Biti Slovenec – nekaj, česar Dijana Matković in Boris Vasev ne razumeta

Datum:

V Slovenski Bistrici živi starejša gospa. Že več kot 40 let v istem bloku, zgrajenem še v socialističnih časih, ko je ljudska oblast za delavce v Impolu gradila stanovanja, ki so jih potem prav po kapitalistično več desetletij odplačevali s svojimi ubogimi plačami. Ljudje bi rekli, da je prava stara bistriška srajca. Ko se vsak dan sprehaja skozi mestni park, jo vsi poznajo in ji odzdravljajo. A gospa ima tudi svoje muhe. Izredno ji gre na živce, da se je v mesto naselilo tako veliko kosovskih Albancev, skupaj z družinami, ki si na noben način ne prizadevajo, da bi se naučili slovensko in vklopili v intriznične vzorce naše kulture. Včasih obupano zavzdihne: “Prekleti šiptarji! Vedno več jih je, pa nobeden se noče slovensko naučit. Samo med sabo se družijo – po vsem mestu slišim samo še albanščino. A je res al ni?!” Preden pa Mirovni inštitut v Bistrico pošlje konvoj avtobusov, napolnjenih z borci za socialne pravice manjšin, pa naj vam izdam še skrivnost. Veste, gospa je v Slovenijo prišla iz Kosovske Mitrovice v šestdesetih, s prvim valom kosovskih gastarbajterjev. Tudi ona izhaja iz albanske etnične skupine. Tistih, ki so se v Sloveniji ustalili, se hitro naučili jezika, si ustvarili družine, imeli otroke, ki so se izšolali pri nas in še danes živijo skoraj tako asimilirani, da sploh ne vemo, da niso pravi Slovenci. Tudi jaz sem imel v osemdesetih sošolca, ki je bil Albanec – najbrž je bil ponosen Albanec, a se njegovega etničnega porekla sploh nisem zavedal ali pa mi ni bilo pomembno – vse do četrtega razreda, saj se je povsem asimiliral v našo kulturo, ne le po jeziku, ampak tudi po obnašanju, navadah, pogledih na življenje in odnosu do ljudi.

Kulturni marksizem je iz eksploitacije socialnih skupin naredil umetnost in očitno njegovi predstavniki pričakujejo, da smo prav vsi na desni monolitni nacionalisti. Pa nismo. Kar nekaj ljudi na desnici ni etnocentričnih do te meje, da bi iskali pristno slovenskost nazaj do prvega preseljevanja Slovanov leta gospodovega 520.

Oglejte si še: Socialistična pravljica

Se spomnite Planice nekaj let nazaj? Zmagal je Robi Kranjec, levi aktivisti pa so nas na desnici zasuli s slikami, na katerih Robi drži v naročju svojo posvojenko – temnopolto deklico Piko? Najprej sem mislil, da so le veseli zmagoslavja, dokler nisem opazil, da pod sliko pišejo komentarje o tem, “kako hudo mora biti danes desnim fašistom v Sloveniji”. A so bili zopet razočarani. V Sloveniji, tej deželi, za katero socialni pravičniki govorijo, da je nestrpna in bi neetnične Slovence najraje poslala nazaj, od koder so prišli, je bil nad Pikinimi slikami navdušen kar lep del “fašistoidne” desnice. Kako prikupna punčka, so govorili, ko je v kamero mimo očeta, ki je ravno dajal intervju, rekla: “Jaz sem Pika.” Zakaj? Večina ljudi se je zavedala, da Pika Kranjec ne bo kriva za degradacijo slovenske družbe; konec koncev jo bosta starša vzgajala kot Slovenko, ji vcepljala vrednote, ki jih v Evropski uniji gojimo vsaj zadnja tri stoletja, in poskrbela, da se bo vklopila v družbo, v njej funkcionirala kot produktivni član in ob svojem času poskrbela za svoj naraščaj, ki bo ne glede na njen genotip prav gotovo ravno tako slovenski, kot je slovenski Robi Kranjec.

Slovenci smo ultraprilagodljiv narod
Tudi tujci, ki pridejo v Slovenijo z iskrenimi nameni iskanja boljšega življenja, so bili od nekdaj dobrodošli. Kot najuspešnejša republika bivše Jugoslavije smo od nekdaj privabljali iskalce sreče iz revnejših krajev južnoslovanskega sveta – nazadnje skoraj sto tisoč bosanskih beguncev, ki smo jih – ker so bili res begunci, ne pa ekonomski migranti – sprejeli in jim dovolili, da se asimilirajo. Če so sploh imeli priložnost, saj smo tako zelo prilagodljivi, da smo se z njimi zmeraj submisivno pogovarjali srbohrvaško in se sami na svoji zemlji prilagajali njihovim običajem namesto oni našim – za to ne krivim prišlekov, saj ta slovenska ultraprilagodljivost tudi njih same moti na poti do ustrezne asimilacije. Prav tako nikoli nismo obrnili hrbta obema tradicionalnima narodnima manjšinama – italijanski in madžarski. Obe smo tudi ustavno zavarovali. Celo tako daleč gremo v svoji politični korektnosti, da na programu nacionalne televizije vrtimo dolgočasno oddajo, namenjeno madžarski narodni skupnosti, in da imamo na državni proračun obešena dva poslanca narodnih manjšin. Ljudje so do manjšin tako tolerantni, da se – vsaj tisti na obali – rade volje naučijo njihovega jezika, medtem, ko nikoli ne pričakujejo, da bodo ljudje na drugi strani meje znali slovensko.

Danes smo vsi prebivalci Ambrusa
Edina manjšina, s katero smo zares imeli konflikte, je bila romska. Seveda ne zato, ker so Romi. Nihče ne pljuva po tleh za evropeiziranimi Sinti oziroma gorenjskimi Romi, ki hodijo v službo, gradijo hiše in se na sploh obnašajo tako, kot se v civiliziranem delu sveta znamo že stoletja. Slovenci smo vendarle za svojega vzeli sintskega roma Ota Pesnerja, ki je praktično simbol naroda. Ko se je zgodila ambruška afera in je regresivna levica zaskrbljene vaščane označevala za rasiste, razlog zanjo ni bila genetika romske družine Strojan. Proto-indijski izvor njihove dvojne vijačnice DNA je bil zadnja stvar v mislih domačinov. Skrbelo jih je razpuščeno nomadsko življenje družine in vse, kar je to prinašalo – kraje, ustrahovanja, popivanje, nadlegovanje lokalnih deklet, zloraba otrok skozi otroške poroke, nikoli kaznovano divjanje z neregistriranimi vozili … Mediji so takrat prebivalce Ambrusa pustili na cedilu. Namesto da bi jih zaščitili, so jih pribijali na svoj regresivno levičarski križ in jih prikazovali kot podivjano drhal, ki se je spravila na nič hudega slutečo družino miroljubnih Romov. Svoje pa je dodal še predsednik republike Janez Drnovšek, ki je ravno tedaj preživljal metamorfozo iz zadrtega, dolgočasnega jugoslovanskega birokrata, kateremu so državo od zadaj vodile temne sile levičarske tranzicije, v na novo rojenega guruja slovenskega butl-NewAge gibanja. Sai Baba Drnovšek je državljane Ambrusa tendenciozno vprašal, če so ljudje ali niso – božič bo, ne smejo ljudi pustiti zunaj na hladnem! Takoj zatem se je odpravil na varno (in toplo) v predsedniško palačo in še naprej sredi Ljubljane razmišljal o miru na zemlji. Medtem ko so prebivalci Ambrusa še kar preživljali smrtno grozo ob mislih, da jih bo horda romske družine ponoči napadla. Ambrušani so bili pač fašisti, ki niso razumeli, kaj pomeni multikulturna obogatitev. Danes smo vsi Ambrušani.

Zagradec pri Ambrusu. Protesti proti prihodu družine Strojan. (Foto: STA)

Sodobna zgodba z ekonomskimi migranti, ki v valovih traja že od leta 2015, je pravzaprav repriza istega manevra trde levice. Zaskrbljeni ljudje (ki niti niso vsi desnih svetovnonazorskih prepričanj) povsem legitimno, argumentirano, podkrepljeno z empiričnimi dejstvi opozarjajo na problem nenadzorovanega sprejema migrantov in pomanjkljivega azilnega sistema. Institucije pravne države pa jih v spregi z levimi mediji subtilno, a vztrajno in hujskajoče potiskajo na margino, skupaj z neonacisti. “Porast fašizma v Sloveniji”, “Smo Slovenci nestrpen narod?”, “Bi imeli črnca za soseda?” so le nekateri naslovi, ki jih te dni lahko preberemo v glavnih rdečih trobilih. Manever je jasen in prozoren. Če nisi za migracije po kaotičnem marakeškem ključu institucionaliziranih zlorab azilnega sistema, potem si proti multikulturnosti. Če si proti multikulturnosti si proti človeštvu. Če si proti človeštvu si mizantrop, za mizantrope pa se itak ve, da slej ko prej postanejo podporniki enega od dveh sodobnih evropskih totalitarizmov, ki jih levičarji priznavajo kot legitimno zle (tretjega ne morejo brez kopanja lastnih temeljev).  Kako se boriti proti takim vladno tiho podprtim poskusom, da bi vsak protimigrantski sentiment medijsko zvodenel v nejasnih obtožbah o latentnem rasizmu? Morda najprej z definicijo, kaj sploh slovenstvo je in zakaj smo lahko nanj ponosni, ne glede na manko absolutnega genskega substrata.

Česa Dijana Matković in Boris Vasev ne razumeta?
Kaj je identiteta naroda? Kdo smo Slovenci? Smo tisti, ki imamo nekaj germanskih genov izpred sto let po avtomatiki izključeni? Glede na to, da so naša lingvistika, kultura in dobršen del genov posledica slovanskih selitev izza Karpatov, je pristno slovenstvo vezano na gen R1A, ki je najpogostejši gen v distribuciji genov slovanskih držav? Kaj pa gen I2a M423, ki si ga še bolj sorodno delimo z zahodnimi Slovani (Čehi, Slovaki, Poljaki)? Kaj, če so geni nekaterih še starejši od selitev Slovanov na jug in si nekateri med nami lahko sorodnike poiščemo vse nazaj do neolitika? Vsakdo, ki se je kdaj zazrl v genetski koktajl, ki je danes Evropska unija, bo vedel, da je pretiran etnocentrizem znanstveno brezpredmeten. Hkrati pa ne moremo zanikati, da slovenstvo obstaja. Da je tako resnično kot Triglav, Soča in Tromostovje. Da je biti Slovenec nekaj posebnega, kar nas pomembno loči od preostanka zemljanov. Čeprav smo sorodni z našimi evropskimi brati in sestrami, imamo edinstveno kulturo, edinstven jezik, edinstveno mentaliteto in kar je najpomembnejše – edinstven etos. Globlji čut za pripadnost neki razširjeni družini, ki ji rečemo narod. Družina, ki je tako povezana, da je skozi stoletja preživela toliko viharjev in kljub temu dočakala dan, ko je v sodobnem času lahko zakoličila svoje suverene meje. Skupina, ki je bila znotraj Avstro-Ogrske in kasnejše slovanske monarhije polna tehnoloških pionirjev, vizionarjev, industrialcev, ki bi danes – brez komunistične tragedije, ki je spremenila usodo naroda – spreminjali svet. Najprej torej razčistimo dve stvari – biti Slovenec je nekaj pregovorno oprijemljivega, hkrati pa ne striktno genetskega. S posmehom in globokim prezirom lahko komentiramo izjave ljudi, ki jim slovenstvo kot koncept pač ne diši. Recimo Dijani Matković in Borisu Vasevu; prva, ki ne razume, zakaj bi človek moral biti ponosen na svoj narod, drugi, ki v narodnem ponosu vidi celo “normalizacijo skrajne desnice”.

Kako so lahko talilni lonci etničnih skupin, kot so angleške kolonije, sploh preživeli? V resnici zelo preprosto. Podobno kot Slovenci, v našem večstoletnem boju z viharji sprememb. Državljani ZDA in Kanade se najprej počutijo Američani in Kanadčani, šele nato pripadniki svoje etnične skupine. Poznam kar nekaj ljudi iz obeh dežel. Še posebej iz ZDA. Nekateri so tam rojeni, drugi so se priselili več desetletij nazaj. So Filipinci, Švedi, Slovenci, Tajci, Francozi, Kitajci po koreninah, in hindujci, katoličani, muslimani, judje, ateisti in protestanti po verskem prepričanju – a ena stvar jih vse povezuje. Najprej so Američani. Nato tisto drugo. ZDA so ideja – kulturna, demokratična, razsvetljenska, psevdo-etnična ideja. Kot Slovenci si Američani delijo podobnost dialektov, podobnost razmišljanja (povprečen Teksašan in povprečen Newyorčan kljub velikim razlikam v razmišljanju še zmeraj razmišljata veliko bolj podobno kot povprečen Francoz), podobnost dojemanja osebne svobode, podjetniške svobode, zasebne lastnine, smisla za človeško individualnost. Etos razširjene družine je fundamentalno pomemben za obstoj delujoče družbe. Tega anarholevi aktivisti, kot sta Dijana Matković in Boris Vasev, nikoli ne bodo doumeli ali pa ne bodo hoteli doumeti. Ponos in pripadnost narodu je plemenski nagon, ki je tako globoko inkorporiran v bit človeške izkušnje (in pravzaprav vseh črednih živali), da si je nemogoče predstavljati družbo, ki funkcionira brez tega elementa. Razen pod prisilo tiranskega vladnega dekreta. A kot smo videli, tudi internacionalni socializem ni mogel razbiti tega milijarde let starega vzgiba. V SFRJ, kjer so se nacionalistične tendence ex lege enačile s kaznivim dejanjem, se je razvil nek subsidiaren nadnacionalni “ponos” do skupne domovine, ki pa zaradi prehitrega, vsiljenega in predvsem umetnega združevanja nikoli ni zaživel tako kot starodavne etnične skupine, ki so desetletja tlele v socialističnem somraku, dokler niso zopet zagorele v polnem siju.

Ljudje, ki bi prešuštnike kaznovali s smrtjo, nikoli ne bodo sodili v naš prostor
Ko pa govorimo o sodobnih migracijah, ki jih je rodila arabska pomlad, pa je to povsem druga zgodba. Govorimo o masi migrantov, ki bi lahko ves kontinent, njegovo kulturo in ekonomsko vzdržnost pahnili v pogubo v manj kot letu dni, če se izpolnijo najbolj črni scenariji. Le eno potezo sprenevedavega turškega sultana oddaljeni smo od milijonskih množic (če bi prišlo do popolnega razpada dialoga, lahko Turčija celo odpre zdaj neprodušno zaprte meje s Sirijo), da ne govorimo o mediteranski poti, kjer libijski tihotapci delajo z roko v roki z nevladnimi organizacijami. Na redno linijo Homs-Palermo križark Soros EU Cruises čaka dobršen del subsaharske in severne Afrike, kjer prebivalci od sorodnikov v Bosni, Italiji in Španiji dobivajo prve pozitivne signale, da je prehod do obljubljene Evrope mogoč – da so tukaj dobri fantje in dekleta, ki delijo kreditne kartice in ljudem na skrivaj kažejo najboljše poti čez žične ograje ter v njihovem imenu celo uredijo začetek postopka za mednarodno zaščito. Tudi če bi takšna selitev narodov potekala na razdalji Indija-EU, bi bila že samo po sebi demografska katastrofa. Na žalost pa je dodaten element dejstvo, da večina ljudi iz kolon verjame v islam –  zadnjo abrahamsko vero, ki še ni doživela svojega razsvetljenja, kot sta ga krščanstvo in judaizem. Zato so ti ljudje že v osnovi povsem nekompatibilni z zahodnim načinom življenja ter skregani s koncepti, kot so osebna sreča, svoboda, demokracija, strpnost. Poglejte si ankete v Pakistanu – državi, od koder prihaja kar nekaj ljudi, ki plezajo čez našo žično ograjo. Pretežen del države si želi smrt kristjanke zaradi bogokletja. Preletite ankete o tem, kaj si bližnjevzhodni in afriški muslimani mislijo o kazni za bogokletje in prešuštvo. Tako kot je pri nas konsenz, da se morilce pošlje v zapor, je tam vsedružbeni konsenz, da se bogokletnike in prešuštnice kaznuje s smrtjo. Takšni ljudje ne bodo prinesli multikulturnosti, ampak kvečjemu monokulturno getoizacijo evropskih prestolnic – katere glavni promotor je regresivna levica. Empirični dokaz za to so geto-območja nemških, nizozemskih, francoskih, belgijskih in angleških mest, kjer po mestnih četrtih patruljirajo šeriatske paradržavne milice, sestavljene iz ljudi, ki so se muslimanskim staršem rodili v Evropski uniji. Verjemite, ni se prijetno sprehoditi po Molenbeeku, enem od okrožij evropske prestolnice Bruselj. Zdrava multikulturnost zahteva mešanico ljudi, ki si deli vsaj osnovne vrednote, predvsem tisto prvinsko o svobodi in medsebojni toleranci. To pa je antiteza fundamentalističnega islama, kakršen se pridiga po dobrem delu Bližnjega vzhoda ter subsaharske in severne Afrike.

Ko nam razdirajo narod, nam razdirajo razširjeno družino
Na desnici smo strpni ljudje. Ponosni smo na naš narod. Hkrati pa sprejemamo vse drugačne, ki so pri nas (z legalnimi dokumenti) pripravljeni živeti v duhu tolerantnosti do domače kulture in voljni asimilacije (tudi za lastno dobro). Skozi stoletja, še posebej pa zadnjih 30 let smo Slovenci pokazali, da smo narod, ki je v svojo sredino pripravljen sprejeti kogarkoli, ki je iskreno potreben pomoči. Pokazali smo, da smo prilagodljivi – morda celo preveč prilagodljivi –  do prišlekov. Vse, kar zahtevamo, je ohranitev naše suverene meje, skozi vrata katere vodijo le uradni postopki pridobitve dovoljenj za prebivanje na veleposlaništvih ali mednarodne zaščite na ministrstvu za notranje zadeve. Tisti, ki bodo prišli na tak način, so dobrodošli in naredili bomo vse, da se bodo počutili prijetno in vključeno (cel kup ugodnosti imamo za tujce, tudi takšne, ki jih druge države ne nudijo, recimo 180-urni brezplačni tečaji slovenščine). A nikdar ne bomo pristali na regresivno-levičarske teze, da so meje nemoralne in da je ponos na lasten narod skrajno desničarstvo. To pač posega v bit naše človečnosti. ZDA in Kanado ravno zadnjih nekaj let pretresajo kulturno-marksistične ideje, ki bi rade internacionalni socializem uvozile skozi stranska vrata. Tako Barack Obama kot Justin Trudeau, jezdeca severnoameriške neosocialistične apokalipse, sta oba večkrat skozi svoj mandat povedala, da narodna identiteta – biti Američan, biti Kanadčan – ne obstaja. Da obstajajo le posamezniki in etničnost, ki so jo prinesli s sabo. To pa je najnevarnejša ideja sodobnega časa. Ideja, ki lahko pomeni razkroj sodobne zahodne civilizacije: ko napadajo našo razširjeno družino, s tem napadajo našo bit. Ne glede na našo resnično entničnost. Za povprečnega Američana je ideja o ameriški kulturi, idealih, nacionalnosti tista, s katero se lahko identificira skupaj s 300 milijoni sebi podobnih, kot je ideja o slovenskosti enako pomembna za povprečnega Slovenca. Ne glede na to, kakšna kri jima res teče po žilah. Narod je nuja funkcionalne družbe vrste homo sapiens. Etnična čistost pa niti ne. Zato je gospa iz uvoda, ki benti nad “šiptarji”, zame čisto prava Slovenka. Govori kot stara Pohorka iz Tinja. Razmišlja kot tipična Štajerka. Gotovo je še zmeraj Albanka po srcu – a najprej je Slovenka. In njeni otroci so prav tako naprej Slovenci, šele nato kaj drugega. Albanci, muslimani, vegetarijanci, pacifisti …

Ideja o slovenstvu je ideja, ki povezuje in hkrati gladi razlike med ljudmi. Ko se bo uresničila želja Borisa Vaseva, Dijane Matković, Baracka Obame in Justina Trudeauja, ljudje ne bodo več imeli nobenega smisla za pripadnost skupini sebi podobnih, niti motivacije, da bi bili njeni produktivni člani. Potem bo prevladal zakon močnejšega. Morda zakon brutalnejšega – bolj srednjeveškega.

Ko nam razdirajo narod, ki se je naravno skozi plemenske skupnosti oblikoval in utrdil skozi viharje zgodovine, nam razdirajo razširjeno družino. Temu pa moramo reči odločen ne. Ne le v imenu nas samih, ampak v imenu vseh velikanov, na ramenih katerih slonimo. Zaradi njih imamo danes svojo državo. Če jutri spustimo meje in vsem prišlekom povemo, da slovenstvo ne obstaja in si naj pač po svoje uredijo svoj mikro Islamabad pod Alpami, potem smo izdali vse tiste, ki so ta narod zgradili in zanjega dali življenje. Družine ne damo. Slovenstva ne damo.

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

Republikanski senator v Kijevu: Ukrajina se mora čim prej pridružiti zvezi Nato

Znani ameriški republikanski senator Lindsey Graham se ta teden...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...