Kultura smrti

Datum:

Bilo je poleti 2015, ko je medijski mainstream zagnal vik in krik, ker je 65-letni Prekmurec objavil oglas, da za 50 tisoč evrov prodaja svojo ledvico. Moški bi z denarjem poplačal dolgove, popravil streho na hiši, kupil drva pred bližajočo se zimo in nahranil otroke. In za to se je odločil pri polni zavesti. A moraliziranja ni bilo ne konca ne kraja, vrstile so se grožnje, vmešala se je policija, češ da želi preprečiti kaznivo dejanje, ki bi ga zagrešila zdravnik, ki v takem primeru operira, in preprodajalec organa. Res tragikomično je bilo poslušati razprave ljudi, ki so po eni strani vneti zagovorniki splava, se pravi načrtnega končanja življenja še nerojenega otroka, po drugi pa so se zgražali nad prodajo človeškega organa, kar bi ohranilo pri življenju kar dve osebi: tistega, ki bi kupil ledvico, in tudi moškega, ki jo je prodal, saj je bil tako obupan nad življenjem, da je grozilo, da bo storil samomor.

Kasneje se je sicer izkazalo, da je moški goljuf, ki se je hotel okoristiti na račun dobrih ljudi, a primer je pokazal, da je progresivnim bliže kultura smrti kot kultura življenja. To lahko opazujemo v današnjih razpravah, ko se isti ljudje in isti mainstream mediji, ki so se takrat zgražali, zdaj navdušujejo nad evtanazijo. In zastavonoša tega početja, ki po vsej stari celini dobiva domovinsko pravico, je seveda levičarski BBC, ki je skoraj natanko pred tremi leti v živo prenašal smrt 57-letnega Simona Binnerja, kako si je s pritiskom na gumb v švicarski samomorilni kliniki vbrizgal smrtonosni odmerek anestetika. Smrt Binnerja, ki je imel bolezen motoričnega nevrona, si je ogledalo 1,2 milijona gledalcev. Šlo je za zadnji del dokumentarne serije britanske javne televizije “Kako umreti”.

Da ni nič narobe, da človek konča svoje življenje, ko je smrt neizogibna, boleča in dolgotrajna, so verjeli že stari filozofi, kot so Sokrat, Platon in stoiki. Preden je Seneka v času Kristusa storil samomor, je dejal: “Če lahko izbiram med smrtjo v mukah in tisto, ki je preprosta in enostavna, zakaj ne bi izbral druge.” A ravno ta kultura smrti je skupaj z retardiranostjo in degeneriranostjo uničila antične civilizacije. Tovrstna razmišljanja so se spremenila z vzponom krščanstva, ki je zavračalo (in še zavrača), da si človek namenoma odvzame življenje, saj je ustvarjen po božji podobi. Začetek srednjega veka zato pomeni nekakšno moralno in duhovno obnovo Evropejca, evtanazija je skupaj s splavom veljala za obliko umora. In ravno na podlagi teh vrednot, kot so družina, svetost življenja, pobožnost, vera in narod, ter razmišljanja, da se mora človek bolj bati božje roke kot posvetne oblasti, je skozi stoletja zrasla najbolj veličastna civilizacija v zgodovini človeštva.

V tem ritmu je čas tekel do pred približno sto leti, ko so se pojavile najprej utilitaristične ideje, nato kulturni marksizem, ki je razvrednotil vse, kar je bilo do tedaj človeku sveto, in poveličeval totalitarizme kot povsem sprejemljive oblike za doseganje svojih ciljev: uničenje nacij, razvrednotenje družine, legalizacija različnih oblik smrti. Eden od vrhuncev je bil v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo ubitih veliko ljudi, ker so bili obravnavani kot socialno brez vrednosti. Danes se razmišljanje o tej praksi nadaljuje. Človek se vpraša, kam bo to pripeljalo. Najprej smrt iz usmiljenja, nato evtanazija bolnih ljudi, da se zmanjšajo naraščajoči stroški zdravstvene oskrbe in skrajšajo čakalne dobe, ali kaj? Evtanazija zahodnih narodov se s spodbujanjem (i)legalnih migracij že dogaja, kulturni marksisti želijo imeti v rokah še legalizirano moč kulture smrti nad posameznikom. Samo malo poglejte naokoli. Tudi tisti, ki nasprotujemo njihovim agendam, lahko pridemo kmalu na vrsto: najprej omejitev svobode govora, če to ne bo pomagalo, evtanazija preglasnih in neposlušnih. Razlog? Preprost bo. Če ne sprejmeš levičarske agende, si neozdravljivo bolan, zato te je treba usmrtiti. In verjemite, kakor gredo zadeve naprej, ta čas ni več daleč.

Zato je treba življenje zavarovati, o evtanaziji je potreben temeljit premislek. Samo kultura življenja lahko vodi h končnemu dobremu družbe, kakorkoli se to zdi težko in brezizhodno v posameznih primerih.

Jože Biščak

(Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Demokracija.)

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Na veliki petek se spominjamo Kristusovega trpljenja in križanja

Danes obeležujemo veliki petek, dan ko se spominjamo Jezusovega...

Danes veliko soočenje Tine Gaber in Pavla Ruparja na sodišču

"Dokazovali bomo resničnost trditev, da je imel Rupar utemeljen...