Paradoks vsega dogajanja na relaciji Cerar – Brglez je v tem, da davkoplačevalci to predstavo za javnost plačujemo. Ne le za njune plače, temveč tudi za izraelske piarovce, ki tej nesposobni vladi in hkrati sesuvajoči se koaliciji za drage denarje svetujejo, s kakšnimi triki, manipulacijami in tehnikami prevarati ljudi, da ne pogledajo na temno stran meseca.
Brglez gradi volilno bazo
Spor okrog Zakona o tujcih, glasovanje Brgleza in odziv Cerarja je naštudirano do zadnje vejice. Brglez prihaja iz političnega in akademskega miljeja z jasnim levičarskim in komunističnim predznakom, zato je potreboval takšno glasovanje in nasprotovanje zakonu, ki pa za sam zakon ni bilo usodno, saj so bili glasovi prej prešteti. Čeprav predsednik parlamenta v javnosti govori, da se predsedniških volitev ne bo šel, pa se lahko zgodijo borci NOB, ki ga bodo – kot so njega dni »ugledni« državljani Jankoviča – lepo prosili, naj se spusti v predsedniško bitko, ker Pahor pač ni več čisto njihov. Prav tako ni čisto jasno, kakšne obljube je Brglez dajal državljanom Slovenije, ki sicer izhajajo iz nekdanjih republik Jugoslavije, ki bi radi imeli status avtohtonih manjšin in s tem tudi zagotovljene sedeže v parlamentu. Ker pri teh narodih o avtohtonosti ni mogoče govoriti, je seveda možnost, da se v Cerarjevi koaliciji tudi odločijo, da je avtohtonost nek ostanek preteklosti in v globalnem svetu migracij upoštevajo le še status alohtonih manjšin (po izvoru od drugod). To bi sicer že zdavnaj naredili, če se ne bi bali odziva iz Rima in Budimpešte. Tudi cinična izjava vodje poslancev SMC Kustec Lipicerjeve, kako so nesoglasja v strankah povsem običajna, kaže na to, da se gredo le igro, ne pa na neko notranjo demokratičnost, za katero poslanci, ki so izstopili iz te instantne politične stranke, pravijo, da te demokratičnosti pač ni. Nikakor ni običajno, da predsednik stranke poziva podpredsednika stranke k odstopu, ob tem pa se hkrati skupaj zadovoljno nastavljata pred kamerami.
Resnica je največji sovražnik laži
Cerarja so v teh letih vladanja naučili nekaj političnih trikov, ki jih kar spretno uporablja. Na list papirja so mu napisali nekaj točk (denimo, kako se je v tem času Slovenija politično stabilizirala, kako gre gospodarstvu boljše, kako brezposelnost pada, kako raste standard), ki jih ponavlja vedno znova in znova. Stara resnica je, da če laž stalno ponavljaš, jo bodo ljudje vzeli za resnico. Resnica je največji sovražnik laži, zato se je v vladajoči koaliciji tako otepajo. Percepcija Slovencev pa je že tako poškodovana, da padajo na vse, tudi najbolj enostavne politične manipulacije. Delo tej vladi lajšajo tudi mainstream mediji, saj njihove izjave jemljejo kot dejstvo, ne da bi vložili kanček napora in dolžnega dvoma v izrečeno ter raziskali tudi kakšno ozadje. Zavajajoči podatki in primerjave privedejo do napačnih zaključkov, ravno to pa si Cerarjevi tudi želijo.
Še psi ne lajajo več
Na temni strani meseca pa se dogaja. Brezobzirno plenjenje se nadaljuje, v javnem sektorju si ta koalicija z razuzdanim zaposlovanjem nastavlja svoje volivce, v državnih in paradržavnih podjetjih, agencijah, skladih in javnih zavodih so mesta že zavzeli njihovi ter zaupanja vredni kadri. Na vrhovne položaje tožilstva in sodišča postavljajo ljudi s sporno prakso iz preteklosti, kar jih ne moti in karavana gre dalje, saj psi nič več ne lajajo. Po svojih predstavah krojijo in šivajo novo sestavo ustavnega sodišča in nič jih ne zaustavi.
Cerar in vizija Slovenije? Ne se hecat!
Predsednik vlade Miro Cerar, ki se v javnosti skuša malo kazati z odločnostjo ali celo avtoritarnostjo, pa v resnici vse bolj spominja na Dina iz filma Se spominjaš Dolly Bell?, ki je stalno ponavljal svojo mantro: »Vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujem!« Tak silovit napredek je tudi pisanje vizije. Vlada, ki ni sposobna narediti strategije razvoja Slovenije za nekaj prihodnjih let, se je lotila dokumenta Vizija Slovenije, vse tja do leta 2050. Toda zaradi njih in njihove vizije mladi odhajajo iz države.
Cerarjeva vlada in vizija Slovenije? Pa saj niso resni!
Miro Petek