“Ni blizu, ni blizu, do bele Turčije, kjer v Donavo Sava se bistra izlije, valovi šumeči te, Urška, žele, le urno, le urno obrni pete!« zapoje Prešeren v trinajsti in plesalca v štirinajsti kitici požene v valove in tragično zaključi: »Vrtinec so vid’li čolnarji dereč, al’ Uršike videl nobeden ni več.” Urška, simbol lepote, danes pooseblja Ljubljano, kjer se lepo meša z žalostnim, narcisoidnim jedrom, ki jo vleče k dnu v slepi veri, da je na poti k boljšemu. Grozljivi privid prostora, kjer se Sava izlije v Donavo in se imenuje Turčija, kot bumerang udari nazaj in izbriše križe na kapah Miklavžev, ki razveseljuje otroke. Prah podirajočega Plečnikovega stadiona moti le še zavedne, vsi ostali opazijo le še neznosen dren po cestah in cenijo zgolj stisnjeno množico ob kuhančkih na lepo zglajenih granitnih kockah pred Magistratom.
Te dni smo bili priča poskusu prodaje enega izmed ljubljanskih biserov, hostla Celica. Na Metelkovi stoji, v zloglasnem okolju alter scene, kjer pravijo, da se menda kupi lahko tudi droga – ne vem, morda res, vem pa, da je razen Celice in nekaj domiselno alternativno urejenih stavb, ki so nastale na ruševinah nekdanje vojašnice, tam pravo podganje gnezdo. Pogled na okolico Celice je res žalosten. Še bolj žalosten je pogled iz Celice. Zaslužila bi si lepšega.
Vojaški zapor, ki je med osamosvojitveno vojno ohromel, kakor vse druge mestne vojašnice z jugoarmijo, ki se je napotila uničiti Slovenijo, je nudil pred tem zapor domoljubom in osamosvojiteljem. V njem so bili ob znanem procesu JBTZ zaprti Janez Janša, David Tasić in Ivan Borštner, ki jih je vojaško sodišče obsodilo na zaporne kazni, ker naj bi izdali vojaško skrivnost.
Ljubljanski župan in njegovi arhitekti ne premorejo niti kančka domišljije
Po osamosvojitvi so s precejšnjimi boji umetniki dosegli, da se je stavba prenovila in postala izjemna arhitekturna stvaritev, v njej pa poleg hotela in restavracije potekajo različni umetniški dogodki, kar daje priložnost mladim umetnikom. Sprašujem se, kakšen izobraževalni sistem smo imeli v Jugoslaviji, da je rodil take »izobražence«, ki sploh ne znajo ceniti ustvarjalnosti mladih, niti kulturne dediščine, in brez znanja in empatije rinejo s tankom v cvetlični vrt.
Ljubljanski župan in njegovi arhitekti ne premorejo niti kančka domišljije o tem, kaj vse nudi prostor s Rožičevo Celico na čelu, ki bi lahko postal evropska atrakcija. Očitno pa sta tudi odpor do Plečnika in verjetno tudi nevoščljivost kriva, da mesto takoj ne odkupi Plečnikovega stadiona in mu da nove vsebine, degeneriran načrt s stolpnicami okrog njega pa takoj vrže v koš. Svetovno znani in priznani arhitekt Plečnik, in sicer manj znani, a uveljavljeni Jani Rožič, avtor Celice in slovenski Hundertwasser, sta v očeh slabo izobraženih očitno zgolj motnji v sistemu, katerih stvaritve je treba zapakirati v en sam velik Mercator, oprostite, Agrokor.
V Metalki se že pripravlja teren za Šarčevo stranko novih obrazov
Posebne vrste umetnost, ki so jo učili zgolj v Jugoslaviji, tam, kjer se začne bela Turčija, pa je domišljijski spis o tisoč in eni zvijači, kako ne prodati NLB. V Ljubljani, pravijo, da se v Metalki praznijo prostori za nove obraze, novi Zares na čelu z Marjanom Šarcem. Prav prijeten in pameten gospod pa kot Urška podaja roko pošasti, ki ga vleče v globino, kjer so nerazpoznavno končali vsi novi obrazi naše politike, zvarjene v lovskih kočah in zakotnih gostilnah. Ne vem, ali se zaveda, da bo težko kos temi iz NLB, saj ni rasel v vzgojno spodbudnem komunističnem družinskem okolju. Ko bo tam pri beli Turčiji goltal mulj s tal, bo prepozno, pošast se bo zagrizla tudi v otroke in družino. Morda to kje ne drži? Takrat niti deloholičnost, vino in tablete z Metelkove ne bodo pomagali.
Nič pa ne pomaga nekdanjemu šolskemu ministru dr. Jerneju Pikalu, da ne bi v Večeru stresal nesmislov in trdil, da zakon o osnovni šoli določa minimum programa v zasebni šoli v ravno pravšnji meri, kajti skupnih predmetov s programom javne šole je ravno petinosemdeset odstotkov (85 %), in temu sledi ravno pravšnje petinosemdesetodstotno (85 %) financiranje. Njegova predpostavka ne zdrži niti, če bi sešteval število predmetov v javni šoli in ga primerjal z zasebno šolo. Šolski predmet ni merjen v kilogramih, kot moka ali krompir, saj tudi ne moremo primerjati po obsegu in teži npr. matematike in likovne vzgoje, zgodovine in geografije. Vsak šolski predmet je svoja disciplina in ima svoj nabor ciljev, število teh pa ne določa težavnosti ali zahtevnosti predmeta. To je menda jasno vsakemu osnovnošolcu. Predmet temelji na miselnem konceptu, ki je ob idealno primerni predstavitvi šolajočemu bliže ali dlje, odvisno od socialne in genetske determiniranosti šolajočega in njegovih zanimanj.
Kdo je zdaj tukaj nor?
Da bi ravno petinosemdesetodstotno financiranje pokrivalo ravno pravšnje število osnovnošolskih predmetov v zasebni osnovni šoli, stoodstotno pa je ravno prav za javno šolo, če sledimo Pikalovi logiki, torej ne vzdrži že zaradi razloga, da je bilo takšno razmerje določeno v devetdesetih letih, ko so bili v javni šoli predpisani trije obvezni izbirni predmeti za vsakega učenca. V naslednjem obdobju, od leta 2007 dalje, pa sta bila predpisana le dva, poleg njiju pa še obvezni drugi jezik, ki pa se je izvajal le v poskusnih javnih šolah, da bi se postopoma uveljavil na vseh šolah. Kar pa je ravno socialni demokrat Igor Lukšič (SD) zadržal in je drugi socialni demokrat Pikalo dokončno eliminiral. V tem času se je seveda javna šola financirala stoodstotno, čeprav je v Pikalovem kvanitativnem sistemu manjkal en predmet. Najbrž bi vsakogar, ki bi trdil, da bi morala tedaj javna šola dobiti zgolj, denimo, dvaindevetdeset odstotkov predvidene vsote, proglasili najmanj za nerazgledanega. Kdo je zdaj tukaj nor?
Da pa ne bi sodniki Ustavnega sodišča RS goltali mulja temne Donave, bodo lepo pritrdili zahtevi, da se mora javnoveljavni program tako v javni kot zasebni osnovni šoli financirati enako, sicer se lahko pod nosom obrišejo za nadaljnje kariere, nobena burka, oprostite (na srečo še nismo v beli Turčiji), toga pa jih ne bo ubranila pred posmehom evropskega sodišča.
Ta teden bi bil tako precej črn, če ne bilo danes belega snega, predvsem pa dobrih ljudi. V Ciriusu Kamnik, zavodu za gibalno ovirano mladino, je bil praznik ob njegovi sedemdesetletnici. Kot je vedno znala biti, je bila tudi ta prireditev na vrhunski ravni. In nikjer na svetu ne boste našli toliko sreče in veselja nad življenjem, ki sije iz oči deklice, plešoče na invalidskem vozičku. Pogled v njene oči očisti vse duše. Samo stopiti je treba do nje.
Mojca Škrinjar