STRAH – Zmaga Janeza Janše oziroma kako je levica videla sobotni SDS kongres v Mariboru

Datum:

Sobotni kongres Slovenske demokratske stranke v Mariboru je močno odmeval na slovenskem medijskem prostoru, tako zaradi obiska madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana, kot tudi volitev predsednika stranke, za katerega je bil, brez protikandidata, znova izvoljen Janez Janša. Nekdanji slovenski premier SDS neprekinjeno vodi od leta 1993, ko je na tem položaju nasledil očeta slovenske pomladi, dr. Jožeta Pučnika, kar pa gre že vrsto let močno v nos slovenski levici, ki se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da v največji slovenski politični stranki venomer znova popolno zaupanje polagajo v Janšo. Kar je paradoksalno, saj levičarji Janšo v resnici potrebujejo na politični sceni, da ga lahko stigmatizirajo in z njim strašijo slovensko javnost. Iz njega skušajo ustvariti pošast, ki se ga morajo ljudje bati, da bi na volitvah glasovali proti njemu. To jim v zadnjem času zelo dobro uspeva, saj jim ob tem prav vsakič na pomoč priskočijo režimski mediji, ki pomagajo soustvarjati izkrivljeno resnico o slovenski zgodovini. Za vsak primer je tukaj še skorumpirano sodstvo. Poročanje o zadnjem kongresu SDS je klasičen primer, kako levica s svojimi mediji in s svojim selektivnim ter izkrivljenim poročanjem načrtno deluje razdiralno, nedemokratično in uničevalno. Ironično pa je, da takšno politiko, ki jo vodi sama, očita Janši in njegovim sodelavcem. Vse preveč Slovencev pa temu še vedno naivno naseda.

Sobotni kongres Slovenske demokratske stranke je dokaz, zakaj je slovenski medijski prostor potreboval medij, kot je Nova24TV, ki bo deloval v službi resnice in Slovencem obelodanil tudi drugo plat slovenske politične resnice. V soboto sem bil na kongresu stranke v Mariboru, a ne kot novinar, temveč kot opazovalec. Odločil sem se, da bom opazoval poročanje vseh večjih slovenskih medijskih hiš v rokah levice, med katerimi še posebej izstopajo Televizija Slovenija, Delo, Dnevnik in Pro Plus s svojima kanaloma A in POP TV. Šokiran sem bil, kako dobro pripravljeni in nabrušeni so bili družbeno-politični delavci že navsezgodaj.

Vsi, brez izjeme, so na svojih spletnih portalih že v zgodnjih jutranjih urah postregli z novico o kongresu SDS, pod katero se je trlo komentarjev vrlih uporabnikov. Na RTV-ju blizu tisoč komentarjev, na spletni strani 24ur čez dva tisoč. Pogosto enih in istih, v veliki meri sovražno nastrojenih proti največji opozicijski stranki in Janezu Janši. Človek je hitro dobil občutek, da je zašel na nemoderiran pljuvalnik, da niti novinarjem niti komentatorjem ni bilo v interesu poslušati, kaj bodo imeli na kongresu povedati politični akterji iz SDS in kakšno programsko resolucijo sprejemajo za naslednji mandat. Kaj dobrega nameravajo za Slovenijo narediti in kako se želijo tega lotiti. Nikakor, brez zavor so spletni komentatorji napadli največjo opozicijsko stranko in njenega prvaka, zdelo se je, kot da med seboj tekmujejo, kdo se bo bolj norčeval in kdo bo bolj strašil ljudi.

Kdo plačuje organizirane sovražne spletne komentatorje?
Toda to ni presenečenje, saj tako slovenski levičarski aparat v navezi z režimskimi mediji tudi v resnici deluje. Številni spletni uporabniki so politični delavci, plačani za širjenje sovraštva in strahu, da bi v komentarjih in na forumih pomagali oblikovati drugačno javno mnenje, kot trenutno vlada v Sloveniji. Očitno so zadnje javnomnenjske raziskave ustrašile vladajoče, da utegnejo na naslednjih parlamentarnih volitvah plačati davek za svoje grehe, kot so laganje volivcem, krajo davkoplačevalskega denarja in na sploh nesposobnost in nekompetentnost; SDS-u namreč že nekaj časa kaže najbolje.

Strah je eno najmočnejših čustev in številni priznani psihologi v zgodovini so trdili, da se vse, kar smo si kadarkoli želeli in predstavljali kot blaginjo, nahaja na drugi strani strahu. Strah pa je najmočnejše orožje, ki ga ima politična oblast, da nas z njim nadzira in tako samo sebe ohranja v položaju moči. Dokazno je, ko je ljudi strah, bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi se počutili varneje. Ravno zato strah prepogosto omejuje našo svobodo, nam preprečuje, da bi zaživeli tako, kot si želimo in bi izkoristili človeški potencial. Strah je razlog, zakaj nekaj počnemo. Strah nas motivira. Bo že držalo, da je kdaj tudi upravičen in zato lahko deluje na nas pozitivno, težava pa nastopi, ko so ljudje ujetniki lažnega strahu. Levica je v Sloveniji iznašla način, kako širiti lažni strah pred desnico. Dan, ko bodo to doumeli slovenski volivci, bo dan zmage za demokratično, svobodno Slovenijo, kakršno smo si želeli ob osamosvojitvi leta 1991.

V nekaterih drugih evropskih državah se to pravzaprav že dogaja. Povsod zmaguje desnica, v Nemčiji so, denimo, ravno pred kratkim socialisti na nemških zveznih volitvah v Severnem Porenju – Vestfaliji doživeli pravi debakel proti Angeli Merkel. Javno mnenje se počasi spreminja in nagiba v desno tudi v Franciji, Avstriji, na Norveškem, Nizozemskem, celo na Švedskem. Samo Slovenija se včasih še vedno zdi “sto let za leseno žlico” in čaka na propad javnih financ, preden bo doumela, da se mora enkrat za vselej odpovedati rentništvu, državnemu lastništvu, korupciji in klientelizmu, ki so zapuščina totalitarizma in jih pri življenju ohranjata SD in LDS v vseh svojih novodobnih preoblečenih različicah.

Zadnje poročanje o kongresu SDS v slovenskih režimskih medijih pravzaprav ponuja idealno priložnost, da ljudje končno dojamejo, da se jim že (pre)dolgo laže, da se jih neupravičeno straši, zaradi česar sami sebi na volitvah vedno znova odpovejo priložnost za lepše življenje, v takšni državi, kjer se bodo končno počutili prvorazredne, kjer ne bo delitev med prilivigiranimi in tistimi, ki se jih potiska v socialno krizo. Zavračajo priložnost, da bi živeli v državi, v kateri bodo cenjeni toliko, kolikor bodo sami hoteli – s svojimi dejanji in pridnim delom. Ti ljudje si zaslužijo, da izvedo, za kaj si v resnici prizadevata SDS in njen predsednik Janša. Ti ljudje si zaslužijo, da se jim preneha prati možgane.

Foto: Nova24TV.

Zakaj člani SDS ne bi smeli voliti nekoga, ki ga dobro poznajo in je zelo uspešen?
Pojdimo po vrsti. Eno glavnih orožij, ki jih levica uporablja proti SDS-u, je njegov predsednik Janez Janša, ki naj bi bil po njihovem mnenju predolgo na oblasti. Moti jih tudi to, da na kongresih praviloma nima protikandidata. Bodimo realni; to jih moti samo, ko je govora o SDS. Nikoli ni bilo sporno, da je bil Borut Pahor predsednik Socialnih demokratov 15 let, nikoli jim ni bilo sporno, da je Janez Drnovšek LDS vodil 10 let, preden se je odločil, da odide v predsedniške vode, nikoli ni bilo sporno, da od samega nastanka, od leta 1992, Slovensko nacionalno stranko vodi Zmago Jelinčič Plemeniti. Zaradi nekega čudnega razloga pa jim gre v nos, da Janša nadvse uspešno SDS vodi že 24 let.

Slovenski demokratski stranki očitajo, da ne bo več dobila volitev, dokler ne zamenja svojega predsednika, ob tem pa pozabljajo, da je pravzaprav SDS zmagal na več volitvah, kot katerakoli druga slovenska stranka. Enkrat sama na parlamentarnih, enkrat z Demosom na prvih večstrankarskih volitvah, trikrat na lokalnih in dvakrat na evropskih. Pozabljajo, da je SDS leta 2008 tesno izgubila na parlamentarnih volitvah zaradi posledic političnega konstrukta, imenovanega Patria. Da se je zgodba ponovila leta 2011, ko je zmagala Jankovićeva Pozitivna Slovenija. In ko so Slovenci leta 2014 nehali nasedati in podtikanje ni več prepričalo, je bilo treba poseči po radikalnejših partijskih ukrepih; zapreti svojega političnega nasprotnika. Da je lahko Miro Cerar zmagal na ukradenih volitvah.  A tega v režimskih medijih Slovenci seveda ne morejo prebrati. Razumljivo je, da neprepričani volivci, teh je v Sloveniji venomer za dobro tretjino, volijo tako, kot jim narekuje skrbno načrtovano ustvarjeno javno mnenje, ki jim ga z manipulacijami servirajo režimski mediji.

SDS na zadnjih treh parlamentarnih volitvah ni tekmovala pod enakimi pogoji kot stranke z levice. Vseeno je praktično venomer dosegla dober rezultat in končala na drugem mestu, sprejela vlogo konstruktivne opozicije in s trdim delom branila interese Slovenije in njeno bogastvo, kolikor ga še niso uspeli izropati. Delegati iz vse Slovenije, teh je bilo blizu 700, v soboto niso pozabili, kaj je za samostojno Slovenijo in blaginjo države naredil Janez Janšo ter kako uspešno je vodil vlado v obdobju med 2004 in 2008, ko je Slovenija dosegla najvišjo gospodarsko rast v svoji zgodovini, zmanjšala zadolženost in brezposelnost ter predsedovala Evropski uniji. In da se je takrat edinkrat na vseh področjih povsem približala povprečju Evropske unije. SDS je s 30 tisoč člani največja in najbolj stabilna slovenska politična stranka, predsednik Janša pa med slovenskimi politiki uživa daleč največji ugled v tujini.

Ko je levica ljubosumna na visok obisk iz tujine, se odloči poteptati tudi slednjega
Koga drugega naj torej volijo v SDS, da bi bila slovenska levica zadovoljna? V intervjuju za POP TV je mnenje povprečnega volivca desnice še najbolje opisal poslanec Vinko Gorenak: “Ali naj volimo nekoga, ki ga poznamo leta in desetletja? Ali pa kar nekoga, ki se je pojavil včeraj praktično iz nič in povedal, da je najlepši in najpametnejši? Ne, jaz sem vedno za to, da volimo nekoga, ki ga poznamo.” Z drugimi besedami, nekoga, ki dobro dela, ki si je zaupanje volivcev zaslužil. Vseeno je novinarju POP TV-ja za večerna poročila nato “uspelo” sestaviti skrajno provokativen prispevek, v katerem je tako uglednega gosta (ki ga v Slovenijo ne more pripeljati nobena druga stranka), kot je madžarski premier Viktor Orban, označil kar za samodržca.

Samodržca! Demokratično izvoljenega predsednika vlade, ki uživa med svojimi volivci visoko zaupanje, skrbi za neodvisno sodstvo (med najbolj neodvisnimi v Evropi) in je Madžarsko vzorno zaščitil pred evropsko promigracijsko in multikulti propagando, so na POP TV razglasili za samodržca, oblastnika, ki ima neomejeno, samovoljno oblast. Tako kot Orbana želijo prikazati tudi Janeza Janšo. Poročali so tudi, da SDS na kongres ni spustil Janeza Pogorelca iz Nove Slovenije, čeprav ni imel vabila. A to ni nič novega, saj tako deluje evropska in slovenska levičarska propaganda.

Foto: Nova24TV.

Tisto, kar največ šteje, je kakovosten program
Še najmanj je lahko slovenska javnost v režimskih medijih zasledila oz. izvedela o skrbno izdelanem, kakovostnem programu SDS, ki temelji na sprejeti resoluciji Slovenija v srcu in gre stranka z njo na naslednje parlamentarne volitve. Ravno to pa je bistveno sporočilo kongresa, ki bi ga neodvisni mediji morali prenesti svojim gledalcem, poslušalcem in bralcem. Ljudje bi se samo tako lahko na volitvah pametno odločali, kakšne prihodnje usmeritve si želijo in v kakšni državi želijo živeti.

SDS želi odpraviti večno delitev na prvo in drugorazredne državljane. Slovenska demokratska stranka bo postavila slovensko družino v ospredje kot temeljno vrednoto družbe. Družina bo postala investicijski projekt in ne zgolj del socialne politike. Ministrstvo za družino bo ločeno od socialnega resorja. V SDS ne bodo pristajali na politiko, ki za ilegalnega migranta troši trikrat več kot znaša minimalna plača slovenskega delavca. Slovenija bo naklonjena povezovanju, a ne prisiljeni multikulti politiki. Slehernemu Slovencu, ki se rodi kjerkoli, v revni ali v bogati družini, bo omogočena priložnost, da razvije svoje potenciale. SDS bo razbremenil birokratizacijo, naredil bo red v slovenskem zdravstvu. Predvsem pa si bo prizadeval, da se dokončno izpelje postopek tranzicije, ki v Sloveniji nikoli ni bil zaključen.

To so programske vsebine, s katerimi gre SDS na naslednje volitve. Neodvisni, demokratični mediji, bi se na kongresu morali ukvarjati z vprašanji, kako in na kakšen način namerava stranka to doseči? S kakšnimi ukrepi? Kje bo našla denar? Novinarji bi se morali poglobiti v program in ga javnosti predstaviti v čim bolj poenostavljeni obliki. Tako bi morala izgledati neodvisna novinarska obrt v Sloveniji, a je vse prej kot to. Sestavljena je iz nepomembnih provokativnih vprašanj in obtožb, s katerimi levičarji krepijo svojo ideologijo in učinkovito še naprej delijo narod. Izkoristijo sleherno kritiko oblasti, ki jo izreče bodisi Janša bodisi kateri izmed njegovih sodelavcev in jo obrnejo proti SDS-u.

Naloga politika ni, da bi bil všečen, temveč odkrit in iskren
Včasih imam tudi občutek, da slovenska javnost razmišlja bipolarno. Kolikokrat že smo lahko slišali tisto o politikih, ki samo veliko in lepo govorijo ter nič ne naredijo. Ljudi moti, da politiki niso neposredni, se izmikajo resnim vprašanjem in problemom, bežijo od resnice. In potem, ko Janez Janša brez olepševanja in zavijanja v celofan opozarja na vse, kar je v slovenski politiki in sodstvu narobe, jim to ni všeč. Takrat jim je bolj simpatičen politik tipa Borut Pahor. Očitno bi želeli, da se Janša vozi po Ljubljani s komunalno službo in pobira smeti, asfaltira ceste, objavlja selfije na Instagramu in se ves čas s širokim nasmeškom na obrazu Slovencem reži v kamero, češ, kako so neumni, da ga volijo. Pahor ni sposoben za premierja, je pa vsaj lep in simpatičen …

Dokler ne bomo spremenili takšnega načina razmišljanja, si boljše vlade verjetno niti ne zaslužimo. A tisti, ki smo novinarji in zato delamo v službi resnice, se moramo boriti toliko časa, dokler bo treba, da se ta trend obrne. Da se v Sloveniji konča z manipulacijami, da se Slovenci uprejo strahu in se končno spet enkrat postavijo zase.

Luka Svetina

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...