Kdor protestira, da oblast brezglavo sprejema mlade in zdrave ilegalne migrante ter jih zasipava s socialno oskrbo, o kateri lahko stari in bolni Slovenci, ki živijo pod pragom revščine, le sanjajo, je “ksenofob”. Če pa še omeni, da v Jemnu umirajo milijoni sestradanih otrok in da je treba probleme nerazvitih reševati na njihovem dvorišču, je pa poleg tega še “populist”. Kdor zagovarja tradicionalne vrednote, ki so jih preizkusila tisočletja in so temelj zahodne civilizacije, je “klerofašist”. Kdor nasprotuje razvrednotenju zakonske zveze in tradicionalne družine, je “homofob”. Kdor pa si ob vsem tem drzne reči bobu bob, ga sodna oblast začne preganjati zaradi “sovražnega govora”.
To je Slovenija, dežela psovk. Umazana metoda, po kateri si izmisliš neko psovko, jo priskutiš narodu, nato pa lepiš vsem, ki so ti zoprni, je stara, dobro preizkušena in še vedno učinkovita. “Izdajalci” in “kolaboranti” so bili nekoč vsi, ki so bili režimu zoprni. Tudi invalidi, starci, otroci in dojenčki. Kasneje smo dobili lepše zveneče a prav tako izključevalne in diskreditirajoče etikete, kot je “družbeno-politična oporečnost”. Boljševiki so bili mojstri izmaličenja vrednotnih pojmov in snovanja umazanih psovk.
Danes pa imamo »politično korektnost« kot krinko za cenzuro svobode govora. Samo en primer:
Resnica kot vrednotni temelj ni več pomembna
Koran govori tudi o življenju preroka Mohameda. Z najmlajšo, deseto, ženo je imel odnose že, ko je bila stara kakšnih devet let, kar v zahodni civilizaciji pomeni spolno zlorabo otroka, pedofilijo. A pred kratkim je celo Evropsko sodišče za človekove pravice prepovedalo govoriti, da naj bi bil Mohamed pedofil, ker bi to ogrožalo medverske odnose. Pomislite: ESČP!
Ali je potem prepovedano tudi omeniti, da je nek ilegalni muslimanski migrant posilil neko deklico? Ali tudi Ustavno sodišče ne bi smelo reči, da je bila UDBA zločinska organizacija? Ali je resnica, če je za koga neprijetna, prepovedana? Resnica, ki je vrednotni temelj zahodne civilizacije! S tako »politično korektnostjo« se prostovoljno prepuščamo življenju v laži, ki se kaže tudi v tem, da je sama resnica “prepovedana”, dovoljene pa so vsakršne psovke in nalepke, ki neosnovano in zlonamerno stigmatizirajo domoljube, katoličane, Evropejce, belce in predvsem ne-levičarje ter “zagovornike življenja”.
S tem ko tako lahkotno zanemarjamo spoštovanje resnice in moč besede, psovke, rušimo osnovne temelje skupnega življenja. S poimenovanjem – “sosed”, “prijatelj”, “goljuf”, “fašist”, “homofob”, itd. – človeka namreč definiramo, vrednotno opredelimo in določamo odnos družbe do njega.
Z lažjo in histerijo psovanja ni mogoče ustvariti človeške družbe, ki bi bila prijetna za življenje
Tri tisoč let stara modrost (1 Mz 2,19) pripoveduje, kako je Bog ustvaril “vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek.” S pravico poimenovanja je človek postal so-stvarnik. In s poimenovanjem drugih ljudi človek soustvarja tudi družbo, v kateri živi. S prikrivanjem resnice in histerijo psovanja ni mogoče ustvariti človeške družbe, ki bi bila prijetna za življenje.
Moč slovenskega naroda se prebuja
Leszek Kolakowski je znan po izjavi, da je “laž nesmrtna duša komunizma” in da je “prepad med resničnostjo in fasado zdaj tako velik, da je postala laž normalen in naraven način življenja.” Z osamosvojitvijo pa se Slovenija očitno ni osvobodila te “nesmrtne duše”. Še vedno smo žrtev “permanentne revolucije”, ki se ne kaže le v permanentnem izčrpavanju državnih financ, izključevalnosti in kadrovskem kroženju, ampak tudi v permanentnem psovanju in diskreditaciji “notranjega sovražnika”.
Da ne bo pomote. Podedovali nismo komunizma v celoti, ampak le njegov način razmišljanja in njegove najbolj zahrbtne ideološke metode, kot je lahkotnost laži in pregona “notranjega sovražnika” – pa čeprav le na podlagi domnevnega “miselnega delikta”. Najhuje pa je, da se lahkotnost psovanja vse bolj širi in stopnjuje. Podlegajo ji tudi nekateri tako imenovani desni kolumnisti, ki se ne prištevajo med dediče komunističnih miselnih vzorcev. Tudi oni bi se morali zavedati, da ni pošteno človeka presojati le po njegovih trideset in več let starih stališčih. Vsakdo ima namreč pravico rasti in zoreti tudi v svoji svetovnonazorski razsežnosti.
dr. France Cukjati