Odstop ministra Lebna me ni presenetil, moram pa priznati, da je prišel nekoliko prej, kot sem ga pričakoval. Zelo pa me je presenetila ocena njegovega dela v večinskih medijih. Moja ocena njegovega dela je namreč diametralno nasprotna. Res je navidezno razreševal določene probleme, vendar na način, kot jih minister demokratično izvoljene vlade ne bi smel. Pri teh svojih rešitvah ni spoštoval v demokraciji in svobodnem, tržnem gospodarstvu ustaljene meje med stroko in politiko. Tudi probleme, ki jih je navidezno rešil, je rešil po principu »deus ex machina« ali jaz vem vse in zmorem vse. Pri tem je problem navidezno in kratkoročno rešil, v resnici in dolgoročno pa ga je poglobil. Za del slovenske javnosti in, kot že rečeno, za večinske medije je uspeval to prikazovati kot svoj osebni uspeh in sebe kot sposobnega in odločnega ministra, ki rešuje probleme. To uspešno prikazovanje lažne stvarnosti je dejansko njegov velik uspeh – in ne resnično reševanje problemov. Ne mediji ne del slovenske javnosti še danes ne vidijo zmotnosti te iluzije, ne vidijo dejstva, da je minister Leben v času svojega delovanja v vladi probleme, s katerimi se je srečeval, poglabljal, in ne reševal. V prikaz te moje teze bom v nadaljevanju navedel tri primere, ne nujno v vrstnem redu njihove pomembnosti.
Kot prvi primer reševanja ministra Lebna si poglejmo preklic gradbenega dovoljenja za gradnjo elektrarn na reki Muri. Ne glede na to, ali nekdo zagovarja gradnjo elektrarn na reki Muri ali ne, je objektivno dejstvo, da elektrarne predstavljajo eno od možnih rešitev problema, ki ga imamo Slovenci z našim delom Mure, in od gledišča posameznika je odvisno, ali je ta sprejemljiva ali ne. Objektivno dejstvo namreč je, da so Avstrijci na svojem delu Mure zgradili vrsto elektrarn in s tem zaustavili transport peska in proda.
Zato pri se pri nas Mura poglablja, erodira in gladina podtalnice na poljih ob Muri zaznavno upada. Jasno je tudi, da če ne bomo ukrepali, se bo ta proces nadaljeval. To bo še močneje kot do sedaj škodovalo videzu pokrajine, njenemu ekosistemu in poljedelstvu. Da je neukrepanje ob podobnih primerih škodljivo, je danes očitno nizvodno od elektrarne Medvode. Iz tega primera se je vsaj stroka nekaj naučila. Gradnji elektrarne Vrhovo na spodnji Savi je sledila nizvodno gradnja naslednjih elektrarn vse do hrvaško-slovenske meje, ki so ustavile škodljive erozijske procese. Žal minister Leben tega nauka ni prenesel na Muro. Če so se mu zdele elektrarne nesprejemljiva rešitev, bi moral priti z drugo, njemu in nasprotnikom gradnje elektrarn sprejemljivo rešitvijo in ustaviti erozijo. Tako pa je za ceno aplavza dela slovenske javnosti preklical veljavno gradbeno dovoljenje in problem erozije pometel pod preprogo in ga dolgoročno gledano zaostril.
Preplačal sežig v tujini in navidezno začel reševati problem
Zelo podobno in izključno s ciljem svoje kratkoročne promocije je minister Leben reševal tudi problem sežiga odpadkov. Ta seveda ni od včeraj in je bil pričakovan. V skladu z osnovnim konceptom EU, da mora onesnaževalec za seboj tudi počistiti, je bilo stroki vsaj v obeh mandatih g. Lebna jasno, da mora tudi Slovenija poskrbeti za svoje smeti. Izvoz odpadkov na Kitajsko je lahko le kratkotrajna, premostitvena rešitev. Popolnoma jasno pa je, da dolgoročno mora Slovenija sama poskrbeti za svoje odpadke. Ob reciklaži, kompostiranju itd. je tudi njihova termična obdelava, preprosteje rečeno sežig, ena od metod obravnave odpadkov. Pri tem pa stroka ločuje dva postopka, sežig in sosežig. Pri prvem potrebujemo sežigalnice. Ti obrati so primarno namenjeni neškodljivemu sežigu odpadkov in proizvodnja toplotne energije in elektrike je drugotnega pomena. Načrtovane so za termično obdelavo bolj problematičnih odpadkov. Temu je primarno prilagojena temperatura izgorevanja. Primera dobre prakse lahko vidimo v Trstu in na Dunaju. Postopek sosežiga se uporablja pri manj problematičnih odpadkih v industrijskih obratih, primarno namenjenih in načrtovanih za proizvodnjo npr. cementa, električne energije itd. Vendar je tudi v tem primeru potrebno skrbno načrtovati izgorevalno temperaturo in do sežiga odpadkov brez osnovne proizvodnje ne bi smelo prihajati. Minister Leben se vprašanja prepotrebne sanacije sedaj nezadovoljivega stanja termične obravnave odpadkov sploh ni lotil. Ni razmejil sežiga in sosežiga in začel reševati problema prepotrebne infrastrukture. Raje je nenamensko uporabil proračunska sredstva, preplačal sežig v tujini in navidezno začel reševati problem. Kupi nepredelanih smeti so se začeli zmanjševati, kar je slovenska javnost z odobravanjem sprejela. S to navidezno rešitvijo si je res kratkoročno pridobil nekaj političnih točk, vsaj v delu javnosti je bil viden kot minister, ki probleme rešuje, dolgoročno pa je ta problem samo zaostril in s tem napravil veliko škode.
Hrvaška dobila 80 odstotkov nepovratnih evropskih sredstev
Še zadnji primer fiktivnega reševanja realnih problemov ministra Lebna je 2. tir. Tudi v tem primeru je takrat še kot državni sekretar v predhodni vladi zagovarjal novo gradnjo povezave Kopra z Divačo. Na račun kratkotrajnega vtisa, da je državni sekretar, ki probleme rešuje, je zviška zavrnil celo vrsto strokovno upravičenih vprašanj in ugovorov. Dosledno je ignoriral s strani vodenja projektov upravičeni in primarni vprašanji, čemu ta projekt sploh služi in ali bo z njim ta osnovni cilj tudi dosežen. Na osnovi strokovne presoje je popolnoma jasno, da je osnovni cilj mednarodno konkurenčna železniška povezava Kopra s Srednjo Evropo. In jasno je tudi, da z gradnjo 2. tira Koper-Divača tega cilja ne bomo dosegli. Divača leži previsoko, tam pridemo na traso tako imenovane Južne železnice, ki jo je nemogoče posodobiti na standard sodobnih hitrih železnic, trasa te nove železniške povezave je prestrma za evropske standarde in za svojih 27 km bistveno predraga. Na račun lažnega vtisa, da je državni sekretar, ki čez noč reši vsak problem, je ignoriral pobude, da dopusti strokovno in ekonomsko presojo drugih variant povezave Koper-Ljubljana, ki so jih v preteklosti predložili uveljavljeni slovenski strokovnjaki. Če že g. Leben ne zaupa slovenski stroki, bi moralo njegovo pozornost vzbuditi dejstvo, da bo Hrvaška za gradnjo svoje povezave – mostu na Pelješac dobila 80 odstotkov nepovratnih evropskih sredstev, 2. tir pa nič. Na osnovi tega dejstva bi moralo biti vsakomur očitno, da je s projektom 2. tir nekaj hudo narobe. S tem, ko se je državni sekretar Leben slovenski javnosti predstavil kot graditelj 2. tira, je mogoče res pridobil nekaj političnih točk, dolgoročno pa je Sloveniji napravil pomembno škodo.
Verjamem, da mi je na teh nekaj primerih delovanja ministra Lebna uspelo pokazati, da ni bil sposoben vitalnih problemov slovenskega vsakdanjika reševati strokovno korektno. Ali pa je rešitve, ki jih je zagovarjal, dosledno in v celoti podredil kratkoročnemu zbiranju svojih političnih točk in zanemaril njihovo dolgoročno korektnost in koristnost. Skratka, v dobrih štirih letih delovanja v vladah Republike Slovenije je, po moji oceni, napravil ogromno škode. Žal očitno ni bil edini, ki je dajal prednost osebnim političnim točkam pred nacionalnim interesom. Zato tudi smo v položaju, ki je daleč od tistega, ki smo si ga ob osamosvojitvi obetali. Njegov odstop bo nepomembna epizoda, če ne bomo zavrgli tudi njegovega način delovanja.
dr. Andrej Umek