V nedeljo sem se, uživajoč pomladansko sonce, sprehodil po Plečnikovi promenadi do gradu Tivoli in nedavno obnovljene Švicarije. Ta je bila zaradi desetletja dolge zanemarjenosti sramota in je kljub odmaknjenosti iz centralne osi nekdanjega Lattermanovega drevoreda kazila tivolsko veduto. Prenova je Švicariji povrnila sijaj. Navdušen sem bil nad občutkom za stavbno pohištvo in kamnoseške detajle. Morda ne velika arhitektura, a lepa stavba, ki bo poleg Cekinovega in tivolskega gradu spet dika parka.
Soočenje z lepim me je spodbudilo k razmisleku o Ljubljani kot menda najlepšem mestu na svetu. Že veduta Ljubljane s tivolskega gradu me je streznila. Seveda v primerjavi s kakšnimi mesti južne Srbije, kot je Niš, ali Sarajevom je Ljubljana lepo mesto, a že pogled čez mejo na zahod do Trsta ali Vicenze te sooči z realnostjo. Ljubljani manjka arhitekturnih presežkov in zlasti urbanistične skladnosti. Ljubljana ni najlepše mesto na svetu. Je lepa?
Stara Ljubljana z renesančnimi in baročnimi stavbami je. Mestni trg z Robbovim vodnjakom in pogledom na Šenklavž in frančiškansko cerkev navduši. Sprehod do Starega trga in nazaj po Gallusovem nabrežju ali Bregu je zaradi koherentnosti in odsotnosti plomb pomirjujoč, čeravno umanjkajo arhitekturni presežki. Drugi sklop lepega predstavljajo stavbe, nastale v obdobju 1880−1914, ko je Ljubljana dobila več lepih historicističnih stavb. Naj izpostavim Deželno gledališče in Deželni dvorec Jana Hraskega pa Filipov dvorec in Kresijo Leopolda Thayerja, blagovnico Centromerkur Friedricha Sigismundta, hotel Union Josipa Vancaša in pa vrsto lepih stavb Maksa Fabianija. Mladika, Bambergova in Krisperjeva hiša, Hribarjeva palača so mestu še danes v ponos. Morda še bolj pomemben je njegov prispevek k mestotvorju. Po njegovem mestnem načrtu je nastajalo današnje mestno središče med Masarykovo, Njegoševo, Roško, Karlovško, Aškerčevo in Prešernovo ter vzdolž parka Tivoli. Zadnja desetletja črno-žolte monarhije so bila tudi zaradi ljubljanskega potresa 1895 najboljše, kar se je zgodilo ljubljanski arhitekturi in urbanizmu.
Ljubljano je vulgarizirala socialistična arhitektura
Kljub odlikam Fabianija pa je mojster Plečnik tisti, ki je Ljubljano postavil v antologije svetovne arhitekture. Brez Plečnika bi Ljubljana ostala sicer všečno, a v bistvu provincialno mesto. Žale, Tromostovje, Pokrita tržnica, cerkev sv. Mihaela, stavba Vzajemne zavarovalnice, zapornica na Ljubljanici in zlasti stavba NUK so tiste mestne določljivke, ki presegajo gabarite ljubljanske in slovenske majhnosti. Ljubljana se sicer Plečniku navkljub ne more primerjati z Dunajem ali s Prago, a brez njega ostaja arhitekturna opomba pod črto. Ob Plečnikovi veličini prispevki njegovih sodobnikov, kot sta npr. Ivan Vurnik in Vladimir Šubic, zbledijo, a tudi po njihovi zaslugi je Ljubljana danes to, kar je.
In potem 1945, konec razmišljanja o Ljubljani in lepem. O, ne da se v zadnjih sedmih desetletjih ne bi gradilo. Gradilo se je, najbrž več kot kadar koli v preteklosti. A ob odsotnosti občutka za lepo. Arhitekturni zgodovinarji sicer hvalijo modernistične prispevke Edvarda Ravnikarja, a zame je ureditev Trga republike primer arhitekturne brutalnosti, brez občutka za detajl, sorazmernost in človeka. Tako razčlovečen in brutalen, kot je bil komunistični režim, takšna je Ravnikarjeva arhitektura. Sprehod po Trgu republike mi zbuja nelagodje in občutke, kot bi se sprehajal po Tirani ali Pjongjangu, zato se ne čudim, da je prenovi navkljub postal mrtev del mesta. Tudi Ravnikarjevi sodobniki ne zdržijo primerjave s svojimi predhodniki. Primerjajmo samo stolpnico Metalke Eda Mihevca z Nebotičnikom Vladimirja Šubica, ki ga s svojimi gabariti nagovarja. Nisem še opazil turista, ki bi občudoval Mihevčevo pločevinasto konzervo, Nebotičnik pa je in bo stalnica na razglednicah Ljubljane.
Žalost Zorana Mostograditelja
No, tudi po osamosvojitvi se stvari niso izboljšale. Po Petru I. Osvoboditelju, Aleksandru II. Zedinitelju smo dobili Zorana I. Mostograditelja. Ob množici novih mostov ena sama žalost. Morda z izjemo lepo uspele prestavitve litoželeznega Mrtvaškega mostu kot mostu Hradeckega na novo lokacijo med Prule in Krakovo. A kaj ko je ta spomenik stavbnega inženirstva nastal že leta 1848. Obžalujem, da se ob zgraditvi Mesarskega mostu ni uresničil Plečnikov načrt in dopolnil Plečnikove tržnice.
Če po osamosvojitvi v Ljubljani nismo dobili omembe vrednih javnih stavb, pa se je izboljšala skrb za stavbno dediščino. Primera obnovljene Švicarije in zlasti izjemno uspele obnove neoklasicistične stavbe Narodne galerije Františka Škabrouta to dokazujeta. Verjetno se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da so najlepše stavbe že bile zgrajene in da se lahko posvetimo zgolj negovanju stavbnega sklada. Ali pa čakamo, da se rodi novi Plečnik.
Bernard Brščič