Laetitia Casta je supermodel in igralka. Velja za eno najlepših francoskih žensk, podobno kot legendarna Brigitte Bardot je postala obraz francoske poštne znamke. O med Francozinjami in Francozi oboževani Laetitii medijski mainstream ve povedati vse: od tega, kje preživlja počitnice, kaj pije, kje se oblači in s kom se druži, do tega, da naj bi stalno prebivališče preselila v London, ker se je želela izogniti visokim obdavčitvam v deželi galskega petelina. A v svoji zadrti politični korektnosti zamolčijo, da je lani ostro kritizirala gibanje #MeToo (“Nisem feministka, ampak sem ženska.”), še bolj skrivajo, da je podpornica rumenih jopičev in ostra kritičarka politike Emmanuela Macrona. Rumene jopiče imajo za grde živali, Macron je očitno dober, je zapisal Georges Michel, upokojeni polkovnik in kolumnist portala Boulevard Voltarie, a potem “je prišel ta angel naravnost z otoka lepote”.
Laetitia, ki ima upor v genih (njen oče je Korzičan), se je v zelo čustvenem intervjuju za revijo Grazia spomnila svojih staršev, na katere je ponosna in jim je hvaležna za to, kako so jo vzgojili. Od vsega začetka je sodelovala pri gibanju rumenih jopičev. “Rumeni jopiči, to smo mi. To je moje, to sem jaz. Krožišče, od tam prihajam. (…) Spraševali so me, zakaj sem zraven. Preprosto sem se spomnila, od kod prihajam,” je dejala. Nadrealistično, je zapisal Michel, medtem pa so francoske oblasti policiji in vojski dale dovoljenje, da lahko na člane gibanja, ki se je začelo lani kot protest zaradi povišanja cen goriva in novih obdavčitev, pozneje pa preraslo v upor proti elitam, streljajo.
In Macrona, ki ljudstvu s silo preprečuje dostop do Elizejskih poljan, medtem ko sam uživa na soncu v francoskih Alpah, zdaj vabijo v v vse mogoče grupacije, kar je po svoje zelo čudno: Viktorja Orbána (in njegovo stranko Fidesz) so pretekli teden zaradi domnevnega kršenja “evropskih vrednot” skoraj izključili iz EPP, čeprav nad protestnike na Madžarskem nikoli ni poslal vojske, kaj šele nanje streljal ali z njimi fizično obračunaval, Macrona, ki želi s surovo silo zatreti upor državljanov, pa nekateri vabijo v evropsko konservativno skupino. In prav uporaba različnih vatlov za presojo EU (in posledično EPP kot najmočnejše skupine) pri vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic − kar ni novo in se vleče že več let – vzbuja resne pomisleke pri članicah v srednji in vzhodni Evropi.
Orbán bi bil v vsakem primeru veliki zmagovalec
Manfred Weber, predsednik EPP, ki bo, če bo zmagal na evropskih volitvah, postal novi predsednik Evropske komisije, se je pretekli teden komaj izvlekel. Resno je namreč grozilo, da lahko v EPP tik pred volitvami pride do razkola, izključen pa ni bil niti morebiten razpad skupine, saj so nekatere stranke napovedale, da bodo zapustile EPP, če Fidesz izključijo ali prisilno suspendirajo. Sprva se je večina nagibala k temu, da podprejo ta predlog trinajstih članic EPP, ker naj bi bil to ključ do uspeha krščanskih demokratov na evropskih volitvah, a se je po nastopu Janeza Janše, ki je resno opozoril, da utegne taka odločitev povzročiti nepopravljivo škodo, tehtnica nagnila na drugo stran in sprejet je bil predlog Orbána, ki je kompromis predlagal že nekaj dni prej. Nadaljevanje spora bi namreč najbolj koristilo političnim skupinam na levem polu, saj bi socialist Frans Timmermans najbrž z lahkoto pometel z Webrom.
Človek bi dejal, da je bil po tem bruseljskem dnevu za trening volk sit in koza cela, a rešitev je prejkone začasna, saj vsi čakajo, kako se bodo karte premešale konec maja. Od tega je zdaj odvisno, kako se bodo odločili “trije modreci” z nekdanjim predsednikom Evropskega sveta Hermanom Van Rompuyem na čelu, ki bodo pol leta preučevali primer Madžarske in Fidesza. Tudi zato je kompromis med EPP in stranko Fidesz za evropske konservativce ta hip najboljša rešitev, ker ostajajo (vsaj na videz) enotni. In ne samo to. Lahko celo rečemo, da je bil Viktor Orbán tisti, ki je naredil uslugo Manfredu Webru. Orbán bo s svojo stranko, kot kažejo projekcije, veliki zmagovalec evropskih volitev na Madžarskem, če bi bil še član EPP ali ne. Webrove možnosti, da bi postal novi predsednik Evropske komisije, pa bi se drastično zmanjšale, če bi stranka Fidesz odšla iz EPP, saj bi mu zagotovo sledilo še nekaj strank. Pravzaprav bi bila to misija nemogoče.
Jože Biščak