Ljudje na meji

(Foto: osebni arhiv)

Slabo varovana državna meja je potencialno nevarna za celotno državno skupnost, saj si jo je ta zamislila in jo uveljavila predvsem za zavarovanje svojih državljanov. Gotovo je tudi, da dobro nadzorovana meja predstavlja oviro in tveganje za vsakogar, ki jo želi prečkati, bodisi s te ali z one strani, četudi brez sovražnih namenov: najsi bo tihotapec, trgovec ali potnik. Nadvse zlovešč predznak pa dobi meja v tistem trenutku, ko postane v obe smeri neprepustna:  ko postane član takšne skupnosti ujetnik v lastni državi. Meja, ki naj bi služila predvsem za zavarovanje skupnosti in s tem za njeno varnost, obdaja zdaj taborišče – državo, vanjo so internirani vsi državljani. Vsi so ujetniki in talci ‘državne varnosti’, ta pa varuje, kot se praviloma izkaže, zgolj obstoječi totalitarni režim.

Pokojni pesnik I. Volarič – Feo je rad pripovedoval o svoji rojstni vasi Sužid pod Matajurjem: tiha želja vsakega vaščana je bila imeti svoj lastni, nikomur drugemu poznani predor, ki bi ga pripeljal na ono stran gore – v drugo državo -, od koder bi tihotapil blago, ki bi ga preprodajal s te strani. Ali pa jih je v enaki meri zanimala tudi usoda rojakov z druge strani Matajurja, Slovencev v Benečiji? Morda, vendar najprej za vzpostavitev svoje tihotapske mreže.

Miličnik Črni Matija
Pred leti so prizadevne etnologinje iz Nove Gorice posnele enega svojih amaterskih filmov, ki govori o nekdanjih čezmejnih stikih na področju z državno mejo ločenih Goric. Ta jugotožni filmček govori o živahni čezmejni kramariji, seveda tudi o tihotapstvu. Govor je o prebrisanih  in duhovitih Primorkah ter Primorcih, ki da so pogosto s takšno ali drugačno zvijačo pretentali jugo-carinike. Z besedo ni omenjen težavni položaj slovenske nacionalne skupnosti na drugi strani meje, kaj šele streljanje prebežnikov z naše strani, kar se je dogajalo še ves čas do razpada SFRJ; ničesar nismo izvedeli o verjetnem ‘kremiranju’ trupel pobitih prebežnikov v pečeh solkanske apnarne pod Sveto Goro …

Zadnji incident na slovenski meji, ki ga beležijo kronike, se je zgodil v začetku leta 1990 na mejni reki Muri, nekje med Cmurkom in Gornjo Radgono. Šlo je za poboj skupine romunskih prebežnikov. Pokojni Matija P. iz Ljutomera (rojen v Melincih ob Muri), nekoč miličnik z zastrašujočo reputacijo (klicali so ga Črni Matija), nam je pripovedoval (vendar ne v celoti pred kamero), kako so pomurski veljaki v dogovoru z lokalno obmejno milico, graničarji, Udbo in uslužnimi tihotapci ljudi uprizarjali prave lovske pogone na prebežnike ob zlovešči mejni reki. Po njej so pogosto plavala trupla, je povedal za naš dokumentarec z naslovom “Mura – temna reka”.

Obmejni organi pa so veselo streljali
V sodelovanju s prof. Stankom Lodrantom iz Prevalj sem sredi devetdesetih pripravil in posnel dokumentarec “Ljudje na meji”. Povojne oblasti so v letu 1947 in v naslednjih letih skoraj povsem pregnale avtohtono lokalno prebivalstvo s severne meje – s sedem kilometrov širokega obmejnega pasu, ki je bil “za varnost države strateškega pomena”. Kajpada, za varnost države – ne pa za varnost državljanov pred njo samo.

Več kot dvajset tisoč ljudi s področij ob meji z Avstrijo in Madžarsko so nasilno preselili na izpraznjeno Kočevsko. Na domovih so ostali le najbolj ‘zanesljivi’: kmečki ‘lumpenproletariat’, kakšen prišlek, špekulant ali ovaduh med domačini. Odrasle sinove in družinske očete so s to ali ono izmišljeno obtožbo pozaprli, ostale so internirali po državnih posestvih na Kočevskem.

Šele čez leta so se lahko eni in drugi postopno vračali na opustošene domove, ponekod kot podnajemniki na lastno zaplenjeno domačijo; nikakršnih odškodnin, nikakršnih odločb o zasegu domačij, posestev, imovine; nobenega dokumenta o obsodbi in pregonu na papirju niso videli. Obmejni organi pa so še naprej veselo streljali: tako naključne kot tiste druge – s prevaro in zavratnim namenom pripeljane, ostrostrelcem in brzostrelcem pred cevi nastavljene prebežnike. Naš dokumentarec je zajel zgolj enega od odsekov severne meje: kraje med Olševo in Libeličami.

Kje so naše meje?
Kako težavno je določanje meje, o tem priča še zmeraj nerešeni spor s Hrvaško. Omenil bi le dve kulturnozgodovinski okoliščini, ki se nanašata na mejo v Istri. O tem spregovorita dve besedili. Starejši je Cankarjev in pripoveduje, kako je na poti iz Pulja v bližnji Medulin njegov profesor Kosirnik srečal dva kmeta. Pogovarjala sta se med seboj v domačem jeziku, v jeziku, ki ga je imel tudi profesor Kosirnik za svojega, torej v slovenskem istrskem narečju. Ko pa sta se srečala z njim, sta ga sklonjenih glav pozdravila “v tujem jeziku, ki je bil neznan njemu in njima”…”Zaskelelo ga je do srca in čutil je bridko in globoko vso veliko nesrečo suženjske zemlje in suženjskega naroda”, ki je takšen – pomehkužen in pohujšan, “pod vplivom krščanstva in njegovih hlapčevskih naukov”.

Cankar je bil tisti čas presneto gorak Cerkvi; to negativno razpoloženje je trajalo vse do leta 1909, do njegovega daljšega gostovanja pri bratu Karlu, duhovniku v Sarajevu. Če ta čas in spremembo v odnosu do vere ter cerkve ‘preslikamo’ na  paralelni svet njegovih junakov – postopek, ki je sicer kaj daleč od neoporečnosti – izstopa v tistem času protagonist njegovih “Hlapcev”, uporni učitelj Jerman. Šele z  njim in z antagonistom – župnikom – nastopi tudi nekakšna sprava.

Sprava med njima se zgodi v zadnjem prizoru te drame (vemo, kako močno je motila kritika Josipa Vidmarja!). Kakorkoli: “Tisti narod, ki je mislil Kosirnik nanj, je suženjski vsled vzgoje in zategadelj iz prepričanja. Tudi mladost tega naroda je bila tesna in grenka; in vendar je sanjal Prešeren (tu je gotovo mišljen njegov Krst pri Savici!) o lepoti te grenke mladosti.” Nedvomno ima zategadelj profesor Kosirnik, enako kot Prešeren, v mislih slovenski narod. In Kosirnik ima, enako najbrž tudi sam Cankar, istrska kmeta iz okolice Pulja in Medulina za njegova ponižna pripadnika.

Drugo besedilo je iz spominov “Z mojih poti” umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja. Govori o tem, kako je, potem ko je izvedel za odkritje fresk v Hrastovljah, hotel uslužno priskočiti ‘na pomoč’ našemu restavratorskemu zavodu in umetnostnozgodovinski stroki sam Miroslav Krleža, dolgoletni prijatelj predsednika SAZU Josipa Vidmarja – z ekipo, ki naj bi jo formiral znani jugoslovanski umetnostni zgodovinar Oto Bihalji – Merin. Tega je hrvaški akademik pripeljal že kar s seboj.

Češ – gre za področje, ki je del tiste Istre, kjer je v njeni materialni kulturni dediščini izpričana prisotnost glagolice. Glagoljaštvo pa se je svoje dni samodejno pripisovalo k hrvaški cerkveni in kulturni dediščini. Zadnikar se je temu namenu uprl in hrastovske freske je raziskala in restavrirala pretežno domača stroka. Danes so kanonizirane, na razpolago seveda tudi tujim raziskovalcem, vendar kot samoumevni del slovenske duhovne in materialne kulturne dediščine.

Vračanje v časi totalitarne povojne samovolje
Zadnja dva navedka samo še potrjujeta domnevo mnogih, da so številna zgodovinsko izpričana dejstva, ki govorijo v prid pravičnejši razmejitvi med državama Slovenijo in Hrvaško za našo pogajalsko in arbitražno ekipo bila žal irelevantna. Bolj kot etnična in kulturna, navsezadnje tudi politična zgodovina tega prostora jih je zanimala trenutna notranjepolitična konstelacija in nadvlada ter interesi različnih lobijev. To pa nas hočeš nočeš vrača na sam začetek, v čase totalitarne povojne samovolje iz prejšnjega stoletja. Le da so tedaj internirali ljudi iz obmejnih krajev v notranjosti države, zdaj pa so se odločili, da jih bodo trajno odrezali od narodnega telesa in pustili zunaj meja. Tedaj so na prebežnike iz notranjosti države na meji streljali, danes jih podijo ven kot odvečno delovno silo. Tedaj so bežali iz države preprosti delovni ljudje, danes visoko izobraženi, ki jih doma onemogočajo. Toda o tem prihodnjič!

Marjan Frankovič

  • VERZIFIKATOR

    O neki drugi meji.

    CESARJEVA ŽIVA MEJA

    Cesar Fridrik ali Mirko,
    kot bi reklo se slovensko,
    ta v cesarstvu sakramensko
    brez skrbi vihti taktirko.

    Sakramensko, saj valili
    so čez mejo se konvoji,
    afriških kobilic roji,
    cesar pa se sebi smili.

    Ni bilo v pogodbi tega,
    ko so prestol mu oddali,
    rekli so: »Veš, Mirko, mali,
    ti imel dovolj boš vsega.«

    Zdaj pa vsega primanjkuje,
    cesar slamnatega trona,
    ki z udarom se okrona,
    kar naenkrat jadikuje.

    Tam pred dvorom se postavi,
    kakor prerok daljnoviden,
    preudaren in previden,
    te besede tiho pravi:

    »Kdo kobilice ustavi?
    Vso nam letino požrejo,
    drugi mejo naj zaprejo,
    se ravnajo po ustavi.«

    Z živo mejo cesar bledi
    rad vsiljivce bi ustavil
    in za drot prav nič zapravil,
    vlečejo ga lastni zgledi.

    Živa meja, ta blokada,
    po prepričanju cesarskem
    in presojanju vladarskem
    neke vrste bo parada.

    Skrbno cesar premišljuje,
    v živih barvah mejnih sanja,
    že slikarja, glej, priganja,
    tone barvne raziskuje.

    Rad se kopa v lastni slavi,
    samega poveličuje,
    vso stvar resno preučuje,
    mejo živo ima že v glavi.

    Vsakemu naprej povej,
    kdor podanik si cesarstva,
    cesar Fridrik, sin šušmarstva,
    plepleten je ves od mej.

    Takšen tudi njega dvor,
    ki ustvarja si stališča
    lutkovnega gledališča,
    poln mej je in zapor.

    Pravcate povsod blokade,
    ki za lutke so značilne,
    kajpak tudi za vodilne,
    saj so njihov svet pregrade.

    Do pregrade zmore lutka,
    dlje ne nesejo je niti,
    in odveč je govoriti,
    kakšna je letalka putka.

    Tri zamahe po dvorišču,
    toliko kokoški nese,
    preden sama se spodnese,
    na historičnem smetišču.

    Roj kobilic pa prodira,
    kaj mu mar je živa meja,
    cesar-ovčka, ki le bleja
    in cesarstvo sam podira.

    K vragu slamnato cesarstvo,
    ki bilo je podarjeno,
    v nekaj tednih pridobljeno,
    ki vzdržuje ga šušmarstvo.

    Trese se cesarski stol,
    le še lutke ne priznajo,
    tudi ko že vsi spoznajo,
    da je cesar zgoraj gol.

  • dob

    >>Ko pa sta se srečala z njim, sta ga sklonjenih glav pozdravila “v tujem jeziku, ki je bil neznan njemu in njima”…”Zaskelelo ga je do srca in čutil je bridko in globoko vso veliko nesrečo suženjske zemlje in suženjskega naroda”, ki je takšen – pomehkužen in pohujšan, “pod vplivom krščanstva in njegovih hlapčevskih naukov”.<<
    Ne gre samo za krščanstvo, komunizem je ravno tako religija!
    Ko se otrok rodi, je božje dete, ki s sabo prinese tisto, zaradi česar se je odločilo roditi. Tisto pa je nekaj, kar svet potrebuje, po čemer svet kliče! In ravno to, kar kliče, nas tudi prikliče. Povabi nas sem, da se sploh hočemo roditi.
    Ko pa smo tu… s zaletimo v kulturo, civilizacijo, navade, prisilo, vzgojo…. dresuro! Pozabimo, da smo od Boga in vsilijo nam svoje predstave o Njem, od katerega smo prišli, da bi del njega in njegove Zavesti Vesolja prenesli v Materialni svet (Materin svet!).
    Kdaj postanemo pritlikavega duha in hlapčevske miselnosti? Kdo nas takšne naredi in zakaj?
    Prav tisto, za kar smo sveto prepričani, da nas osvobaja, torej vse to: lastna kultura, narodova zavest, družinske navade, razvade, prazniki, tradicija, ponos (ta še posebno!) nas hkrati tudi zasužnjijo in nas naredijo pohlevne, nizkotne, pokvarjene…. Pokvarjene zato, ker se sami priključimo vojski tistih, ki poneumljajo lastne otroke in jih delamo sebi podobne. MI pa smo se že prilagodili, nam je spodrsnilo in tam smo ostali. Na tleh. Potem pa orkog tega bednega stanja, ki je povsem duhovne narave, kajti gre za odsotnost duha, ki smo ga bili prinesli s sabo, ko smo se rodili, zgradimo svoj ponos!" Ki ga potem imenujemo patriotizem, narodova zavest in kaj vem kaj še vse! Imamo ponos, da z njim zapolnimo luknjo v sebi, ki jo pomeni izguba Lastne Volje. To nam nadomestijo blodnje starcev, verske in ideološke dogme, tako da Boga od vsega tega ostane bore malo ali nič.
    Bog je na tem planetu nefunkcionalen! Takšen je zaradi navad in kulture narod, ki s sabo vleče svojo Bolečino, s katero ne ve kaj početi. Svoje otroke pita s prazno obljubo o "nekoč, nekje, tisočletne sanje tega naroda, tik za vogalom…." in drugimi neumnostmi, ki jih moramo zdaj vzdrževati, da bi sploh imeli vsaj malo pojma o tem, kakšen smisel nas vodi in kam gremo, če sploh kam! Eden drugega prepričujemo, da imamo vizijo, ker sicer ni drugih dokazov, da jo imamo: izgubljamo ozemlje, morje, tipične ljudske izdelke. Svojega jezika pa sploh nikoli nisem imel, ker so na učili misliti v človeku sovražni ideolologiji. Dokler nisem sam ugrabil "svojega" jezika, ga nisem imel! Zdaj ga imam in v njem govorim in pišem.
    Je to vizija?!?
    Potem je pač vsaka laž in vsaka zmeda dobrodošla, kajti, iz nič ni nič. Ko nimaš vizije o tem, po kaj si prišel na planet, potem se ti drugi vtikajo v tvoj Namen in te prepričujejo, da oni vedo bolje od tebe, kaj je zate in za človeštvo dobro. Zelo so prepričljivi ti voluharji. Od Cerkve do Komunistov, vsi po vrsti, en bolj pameten od drugega.
    Skupno jim je, da nihče od njih ne prevzame odgovornosti za vse bedastoče, ki jih govori in obljublja otrokom.
    Zato se rojeva vse manj otrok, ker jim je jasno, da je tukaj Tema vse bolj trda in da jo bo težko prebiti in jim preživelim kaj dopovedati. Toda tisti, ki se kljub temu rodijo in ohranijo Namen, znajo prebiti tudi to temo in prinesti Luč s sabo. Če jih sistem prej ne zmelje v prah, ker se mu upirajo. Sistem ne pusti, da se niti eden ne prebije skozi šolo, skozi vzgojo, kurčevo kulturo, ki uči otroka oboževati smrt in poveličevati tujo Bolečino, hkrati pa zatajiti in zanikati svojo lastno.
    Pri tem je seveda pomembno vedeti, kdo nam reže vratove in nam uničuje jezik, da jezik čustev in srca, nič ne pomeni. Da nam lastni ljudje nakladajo bedaste fraze v "domačem" jeziku, ki nam je tuj – meni je tuj! Nočem ga. Nič mi ne govori, mene potujčuje lastni narod, slovenski politiki me potujčujejo! Dogme mi nikoli niso bile blizu, ne ena ne druga – ne Cerkvena dogma ne partijski manifest! Ki je tudi dogma.
    Ne eno ne drugo ne prihaja od Mojega Boga! Jaz prihajam od Mojega Boga in otroci prihajajo v imenu Boga, ko se rodijo. Tudi muslimanski otroci prihajajo od Boga, vendar jih Tema zlomi, ker ni druge Luči tam, kjer se rojevajo. Tukaj, včasih, je. In to slutijo, zato pa sem rinejo.
    Tile norci so mi poskušali vzeti, kar sem prinesel s sabo in so me zato ves čas prepričevali, da oni bolje vedo, jaz pa ne vem nič.
    No, zdaj je videti koliko vedo. Svet se jim podira in še čisto malo, pa bodo ostali z golo ritjo na tleh. Z dogmami in manifesti si bodo rit obrisali. Toliko so vredni sami, in toliko so vredni njihovi papirji. Z denarjem vred!!
    Nič več ne bo tako. Jaz jim ne verjamem. Spomnil sem se, po kaj sem prišel.

  • rrrrr

    Gospod Marjan Frankovič, hvala za vaš novi podlistek na tem portalu. Med drugimi zanimivostmi o o slovenskih ljudeh na obeh straneh vsiljene meje, ster obogatili in dopolnili zlasti moje razumevanje ,,brezbožnega” Cankarja do leta 1909, ko se je spravil z vero svojih prednikov (zlasti matere) in z odsevom te sprave v briljantih njegove neminljive ustvarjalnosti. Sponeniki slovenstva. Ko se je po duhovnem iskanju in lastnih dvimih od Mojega Boga ( povzeto po spoštovanem Dobu) spet neomajan in prerojen povrnil k pravemu Bogu. Tokrat za stalno!

    Z g Frankovičem in ob že uveljavljeni gospe L. Ušaj Šikovec smo spremljevalci portala pridobili novo intelektualno moč, ki širi naša obzorja. Vsak na svoj način. In to je zelo dobro
    (ni pa dobro, da se na članek o nepomembnem in že odpisanem lažnivcu Karbi odzove veliko več komentatorjev, kot na prispevke, ki jih napišeta oba spoštovana avtorja).

    • Mojca pokraculja

      Hvala rrrr za tole, ni kaj dodati. Delim tvoje mnenje in če se malo pohecam, hvala bogu, da se tisti komentatorji, ki imajo “preveč” za povedati ne oglašajo. Zame je neprecenljivo vsakokratno komentiranje dob-a, toliko modrosti le kdo premore in vedno zadene bistvo. Rada in z užitkom ga berem !

  • antimur

    Veliko žalostnih zgodb je o meji, ki so jo obvladovali udbaši, pizduni kot je Masleša, pa so to udbaško drhal usmerjali in žegnali njihovo početje. Takšni zločinci so v obdobju kučanistov poplačani s pomembnimi funkcijami, naprimer Masleša s funkcijo vrhovnega sodnika.

  • karpelec

    Razpršimo zastrupljen zrak (Dob) starcev, izžet in osiromašen in si ustvarimo na svoji zemlji svojega, svobodnejšega in ne pustimo mladim , da predeljujejo slab zrak. Naučiti jih moramo, da smiselno in skrbno izrabljajo tisto, kar jim pripada ob rojstvu in da bodo iz naših korenin znali ustvarit zase okolje, njim prijazno in ljubeče ter spoštjivo prenašali iz roda v rod. Slehernik si mora, po zgledu naših prednikov, ki so pustili na naši zemlji ogromen pečat, ustvarit svoj prostor in se s starševsko pomočjo in z zgledom boriti zanj, kljub gromozanskim oviram, ki nam jih postavljajo pogoltni oblastniki.

    • dob

      Z roko na na srcu pozdravljam tvoje besede.

      • karpelec

        Hvala, mi je v veselje.

        • RATATA

          Ga ni boljšega

    • Olga

      Res lepe besede, ampak le besede. Parole, Parole, Parole. Brez akcije ne bo nič, pa čeprav bo akcija le odhod na volitve in glas za desnico.

      • karpelec

        Upanje umre zadnje in v tem upanju se mogoče rodi seme, ki bo iz teh besed vzklilo in premagalo trdoglavost zemlje ter pognalo novo upanje, mogoče rahlo mutirano, ampak z zdravo korenino in tako zmanjšalo hipoksijo bodočih možgan.

  • RATATA

    Slovenije nimajo vsi radi.
    Vsi korošci imajo radi Koroško, vsi Štajerci imajo radi Štajersko, vsi Prekmurci ljubijo Prekmurje, Primorci Primorsko….
    Krajnska se je nekam izgubila (!!!). Slovenija je ni nadomestila.
    Deželo staro se da ljubiti in se z njo identificirati.
    Neke tvorbe se ne primejo nikoli. Nimajo “žmohta”!

    • karpelec

      Lahko bi rekli, da nekatere tujerodne invazivne vrste nimajo pravega “žmohta”.

      • RATATA

        Veš, že domače vrste, ga nimajo. Če bi ga imele, tujerodnih sploh sem ne bi spustili, ali pa bi jim postavili jasne, stroge zahteve, predvsem pa ZGLED.

        • karpelec

          Pri enih zgled hitro popušča, kakor hitro zavohajo denar in oblast in pri tem v sli zanjo pozabijo na osnovno skromnost in zgled. Tako pride do izrojenosti vrste, ki bi jo s samokritičnostjo lahko elegantno obvladali.

          • RATATA

            Res je. Pa ne bo boljše.

  • Miha

    Janša pa bi nas prodal hrvatom za ušivega ustaškega pevca.

  • Romanos1

    Miha,kje si to pobral?

  • janko

    Ljudje ob meji gotovo točno vedo, kje je meja, kje poteka meja med Slovenijo in Hrvaško, sploh starejši domačini. Naj povejo!! Ne razumem kako je trdinov vrh z obširno okolico po arbitraži sedaj sosedov, če pa je pred ca 45 leti Vatikan izjavil, da je slovenski?? Nedvomno so imeli dokaze za to izjavo, opredelitev!!

  • dob

    Če hočeš imeti mir na meji, napadi lastno državo.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!