Sto dni od svoje inavguracije je tisto obdobje, v katerem naj bi vsaka demokratično izvoljena vlada pokazala, v katero smer bo delovala, kako bo delovala in za kaj se bo zavzemala. Vladi Marjana Šarca je teh sto dni preteklo ne tako dolgo tega, zato smo Slovenci, med njimi tudi jaz, upravičeni, da njeno delo kritično ocenimo. Ker je moja ocena zelo kritična, sem se odločil, da njeni utemeljitvi posvetim to kolumno.
Na treh področjih, ki so po oceni World Economic Foruma ključna za dvig konkurenčnosti in dodane vrednosti na zaposlenega, to je ključnega dejavnika za ekonomsko upravičen dvig plač in kjer najbolj zaostajamo za razvitimi gospodarstvi, ni bilo ali vsaj nakazano, da bo, narejenega nič. Ta tri področja so: preveč omejevalna delovna zakonodaja, nesposobna vladna birokracija in prekomerna davčna obremenitev. Pri slednji še posebej izstopajo obremenitev dela in investicij v znanje in tehnološki razvoj. Na ključna razvojna vprašanja se Vlada Marjana Šarca v indikativnem začetnem obdobju ni odzvala. Zato ne moremo pričakovati, da se bo razkorak med nami in uspešnejšimi članicami EU zmanjševal. Upravičena je bojazen, da se bo ta razkorak v preostalem obdobje Vlade Marjana Šarca še povečeval in da nas bodo poleg Češke prehitele še nekatere bivše komunistične države.
Prvi primer je nedvomno nespoštovanje sodbe Ustavnega sodišča in s tem nespoštovanja Ustave, ki zahteva izenačitev financiranja obveznega programa v državnih in privatnih osnovnih šolah. Drugi tak primer je nespoštovanje zlatega fiskalnega pravila, ki je postalo evidentno ob pripravi rebalansa proračuna za letošnje leto. Tudi zlato fiskalno pravilo je zapisano v Ustavo in njegova kršitev predstavlja zelo očitno nespoštovanje ustavnih norm. Na prvo kršitev ustavnih določil so se stranke v DZ, ki spoštujejo našo Ustavo, odzvale z ustavno obtožbo predsednika vlade. Resnično upam, da bodo enako ravnale tudi ob drugi zgoraj navedeni kršitvi ustavnih določil. Pri vsem tem pa je še posebej zaskrbljujoče dejstvo, da DZ lahko Vladi omogoči kršitve Ustave. Očitno si tvorci naše ustavne ureditve niti v sanjah niso predstavljali, da bi bil kdajkoli lahko izvoljen DZ, ki bi toleriral, da Vlada očitno krši ustavne norme.
V tretjem primeru, ki ga želim omeniti, sicer ne gre za kršitev ustavnih norm, temveč, ali lahko rečemo samo, uzanc demokratične družbe in svobodnega, tržnega gospodarstva. Pri zadnjih pogajanjih s sindikati javnega sektorja je Vlada svoja pooblastila jasno prekoračila. Socialni dialog poteka praviloma med sindikati in delodajalci, med prejemniki in plačniki. Vlada se je upravičeno pogajala npr. z učitelji, saj so ti plačani neposredno iz proračuna. Nikakor pa se ne bi smela kot delodajalec pogajati tam, kjer to ni. Pogajanja bi morala prepustiti Zdravstveni zavarovalnici, SPIZ-u in drugim. Tudi zakon o minimalni plači je grob poseg v socialni dialog. Privzemanje vloge, ki ji ne pripada, bi moralo biti tuje demokratični vladi. To je značilno za vlade totalitarnih sistemov.
Če za konec povzamem svoje gornje trditve, lahko rečem, da smo v preteklih stotih dneh spoznali vlado Marjana Šarca po nedejavnosti v zvezi s ključnimi razvojnimi problemi, po evidentnem kršenju ustavnih določil in nespoštovanju norm socialnega dialoga. To je kaj slaba popotnica za preostanek mandata. Upamo lahko le, da nas ne bo vodila po ničkolikokrat v tridesetih letih preteklega stoletja preizkušeni poti iz demokracije v totalitarizem. Pa srečno Slovenija.
Prof. dr. Andrej Umek