Slovenska politika, predvsem levi pol, je več kot očitno razdeljena. Nekateri s stisnjenimi zobmi podpirajo začasnega predsednika Venezuele Juana Guaidoja, nekateri pa kar javno razglašajo, da je priznanje Guaidoja vmešavanje v notranje zadeve Venezuele. Najbolj radikalna v svojih stališčih je zagotovo stranka Levica, ki že lep čas javno brani socialističnega diktatorja Madura. Najglasnejši pri podpori tega zločinca so tisti, ki so uživali gostoljubje venezuelskega diktatorja. Miha Kordiš, Violeta Tomič in Grega Cigler. Mnogi podporniki te stranke pravijo, da je vse res in da Venezuela tone samo zaradi zunanjih pritiskov, češ da so krive ameriške sankcije. A resnica je drugačna. Venezuela tone zaradi nesposobnega in koruptivnega vodenja, zaradi socializma, v katerem večina nima nič, kopica bogatih na vrhu pa vse. Socialisti so utelešenje mita o enem odstotku, saj se je še v vsaki socialistični državi vzpostavilo razmerje med rajo in nepredstavljivo bogatimi partijci.
A vrnimo se k dvojnim standardom. Levica, prav tako pa tudi Socialni demokrati svarijo pred vmešavanjem v notranje zadeve tuje države. Spomnimo, da so diametralno nasprotno govorili v primeru Katalonije. Takrat so kričali, da je treba Španijo kaznovati, priznati Katalonijo in nemudoma zahtevati aktivacijo Bruslja. Glede na njihova današnja stališča o Venezueli bi človek pričakoval, da bodo tudi pri Kataloniji rekli, da gre za notranje zadeve Španije in da se ne smemo vmešavati. Ampak ne. Bilo je prav nasprotno.
Prav tako ni še nihče od levičarjev obsodil ruske priključitve Krima niti anektiranja Južne Osetije, Abhazije in Gorskega Karabaha. Prav tako iz ust naše levice nismo slišali obsodbe kitajske priključitve Tibeta in kitajskih groženj Tajvanu. Smo pa slišali veliko krepkih na račun vnovičnega odpiranja trgovine med Kubo in ZDA, češ da bo ameriški kapital spet prevzel to otoško socialistično kraljestvo.
Levičarjem je dovoljeno vse
Sklep je torej logičen in jasen. Če gre za komunistično diktaturo ali popolnoma levo usmerjeno državo, jo moramo pustiti popolnoma pri miru, saj gre v tem primeru za vmešavanje v notranje zadeve. Če pa gre za bog ne daj državo, ki jo vodi desnica, pa so dovoljena vsa sredstva. Primer je obsodba Madžarske kot nedemokratične, ker je premier Viktor Orbán na demokratičnih volitvah prejel ustavno večino glasov. Prav tako levica obsoja Madžarsko, ker naj bi ta ne imela pluralnih medijev. Smešno, če pomislimo, da je v Sloveniji več kot 90 odstotkov medijev v neposredni ali posredni lasti globoke države. Prav tako so levičarji takoj obsodili Poljsko, ki je upokojila sodnike iz časa komunizma. Pozabljajo, da pri nas še vedno sodijo, še več, najvišje funkcije v sodstvu zasedajo ljudje, ki so v času komunizma kršili človekove pravice. Pozabljajo, da smo ena redkih demokratičnih držav, v kateri je bil politik obsojen brez dokazov. In ni edini.
Demokratični socializem ljudem prinesel le lakoto, smrt, bedo, obup
Dvoličnost naše levice ne pozna meja. Ljudje v Venezueli umirajo zaradi lakote. Starši izvide za otrokovo bolezen dobijo šele po pogrebu otroka. Bolnišnice so hiralnice, kjer ljudje umirajo v bolečinah in na obroke. Vojska in policija imata absolutno oblast. Kdor se upira, je ubit ali izgine. Več kot tri milijone ljudi je zbežalo v sosednje države v želji po človeka dostojnem življenju. Starši brskajo po smeteh in iščejo hrano za svoje otroke. Venezuela pa ni mrtva zaradi drugih. Mrtva je zaradi norcev, ki so jo vodili preteklih 20 let. Ko je Hugo Chavez razlastninil podjetnike in obrtnike, so ljudje ploskali. Ko so nacionalizirali banke, so ljudje ploskali. Vse je bilo naše, tako kot nekoč pri nas. Danes pa vladajo revščina, beda in lakota. Kajti Maduro, nekdanji voznik avtobusa, je le brutalnejša senca svojega predhodnika. Socializem, in to “demokratični”, je ljudem prinesel lakoto, smrt, bedo, obup.
Aleksander Rant