Kruhoborci iz Slovenske filharmonije

Damjan Damjanovič je legitimni direktor SF, ki je za dirigenta izbral Uroša Lajovica. Če komu kaj ni všeč, lahko gre. Foto: sta

Res je že naporno, da več tednov iz dneva v dan poslušamo o uporu članov orkestra Slovenske filharmonije (SF). Zahtevajo odstop direktorja Damjana Damjanoviča, prekinitev sodelovanja z dirigentom Urošem Lajovicem, razrešitev sveta SF v sedanji sestavi, ureditev napredovanj in še kaj. Ne mislim se spuščati v to, kako sposoben menedžer je Damjanovič, kako dober dirigent je Lajovic in kakšna so resnična ozadja (čeprav je to razkril Boris Cipot v Reporterju). Zanima me, od kod (in kako je prišlo do tega) domišljavost članov orkestra (skupaj s sindikatom), da imajo pravico sodelovati pri upravljanju in poslovanju SF ter kadrovskih odločitvah? Kako je sploh lahko prišlo do situacije, da glasbeniki, sicer dobro plačani javni uslužbenci, ki se jim za delo ni treba boriti na trgu in imajo socialno varnost zagotovljeno, menijo, da Slovenska filharmonija kot ustanova pripada njim in da lahko samoupravljajo?

Ker se vse začne in konča pri denarju, poglejmo zadevo najprej z očmi povsem običajnega davkoplačevalca. Ampak tistega pravega, (neto) davkoplačevalca, se pravi zaposlenega v zasebnem sektorju, ki jih hrani. Za kulturnike, ki se napajajo z davkoplačevalskim denarjem, so neto davkoplačevalci zgolj evrski bankovci, s katerimi se polni bankomat, ki sliši na ime državni proračun. Državni birokrati potem izbranim razdelijo PIN kode za ta bankomat. In ko zmanjka denarja, ko nekdo pride do limita, se začnejo prepirati med seboj. Pred očmi davkoplačevalcev in na njihov račun. Mnogi se seveda nad takimi stališči zgražajo, pravijo, da gre za tipično neoliberalno politiko, ki nasprotuje financiranju orkestrov, baletnih hiš, muzejev, galerij, opernih hiš, kulturnih in umetniških društev, gledališč in podobno. Poglejte malo bolj podrobno, kaj recimo pomeni, da davkoplačevalci plačujemo Slovensko filharmonijo. To pomeni, da sofinanciramo vstopnice tisti peščici ljudi, ki obiskujejo filharmonijo. Ta peščica oboževalcev orkestra razmišlja nekako takole: ker bi bila vstopnica za predstavo predraga, bom na volitvah volil tiste politike, ki bodo davkoplačevalce prisilili, da mi bodo plačali polovico vstopnice za SF, čeprav je ne marajo. Če razmišljaš drugače, si označen za fašista, sovražnika kulture. Razmislite še enkrat. Zakaj bi nekdo, ki iz različnih razlogov ne bo nikoli v življenju šel v Slovensko filharmonijo, to z davki sofinanciral, da bodo lahko ljubitelji orkestra prišli do cenejših vstopnic? Ko se denimo SF znajde v težavah, bi človek od teh ljubiteljev pričakoval, da bodo segli v svoje denarnice in dali ali pa posodili denar SF, da bo preživela. Ali pa vsaj plačali višjo ceno vstopnice. Toda ne. Ti ljudje v takih primerih napadejo državo (in davkoplačevalce). In trdijo, da so davkoplačevalci dolžni dati denar za delovanje SF.

Če se vrnemo k najnovejšemu zapletu s SF. Predstavljajte si, da bi si denimo peki, ki se zaposlijo v neki pekarni, že samo s tem, ker tam delajo in imajo plačo, domišljali, da lahko upravljajo s pekarno, da odločajo, kdo bo vodja izmene. Seveda lahko, če tako odloči lastnik ali pa v njegovem imenu direktor, če pa ne, nimajo nikakršne pravice soupravljati, kaj šele samoupravljati. Kar velja za pekarno, velja tudi za SF.

Če si član orkestra, še nisi del uprave, zato tudi ne sodeluješ pri upravljanju. In nisi kadrovik, da bi kadroval. In nisi tisti, ki bi določal, kaj bo orkester igral, kje bo kdo sedel in kolikokrat je treba vajo ponoviti, da bo izvedba zvenela dobro. Če to dovolita direktor ali dirigent, prav, če ne, to pomeni ne. Vsak glasbenik lahko da odpoved, saj igranje za orkester SF ni nobena obveza ali dolžnost, nihče te ne sili, da tam igraš. Damjan Damjanovič je legitimni direktor SF, ki je za dirigenta izbral Uroša Lajovica. Če komu kaj ni všeč, lahko gre.

Ker so vsi tako odlični glasbeniki, bodo najbrž z lahkoto dobili novo zaposlitev, če pa ne, lahko najdejo drugo delo. Koliko inženirjev in ekonomistov danes vozi taksi ali prodaja burek? Zakaj za preživetje ne bi to počel tudi nekdo, ki v orkestru SF igra violino ali trobento? S pogodbo o zaposlitvi so člani orkestra SF dobili pravico, da igrajo v orkestru in da so za to plačani. In imajo vso pravico, da orkester tudi zapustijo, če jim nista všeč Lajovic ali Damjanovič. Tukaj se njihove pravice začnejo in tudi nehajo. Zato, tovarišice in tovariši kruhoborci iz Slovenske filharmonije, nehajte davkoplačevalcem težiti s samoupravljanjem.

Sicer s samoupravljanjem, če gledamo z liberalnimi očmi, ni prav nič narobe. Je pač eden izmed modelov upravljanja in organizacijske strukture. Kdorkoli se lahko kadarkoli in na katerikoli način združuje, dokler s tem ne krši pravice drugih oseb, ki pri tem nočejo sodelovati. Težava nastane, ko želijo nekateri ta model vsiliti drugim. Če bi že kdo v SF lahko soupravljal ali samoupravljal, so to kvečjemu vsi davkoplačevalci, zato naj člani orkestra SF lepo dajo odpovedi, se združijo v neko glasbeno zadrugo, s katero bodo soupravljali ali samoupravljali tako, kot bodo želeli. Druge ljudi naj pustijo lepo na miru in naj od davkoplačevalcev ne zahtevajo denarja. Seveda tega ne bodo naredili, niso naivni. Jasno je, da želijo oni svoje ideje in poglede na delovanje in upravljanje SF vsiliti drugim.

Vir: Kavarna Hayek (https://kavarnahayek.wordpress.com/2017/01/02/kruhoborci-iz-slovenske-filharmonije/)