Levičarji se izdajajo za humanitarce, v resnici pa bi najraje pobijali svoje nasprotnike

Aleksander Rant, urednik in voditelj (foto: Nova24TV).

Pred dnevi smo bili lahko priča incidentu, ko je odlikovani član stranke Socialnih demokratov na družbenem omrežju Twitter odprto grozil staršem poslanca SDS dr. Anžeta Logarja. Mitja Crnkovič je zapisal: “Ata in mama Logar, a se bosta sama ubila, ali vaju je treba ubit zaradi spočetja in rojenja tega sprevrženega stvorenja?” Oglasil se ni nihče oziroma nobena od levičarskih organizacij, ki naj bi se borile proti sovražnemu govoru.

Tiho je bil Mirovni inštitut, tiho je bil Svet za sovražni govor, tiho je bila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Tiho so bili tudi v stranki Socialnih demokratov. To lahko pomeni samo eno stvar. Zavržno ravnanje člana te naslednice Komunistične partije vsi odobravajo oziroma jih ne moti. Pozivanje k samomoru, umoru in imenovanje poslanca ”sprevrženo stvorenje” za levičarje ni nič napačnega. Zgolj mnenje.

Dvojni standardi levice so nevarnost za demokracijo
Kot lepo pokaže ta primer, so levičarji v svojem bistvu močno razcepljeni. Na eni strani v javnosti zagovarjajo ideje solidarnosti, strpnosti in miru, v resnici pa so skrajno nestrpni, sovražni in sebični. Zakaj to trdim? Primerov je nešteto. Pa poglejmo za začetek lažno solidarnost, s katero opletajo levičarji. Zadnji poskus, s katerim so hoteli upravičiti mit o solidarnosti, je migrantska kriza. Kljub temu, da ves svet ve, da je šlo za uvoz mladih radikaliziranih moških iz arabskega sveta, so levičarji v javnosti razglašali, da gre za humanitarni dogodek. Da je treba pomagati ubogim ženskam in otrokom.

Zaradi te lažne solidarnosti levice je Evropa v razsulu. Vrstijo se teroristični napadi, neasimilirani migranti po ulicah ropajo, morijo in posiljujejo domačine, domači prebivalec, ki ga, sploh v Sloveniji, tepejo visoki davki, pa je prisiljen gledati, kako njegov denar izginja za oskrbo ubogih in trpečih – ubogih in trpečih z najnovejšimi mobilnimi telefoni, velikimi zneski gotovine in skoraj 2000 evri, ki jih država nameni za njih. Koliko pa država nameni za vas? Niti centa. Vse kar imate – od zdravstva, šolstva, storitev – plačate z davki in prispevki.

Solidarnost levice je torej navidezen koncept. Solidarni so do ljudi, ki jim prinašajo volilne glasove, do vseh ostalih pa imajo gosposki odnos. Obnašajo se kot zemljiški gospodje, ki bolje vedo, kaj je dobro za vas. Po domače – imajo vas za butlje.

Strpnost do enakomislečih, odprto sovraštvo in grožnje do drugih
Strpnost je tudi eden izmed konceptov, na katerem levica gradi svojo ”moralno” večvrednost. Seveda gre strpnost samo v eno smer. Spomnimo se zapisov v Dnevniku, kjer so nekoč pisali, da bi bilo najbolje, če se vseh 30.000 članov SDS kar pobije. To seveda ni bil sovražni govor. Kje pa! Za levičarje je bilo to mnenje. Vzemimo zapis člana SD, ki je s smrtjo grozil staršem dr. Anžeta Logarja. To ni bil sovražni govor ali grožnja. Kje pa, to je bilo, za levičarje, upravičeno mnenje.

Nataša Pirc Musar, nekdanja informacijska pooblaščenka, je na Twitterju zapisala, da se takšne stvari pač dogajajo, ker se ljudje ne strinjajo z nekom. Zanimiva dikcija. Ko sem sam pisal o uvajanju LGBT-ideologije v vrtce in šole, se je takoj našla skrajna levičarska feministka, ki me je prijavila Društvu novinarjev Slovenije. Častno razsodišče tega režimskega društva me je seveda spoznalo za krivega sovražnega govora in spodbujanja sovraštva, pa nisem nikjer zapisal ”alo, homoseksualci, se boste sami pobili ali vas moramo mi?”

Tudi ko je predsednik največje opozicijske stranke na svojstven način opozoril na presstitucijo na RTV Slovenija, se je zganil cel levičarski medijski stroj. V zrak so skočile vse nevladne organizacije, ki jih izdatno financira ravno trenutna oblast. Janša je kriv, so s krvjo na rokah kričale feministke, režimski novinarji in nevladniki. Pa je Janša morda zapisal: ”Mojca P. Š. in Evgenija C., se bosta sami ubili ali vas moramo mi?” Nič podobnega. Ko pa levičar odprto grozi z umorom in poziva k samomoru, pa je to za dediče revolucije le mnenje.

Kaj vam je dala levica?
Če boste kdaj v prihodnosti imeli čas razmisliti v miru, boste hitro prišli do ugotovitve, da vam levica v vseh 26 letih naše države ni dala ničesar. Menjali so maske, a ideologija je ostala enaka. Kup bogatih kaviar-levičarjev, humanitarcev in progresivcev, ki živijo več kot dobro, in horda revežev, ki jih pred vsakimi volitvami ”nategnejo”. Levica igra na čustva ljudi, medtem ko desnica igra na razum. Zato so levičarji bolj privlačni politiki, saj igrajo igro čustev.

Pomoč ubogim, borba za delavce, boj proti korupciji. Same laži in natolcevanja. Levica se nikoli ni borila za delavce! Vsi vidni levičarji imajo dobre plače, dobre avtomobile in velike nepremičnine. Prav tako sindikalisti. Medtem pa se delavci, kljub 21-letni vladavini levičarjev, še kar zgarani vračajo domov in skušajo preživeti z minimalno plačo. Levičarji naj bi se borili proti zlobnemu kapitalu – kako je potem možno, da je v osrčju vsakega večjega finančnega škandala, vsake večje denarne malverzacije, vsakega ropa iz malhe davkoplačevalcev ravno levičar? Kako to, da se ti borci proti kapitalu najbolj mastijo, ko kapitalizem izkoriščajo v svoje tovarišijske namene.

Za zaključek. Levica nikoli ni zamenjala srca, zamenjali so le maske. Od leta 1945 naprej pri slovenski levici vlada ista ideologija. Izdajajo se za vse mogoče. Za zaščitnike ubogih, za prijatelje gejev (čeprav so jih v rajnki Jugi preganjali), za varuhe svobode govora (čeprav jo preprečujejo vsem, razen svojim), a na koncu velja le eno – če nisi z nami, si proti nam. Kot je njihovo ideologijo lepo povzel Mitja Crnkovič. Četudi se borite za dobre stvari, vas bomo umorili, samo zato, ker niste naši. Dediči krvave revolucije niso pozabili na okrutna dejanja svojih dedov. Nikoli jih niso priznali in nikoli se niso pokesali. Zato je toliko bolj verjetno, da jih bodo ponovili. A zlo levičarskega ekstremizma, ki sega v same vrhove levih strank in je protidemokratično, je treba enkrat za vselej ustaviti. Šele nato bomo lahko postali normalna država.

Aleksander Rant