“Kot kritična javnost primer najglasneje obsojamo predvsem zaradi tega, ker se iz njega jasno vidi, da medije zanima samo generiranje dobička na novicah črne kronike in da med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo naštel več krvavih podrobnosti. Še več. Razočarani smo nad nekaterimi uglednimi medijskimi osebnostmi, ki ne zmorejo toliko hrbtenice, da bi jasno in glasno obsodile pisanje in poročanje o tem popolnoma irelevantnem primeru in da bi se enkrat končno jasno izrazili, kakšne medije hočemo imeti.”
To je pred dnevi zapisal Domen Savič, programski svetnik Radiotelevizije (RTV) Slovenije, sicer precej radikalen levičar. Ampak pustimo to ob strani, saj izhajam iz stališča, da lahko vsakdo pove, kar si o neki stvari misli. Tudi ekstremisti. In Savič je to storil. Iz zapisanega pa je jasno razvidno, da bodisi sploh ne razume delovanje trga, bodisi razume delovanje trga na način, da ga nekdo regulira. Ni edini.
Ekonomija je na mikro ravni relativno enostavna znanost. Temelji na zakonu ponudbe in povpraševanja. V svobodnih družbah ponudbo s povpraševanjem določajo potrošniki, ki se odločijo, kaj bodo s svojim denarjem kupili. Na podlagi tega ponudniki blaga in storitev (ne glede na to, kaj si mislijo o posameznem izdelku) dajo potrošniku takšno ponudbo, da bo čim več zapravil. To pomeni, da bodo imeli več dobička, zato bodo lahko širili meje svojega delovanja. Hkrati bodo imeli večje plače zaposleni, ki bodo posledično več trošili.
Domen Savič ne razume osnov ekonomije
Skratka, osnovna dilema peka iz vasi Spodnji dol je: ali naj peče bele žemlje, ki jih sicer ne mara, toda proda jih več, ali naj peče črne, ki jih ima rad, a se slabo prodajajo? Ker ne želi, da njegova pekarna propade, zaposleni pa izgubijo delo, je njegova ponudba: 10 odstotkov črnih žemelj in 90 odstotkov belih žemelj. Vsi so zadovoljni. In država, ki zaradi večje prodaje peka pobere več davov, in pek, ki vse proda, in potrošniki, ki za svoj denar dobijo tisto, kar želijo. Odločitev je torej prepuščena svobodnemu posamezniku (potrošniku), ki se sam odloči, kaj bo za svoj denar kupil pri peku, ta pa ima takšno ponudbo, ki ustreza potrošniku. V pogojih nesvobodne družbe pa država (ali skupina progresivnih posameznikov) določa, kaj je najboljše za posameznika in ga sili, da kupuje črne žemlje, čeprav jih ne mara. Ko želijo v ZDA predstaviti to dilemo, običajno povedo anekdoto, ki naj bi bila resnična. Nekako takole gre. Zavzet socialist je med obema vojnama na Times Squaru novačil delavce za socialistično revolucijo. Po hvalospevih Leninu in Stalinu, komunizmu in socializmu, jim je obljubil: “Ko bo revolucija, boste vsi jedli breskve in smetano.” Pa mu eden od poslušalcev odvrne: “Jaz ne maram breskev in smetane.” Boljševiški revolucionar se malo zamisli in reče: “Ko pride revolucija, tovariš, boste vsi imeli radi breskve in smetano.”
Enako velja za medije …
Vsebina nekega časopisa je odvisna od kupca. Zakaj bi medij pisal, kako raste zelena trava, kar zanima mogoče odstotek ali dva ljudi, ne pa o umoru na Smrtnikovi ulici z vsemi podrobnostmi, kar zanima več kot polovico bralcev? Če bi pisal o prvem, časopisa kmalu ne bi kupoval nihče, kar pomeni, da bi propadel, delo bi izgubili uredniki, novinarji, lektorji, raznašalci časopisa in še kdo. V drugem primeru bo medij imel dobiček, kar pomeni boljše pogoje za vse zaposlene. S takšno dilemo se ne srečuje edino RTV Slovenija (najbrž še kakšen občinski časopis), ki ga moramo (neto) davkoplačevalci prisilno financirati. Vsi drugi mediji so (bolj ali manj) na trgu. In logično je, da jih zanima dobiček. Večja prodaja ali gledanost pomenijo večje prihodke in večji dobiček. Zato je Savičeva trditev, “da medije zanima samo generiranje dobička”, smešna. Podobno je s pozivom, da bi se “ugledne medijske osebnosti” enkrat dokončno izrazile, “kakšne medije hočemo imeti”. Sicer ni jasno, koga Savič misli z uglednimi medijskimi osebnostmi; dozdeva se mi, da so to tisti, ki ne kupijo časopisa, a imajo veliko za povedati. Na svobodnem trgu je “ugledna medijska osebnost” številka 1 kupec, ki izvleče denarnico in kupi časopis, ker ga je določena vsebina pritegnila. Ali je to umor ali reportaža o tem, kako raste trava, ali pa mogoče, da si je La Toya spet povečala oprsje, ni pomembno. Druge “ugledne medijske osebnosti” pa naj govorijo, kolikor hočejo, stokajo in jočejo, če želijo, tega jim pač nihče ne odreka. Težava za svobodo nastane, ko želi država zaradi teženja onih drugih, kvazi “uglednih medijskih osebnosti”, s prisilo spremeniti način in vsebino poročanja. Žal gre v to smer tudi prihajajoči novi medijski zakon, ki medije vse bolj regulira.
Levičarji in razumevanje človekove narave
Levičarji nikakor ne razumejo, da ni “težava” v sistemu, ampak v ljudeh. Menijo, da bodo ljudi spremenili, če bodo spremenili sistem in ga spremenili v takšnega, kjer bodo vsi brali in poslušali iste stvari (kako raste trava), mediji med seboj ne bodo konkurirali, saj bo ljudem zaradi enake vsebine vseeno, ali kupijo Delo ali Večer, gledajo POP TV ali RTV Slovenijo, novinarji pa bodo družbenopolitični delavci. Človeška narava je takšna, da skuša (sebični) posameznik zadovoljiti svoje potrebe. Ker smo ljudje različni, so tudi potrebe različne. Zato se mora tem potrebam medij prilagoditi in delovati tako, da bo pritegnil kar največ ljudi, ki bodo pripravljeni kupiti časopis. Če bo nekdo na trgu prodajal vsebine, ki nikogar ne zanimajo, bo bankrotiral. In to je vsa “filozofija”.