medice, polite po mizi razvrata.

Včeraj je bila sobota, ko so se zbirali tisti, ki so hoteli odvaliti kamen od groba, kjer je bilo v tišino položeno razmrcvarjeno truplo božjega sina. Mati ga je v neizmerni žalosti spremljala skozi trpinčenje, ni se zgrudila, omagala ali  obupala, ni je premagal  satan, da bi se vdala usodi in pozabi. Ljudje se zbirajo z Materino močjo, ki ščiti Slovenijo.

Kristusova neuklonljivost nas mora voditi v našem prizadevanju za novo državo Slovenijo, osvobojeno tatov, morilcev, udbašev in slabičev
Kristus je izbral težjo pot, da bi nam pokazal, da jo zmoremo prehoditi, ko je, zasmehovan, bičan, kamenjan, znova in znova vstajal in nosil svoj križ. Nikoli ni pokazal obžalovanja, da si je izbral takšno pot, če je padal pod udarci biča, nikoli ni padel zaradi skušnjave, izbrati si lažjo pot. Tisti, ki so ga spremljali takrat in kasneje v njegovi cerkvi, so morali pretrpeti zaradi te izbire mnogo gorja. Toda Kristus nikoli ni pokazal niti kančka ponižnosti pred satanom.

Kristusova neuklonljivost nas mora voditi v našem prizadevanju za novo državo Slovenijo, osvobojeno tatov, morilcev, udbašev in slabičev, da odpravimo drugorazrednost, ko se peščica barab pase na naših žuljih. Ne smemo biti več zadovoljni z drobtinicami, posezimo po tistem, kar nam pripada:  svoboda, demokracija, učenje, zdravje,  blagostanje, lepota Slovenije!

Poskrbeli bomo za vse, ki jih je teh 25 let strlo
Danes bomo zmogli tudi mi vstati s Kristusom, njegova zastava bo zaplapolala nad mehkimi ravnicami, visokimi gorami, ponosnimi rekami Slovenije. Naučili se bomo biti ponosni in neomajni. Odprli bomo poti mladim in poskrbeli za stare in bolne, za tiste, ki jih je teh petindvajset let strlo. Naredili bomo nove vasi, mesta in šole, odprli srca za nove misli, z ustvarjalnostjo in znanjem enakopravno tekmovali z vsemi narodi in močnimi državami. Poskrbeli bomo za otroke in obupane mame, ki se jih bojijo roditi, investirali v družine, pomagali tistim, ki si sami ne znajo pomagati. Na koncu je vendar zmaga Kristusova.

 Satan pa lahko gre svojo pot brez ljubezni, tako se je pač odločil, ven iz Slovenije.

Mojca Škrinjar