Na nedavni razpis natečaja tednika Demokracija za domoljubno pravljico se je odzvalo 142 organizacij, zavodov in združenj s protestom, češ da natečaj “neti sovraštvo” in “zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando”. Med njimi so bili predvsem predstavniki civilne družbe, anonimna kulturna združenja, upokojenska društva, celo združenji slovensko-kubanskega in slovensko-korejskega prijateljstva. Protest sta podpisali tudi Društvo slovenskih pisateljev in Društvo slovenskih književnih prevajalcev; ker obema pripadam, mi ni vseeno, kaj zagovarja njuno vodstvo.
Rasistične propagande v natečaju gotovo ni; v tem primeru bi šlo za samoočitek rasizma vsem nam, ki pripadamo kavkaški rasi, to je vsem evropskim in severnoafriškim narodom, Arabcem, narodom Male Azije in Indije. Kar zadeva “netenje sovraštva”, podpisniki očitno mislijo na danes moden “sovražni govor”. To je precej neopredeljiv pojem, ki mu Marko Crnkovič na primer pravi “samo grdo govorjenje”, pravniki pa trdijo, da kot kazenska kategorija sploh ne obstaja, saj da gre za “nekorektno javno besedo” (Matevž Krivic). Pri nas se nalepka sovražnega govora nalaga vsemu, kar komu ni všeč in s čimer se ne strinja. Nalepko uporabljajo predvsem vselej isti politični aktivisti z leve družbene hemisfere; z njo črnijo, pogosto podkrepljeno z na hitro zbobnanimi protestnimi akcijami proti vsem z desne hemisfere, zlasti izpostavljene novinarje, intelektualce nerežimskega načina pisanja ali politike.
Zanje, na primer za Svetlano Slapšak, obstaja sovražni govor samo pri Janši in njegovih privržencih, od koder se širi vse do skrajnih desničarskih civilnih in političnih skupin. Dejstvo je, da Svetlana Slapšak ali Svetlana Makarovič, ki z dna srca sovraži Cerkev in ljubi rdečo zvezdo, nista bili nikoli obtoženi sovražnega govora, ne v režimskem tisku, ne v izjavah Mirovnega inštituta in ne s strani varuhinje človekovih pravic. Če njuno govorjenje in pisanje torej ni sovražni govor, potem sovražnega govora sploh ni. Če pa kaka izjava obeh Svetlan vendarle vsebuje elemente “netenja sovraštva” in je torej “samo grdo govorjenje” in “nekorektna javna beseda”, potem je jasno, da pojav obstaja tudi na levem političnem polu. Ekstremisti niso le desničarji, temveč tudi levičarji; obstajata torej tudi levi fašizem in levi klerikalizem (skrajna sekularizirana komunistična ideologija), ki ju v politiki na primer podpira stranka Levica s svojimi poskusi obnove neoleninizma in demokratičnega socializma.
Obnavlja se spopad boljševikov
Homogeniziranje levičarskih aktivistov proti desnemu intelektualističnemu polu je značilna lastnost totalitarizma. Življenje in ljudi je treba poenotiti na istih miselnih osnovah; te pa ta hip določata zlasti neomarksizem in multikulturalizem. Aktivizem skrajnih levičarjev prehaja iz racionalnih premis v religiozni asketizem, v militantno zahtevo, da je človekovo bivanje osredinjeno okoli ideje mesijanstva, odrešitve sveta in človeka za vekomaj. Zato ni dovolj želja, potrebni sta akcija in agresivna vojna celotne države proti vsem in vsemu, kar se ne vklaplja v komunistično preobrazbo sveta. Svet in človeka je treba – po Marxovi misli – spreminjati, zato je marksizem kot sekularizirana religija že zdavnaj poskusil uresničiti svoje mesijanske ideje; na srečo so vse uresničitve doslej doživele neuspeh, enoumje se ni spremenilo v permanentno in globalno stanje sveta. Toda te izkušnje ne spametujejo levega ekstremizma, ki tudi pri nas znova poskuša poenoumiti javno misel in izločiti vsakršen odklon od vladajoče zapovedane ideologije, tako verbalno kot kazensko. V ta sklop sodi tudi onemogočanje “sovražnega govora”, ki se izmika poenostavljeni marksistični razlagi sveta in se ne strinja z zagovorom multikulturalizma kot temelja zemeljskega raja.
Navezava levih ekstremistov na tradicijo je pri nas prepoznavna. Ne gre le za nauke starih marksističnih teoretikov (Marxa, Engelsa, Lenina) in neomarksistov (na primer frankfurtsko šolo), gre tudi za praktične dosežke domačih sledilcev boljševiške stranke (od Lenina do Stalina) in komunističnih partij Vzhoda in Zahoda (Mao Cetunga, Castra, Tita, Kardelja, Kidriča). Obnavlja se spopad s krščansko religijo, napadanje in kriminaliziranje cerkvenih ustanov in njenih vodilnih predstavnikov, od papeža do slovenskih škofov. Hkrati se krepi oziroma znova obuja sovraštvo do vernikov, posebno izseljencev v tujini (na primer v Argentini), ki so morali zapustiti domovino v času komunističnega terorja. Pri tem je dobrodošlo sklicevanje na drugačno religijo, tj. islam, smrtnega sovražnika krščanstva; levi ekstremisti delijo z islamom sovraštvo do nevernikov (kristjanov). Islam jim služi ne le za rezanje krščanskih korenin, temveč tudi za rekrutacijo legionarjev za novo revolucijo in vzpostavitev globalne komunistične religije. Pa tudi za upravičevanje demografskega primanjkljaja, o čemer je nedavno govoril poslanec Levice: islam bo s svojo veliko rodnostjo na Slovenskem povečal število prebivalcev, ki bodo volili neolevičarje.
Ali potemtakem levi ekstremizem pri nas ni nevarnejši od desnega fašizma? Ali podpiranje protestov proti “rasistični propagandi” ne priča tudi o skrajno levem črednem aktivizmu nekaterih kulturnikov, pisateljev in drugih umetnikov, ki brez vednosti članstva podpisujejo proteste, kakršne so svojčas podpisovali borci proti 57. številki Nove revije, ne da bi prebrali eno samo besedo v njej?
Drago Bajt