Boris Kobal je butast, ali pa res bolan! Je prvi militantni boljševik po drugi svetovni vojni, ki se je opravičil za – krajo. Komunisti se nikdar in nikoli za ničesar ne opravičijo. Še za krute povojne pomore se komunisti niso opravičili (so pa poiskali deset tisoč opravičil za dejanja), kaj šele za kakšno krajo. Kradli so pa kot srake in seveda njihovi nasledniki to počenjajo še danes. Če včasih niso mogli česa ukrasti po relativno formalni poti, kot je bila recimo nacionalizacija, so pa to naredili s tem, da so koga ubili. Ni človeka, ni problema, je rekel Stalin in če ni človeka, je njegovo premoženje državno, no, partijsko, no, od kakšnega pomembnega tovariša komunista. Nekateri nakradenega še danes niso vrnili, se pa nakradeno tudi deduje.
S Kobalovim opravičilom se je mit o neopravičevanju za zločine malo zamajal, ampak, tega ne gre jemati preveč teatralno, ker zdaj že psihiatrično-psihološke avtoritete – poleg nestrokovnjakov – ugotavljajo, da je Kobal plagiat storil v posebnem duševnem stanju. Temu bi lahko rekli tudi, da je Kobal teatralni oziroma kulturni kleptoman. To je lahko, samo ne mi prodajati bučk, da je človek v hudem depresivnem duševnem stanju sposoben iz tujega jezika prevesti tujo komedijo, se pod njo podpisati, jo poslati na nagradni natečaj in mazniti 13 tisoč evrov! Pa še aktivno delati kot direktor Šentjakobskega gledališča in sodelovati v enem komedijantskem špas teatru. To pa je laž o bolezni, ko jo sicer zdaj analitično za potrebe laži novinarstva razlaga med drugim tudi predsednik slovenske krovne zveze za psihoterapijo Tomaž Flajs. Veste kaj, klinc pa takšna kulturo, ki jo morajo razlagati psihiatri in psihoterapevti. Žal se niso oglasili ob lanski pasji Prešernovi nagrajenki, menda zato ne, ker je šlo za tako bizarno zadevo, da bi jo težko opravičili. No, Kobala pa znajo.
Enako velja za novinarstvo. Slovensko MSM novinarstvo v glavnem temelji na laži, pollaži, izmišljotinah, polresnicah in ideologiji. Na srečo se nikomur od njih ne zdi potrebno, da bi se za svoje pisanje opravičil. Kar je menda posledica tega, da po vojnah v Jugi v Hagu ni končal noben urednik in noben novinar vojni hujskač. Pa jih je bilo veliko. A novinarji se tudi ne opravičujejo (razen mene idiota, ki sem se za zapisano v življenju kakšnih petkrat opravičil). Psihoterapevti slovenske baže namreč tudi znamenitega novinarskega goljufa rdečega Spiegla Claasa Relotiusa opravičujejo s tem, da je z novinarskimi ponaredki kompenziral svoje nesrečno življenje in tega ni naredil zaradi denarja. Kobal tudi ne. Oba pa sta sila fino zaslužila s svojima boleznima. Nam običajnim smrtnikom še zdravstvena zavarovalnica ne da tistega, kar smo ji vplačevali štirideset in več let, kaj šele, da bi nam to priznali, ker smo resno bolni. Nas po komunistično postavijo v čakalne vrste.
A kot rečeno, četudi je Kobalovo opravičilo lažno, je naredil velik komunistični greh. Če se že kakšen komunist spozabi z opravičilom, to stori simbolično, kot je to storil Janez Kocijančič na spravni kao slovesnosti v Kočevskem Rogu. Z rokama in figami v žepu. Tudi nekdanji šef ZZB Janez Stanovnik je nekoč verjetno v posebnem psihičnem stanju rekel, da mu je žal za povojne poboje. Takoj za tem pa je štafetno palico predal lažnivemu kurcu zezebe Titu Turnšku, ki je Stanovnika saniral z besedami “še premalo smo jih pobili”. To pa je komunistična doslednost in zato ne čudi, če je dedič morilske stranke Dejan Židan navdušen nad evtanazijo. Nič ne moti, če jo je podpiral tudi Dolfi, saj ga s komunisti veže večletno iskreno prijateljstvo, dokler se z Džugašvilijem nista sprla in stepla ob razkosavanju in razdeljevanju Evrope. Zanimivo, tudi za njune zločine so kasneje psihiatri in psihoterapevti našli veliko opravičil. Hitler je menda imel premajhna moda in je bil zakompleksan, Džugašvili se je v mladosti oblačil v materine obleke, Tito je pa menda bil rezultat neposrečenega splava. Evo, kakšne malenkosti naredijo svetovne morilce.
Edino komunistično opravičilo je, da cilj opravičuje sredstva. In levičarska sodobna greznica gre zdaj tako daleč, da bi se moral Janez Janša na primer opravičiti za vse laži o sebi, pa za samostojno državo Slovenijo in za to, da je skoraj stoletnega Bavcona spravil tako daleč, da se je moral angažirati v laži procesu patrija.
Naj živi laž, ali smrt fašizmu-svoboda narodu. In Kobalu.
Vinko Vasle
Kolumna je bila prvič objavljena v reviji Demokracija.