Lojalna opozicija? “Ne, hvala!”

(Foto: osebni arhiv)

Aleksandra Čolnika sem seveda poznal in cenil, sodelovala pa nisva prav pogosto, zagotovo tudi zaradi najinih nekoliko razlikujočih se poklicnih hotenj in interesov. Pač pa sva si kar nekaj let delila skupni delovni prostor, se pravi pisarno, kamor so poleg naju stlačili še tri ali štiri sodelavke dokumentarnega programa osrednje slovenske televizije. Sandi, kot smo ga klicali, s svojim tedanjim delom pravzaprav ni sodil k nam, ostalim, ki smo dokumentarni film razumeli kot nekoliko manj televizijsko, vendar pa bistveno, če že ne kar edino zvrst, ki bi jo smelo gojiti uredništvo za dokumentarni program. Čolnik je bil v to okolje tako rekoč pregnan, čeprav je za premestitev, kot smo zvedeli pozneje, zaprosil kar sam.

Kulturna redakcija, njegovo dotedanje delovno okolje, je bila prisiljena iti pod okrilje politično-informativnega programa, tako organizacijsko kot tudi  programsko – v duhu tedaj aktualne polit-ideološke floskule: “Manj politike v kulturo, pa več kulture v politiko!”. Ta szdl-jevska domislica je bila za televizijske mogule kajpak direktiva, ki so jo morali na vrat na nos  implementirati: speljali so ad hoc reorganizacijo. Na tak način so se v kulturno-umetniških programih, zlasti v mladinskem, znebili nekaj spornih oddaj in avtorjev, tistih pač, za katere se jim je dozdevalo, da delujejo subverzivno – torej politično ali kako drugače neprimerno. Mene so kar brez vprašanja premestili v dokumentarni program. V politično-informativnem programu nasedli sodelavci nekdanje kulturne redakcije so se bili nato prisiljeni ukvarjati z nekakšnim ‘novičarjenjem’, kot je takšno novinarsko delo v pogovoru za revijo “Srp” (1994) zaničljivo označil Sandi Čolnik. On sam pa je, kot že rečeno, pristal med ‘dokumentaristi’.

“Manj politike v kulturo, pa več kulture v politiko!”
S premestitvijo v dokumentarni program je  moral biti sprva kar zadovoljen. V neprimerno skromnejših razmerah kot sicer je vendarle lahko počel tisto, kar je poleg vodenja oddaj v živo najbolje obvladal. Tako je v zanj novem programskem okolju znova pripravljal in vodil  televizijske pogovorne oddaje, tokrat pod naslovom “Večerni gost”. Nam o tem napol pregnanstvu ni govoril, nekako posredno pa se je le vedelo, da je bil pri uredniško-partijskih baronih nekoliko v nemilosti, da so mu zavračali različne programske predloge in zamisli, ki bi pomenile kvalitetno in logično nadaljevanje tega, s čimer je pred leti bogatil televizijski kulturno-umetniški program. Predvsem mislim pri tem na oddajo “Studio 2”, v katero je uspel ob izbranih temah in gostih vključiti tudi nekatere prizadevne kreativne sodelavce. To pa še zdaleč ni bilo vse. V zgodnjih sedemdesetih je pripravljal in vodil tudi znamenite oddaje “Monitor”, izvrstno režirane dokumentarne reportaže; s Čolnikom  in režiserjem Miladinovim je sodelovalo nekaj njunih zapriseženih sodelavcev: snemalca S. Nemec in Ž. Tušar, montažerka P. Lukežič, glasbeni opremljevalec I. Šurev …

V tej ekipi sem se kot asistent režije, sicer še študent, nekajkrat znašel tudi sam. Tako sem na srečanju svetovnega združenja PEN v Portorožu lahko spremljal, kako se Sandi Čolnik kot razgledan novinar in poliglot suvereno pogovarja s posamezniki iz bogato zastopane svetovne pisateljske elite. Ne toliko ta, po naravi stvari svetovljansko zastavljena in vodena oddaja, pač pa mnoge druge iz dokumentarne nanizanke “Monitor” so močno osmislile moj tedanji in bodoči poklicni interes. Prvič sem v praksi spoznal, da subjektivnost v pristopu k izbrani temi, pri zastavljanju vprašanj in pri sooblikovanju odgovorov oz. pričevanj skozi montažo ter nadaljnjo obdelavo ni nikakršna napaka, pač pa conditio sine qua non dokumentarnega filma. In te ,reportaže’ so bile pravzaprav pravi dokumentarni filmi, zastavljene mnogo bolj filmsko kot marsikateri s festivalskimi nagradami ovenčani dokumentarec iz tega časa.

Kvečjemu gost, nikakor ne gledalčev vzgojitelj
Seveda avtorjevo stališče, četudi nastopa kot novinar, v nobeni oddaji ne sme biti že na prvi mah prepoznavno, kaj šele v dokumentarcu.  Saj vendarle ne gre, da bi – bodisi novinar ali avtor – gledalca prevzgajal kar v njegovem domačem okolju, kjer si, kot pravi Čolnik v že omenjenem intervjuju, kvečjemu njegov gost in nikakor ne njegov vzgojitelj.

Priznam, treba bi bilo vsemu navkljub napraviti kakšno žanrsko ločnico med dokumentarno reportažo tipa “Monitor” in dokumentarnim filmom takšne vrste, ki ga sam (seveda pa tudi filmska stroka) zavoljo zakonitosti njegove zgradbe kar najtesneje povezujem z dramskim žanrom, dasiravno sicer temelji na enkratnosti in neponovljivosti ,posnetka  stvarnosti’  kot temeljne značilnosti njegovih gradnikov – fotogramov – v primarnem kontinuumu snemanja – reprodukcije. V poznejšem montažnem, se pravi sekundarnem kontinuumu oz. v predpostavljani in udejanjeni celovitosti avdiovizualnega vtisa, pa mora poleg primarnega podoživetja stvarnosti receptor nezavedno zaznati tudi součinkujoči formativni ter na novo osmišljajoči princip – in s tem duha celote.

Ko danes poslušam izobražene ljudi zagovarjati diletantizem v posredovanju dokumentarnih, predvsem seveda govornih vsebin, kako se zavzemajo za gole, z ničimer medijsko ,motene’ pripovedi, češ da je vse drugo manipulacija, ki potvarja Resnico, ob tem pa jih ne moti ideološko povsem opredeljen način spraševanja, torej spraševalec, ki je v resnici zasliševalec, za polovico avditorija pa kar vzgojitelj, se nemočen spomnim na Sandija in prefinjeno majevtiko, s katero je ta iskal odgovore.

“Festival lojalne opozicije”
Teh vprašanj seveda ne bi načenjal, če ne bi imel poleg omenjenega intervjuja v rokah vsaj še en pisni dokaz, da je bil Sandi Čolnik svoje dni res tehten premišljevalec medijskega početja. V času sodelovanja z režiserjem Miladinovim je nedvomno, prav na to se nanaša omenjeni dokaz, poglobljeno razmišljal tudi o dokumentarnem filmu. V 4. številki revije “Sodobnost” iz leta 1972 je mogoče najti njegovo kritiško poročilo o pravkar minulem, sicer vsakoletnem beograjskem festivalu kratkometražnega in dokumentarnega filma, ki sem se ga leto pozneje, pa znova čez čas kot gledalec, udeležil tudi sam. Starejši bralec bo poročilo z naslovom “Festival lojalne opozicije” zlahka umestil v obdobje po Titovem “Pismu”, v čas, ko je po filmu in kulturi nasploh strašil zloglasni direktor novosadske Neoplante, partijski cenzor in inkvizitor Draško Redjep. Prav o cenzuri na eni in avtocenzuri kvazikritikov režima na drugi strani – o tem govori to kratko, intelektualno pošteno in globoko povedno Čolnikovo poročilo. Najprej povzema stališča Dušana Makavejeva, najuglednejšega diskutanta na okrogli mizi o cenzuri, ki je bila to leto del vzporednega dogajanja in vznemirjenja na festivalu. Makavejev protestira proti razmeram v jugoslovanski kulturi, ki omogočajo to, da lahko nekakšen predstavnik lokalne skupnosti, kajpak Redjep, že uveljavljenim in relevantnim ustvarjalcem (šlo naj bi predvsem za Ž. Žilnika, na tega se je kakor na nekatere druge že uveljavljene cineaste lepila oznaka črni val) z nekakšno lažno obtožbo prepreči udeležbo na festivalih, predvajanje njegovih filmov doma in po svetu, pred laično in strokovno javnostjo …

“E, ne, ravno to NI v redu”
V naslednjem koraku se Sandi kritično loti dveh pravkar nagrajenih filmov. Najprej predstavi filmček z naslovom “Dve koračnici” avtorja Dušana Povha. Gre za satiro, ki zlorabi dokumentarne posnetke manj znanih slovenskih politikov, poslancev v tedanji ,ljudski skupščini’, kjer se odloča o t. i. političnih tovarnah, pa tudi o skorajšnji likvidaciji in zaprtju te ali one ‘politično’ nastale tovarne ali objekta. Govorci so zvočno podloženi z nesmiselnim žlobudranjem vseh vrst in vprašanje, ki so ga na tiskovni konferenci zastavili avtorju, je bilo: “Ali ti tovariši sploh vedo, da jih je tako uporabil?” “Da, vedo in se strinjajo, to je v redu,” reče avtor. “E, ne, ravno to NI v redu!”, se odreže Sandi Čolnik. Gre za t. i. lojalno opozicijo, o kateri govori naslov njegovega poročila.

Tudi drugi primer sodi v to kategorijo. Spregovori o dokumentarcu znanega hrvaškega režiserja Krsta Papića z naslovom “Posebni vlaki” (»Specialni vozovi«). Sandi Čolnik imenitno povzame vsebino filma. Avtorju Papiću priznava njegovo mojstrstvo, vendar pa v njegovem nadvse spretnem snemalno-montažnem postopku prepoznava tudi zavajajočo manipulacijo. Vzporedno z opisom prizorov, ki jih podobno kot režiser naniza v montažnem zaporedju, Čolnik opozarja na njihovo preveč poudarjeno čustveno vsebino, ki jo avtor doseže s tendencioznim juksta-pozicioniranjem fragmentov paralelnega dogajanja, z dramatičnim kontrastiranjem elementov slike in zvoka. Vse to pa počne z namenom, da bi filmsko pripoved naravnaval v zloveščo pomensko bližino medvojnih deportacij v nemška koncentracijska taborišča. Na takšen način uspe indoktrinirati gledalca z neizrečenim, vendar nedvomno razpoznavnim sporočilom filma.

“Vprašanje je samo – ali je to res”
Gre za film, ki se spreneveda, da pristopa k tedaj izpostavljeni temi zdomstva (gastarbajterstva) na kritičen in družbeno relevanten način. Tedanji režim je bil seveda deklarirano ,ljudski’, v resnici pa je začel sredi šestdesetih, potem ko jih ni bilo več primerno množično pobijati ali pač z represijo in zastraševanjem siliti v ilegalni beg preko meje, odvečne ljudi nadzorovano (gotovo tudi z ekonomsko računico) pošiljati v zdomstvo. Film “Specialni vlaki” govori o tedaj že dobro utečenem odtekanju odvečne delovne sile, v dežele kapitalizma na Zahodu, kajpada, kjer bodo delavca še naprej ‘neusmiljeno izkoriščali’. Film prikazuje postopke prijavljanja, birokratskega in zdravstvenega preverjanja, razporejanja, nadzorovanja, evidentiranja, poslavljanja, transportiranja … Nemci so zaradi poenostavljanja procedure, pa tudi zaradi avtorjeve vsiljive paralele, prisotni že kar na začetku poti: njihovi zdravniki, agenti in administratorji izbirajo med prijavljenimi že kar pred odhodom. Prav to poudarja avtor, na tem gradi zastrašujoče sporočilo teh transportov. Ljudje iz mesa in krvi, ki se v solzah poslavljajo od svojcev, so tam v daljni Nemčiji, kamor prispejo, le še številke … Kakor nekoč v lagerjih …

“Kdo ne bi bil zrevoltiran, ko vidi, da te ljudi pravzaprav vodijo v taborišče?

Vprašanje je samo – ali je to res”, ob koncu doda Sandi Čolnik.

Sam torej ni želel biti lojalna opozicija …               

“Večerni gost”
Kot rečeno. Sandija se spominjam iz začetka sedemdesetih, manj kot gledalec televizije, bolj iz neposrednega sodelovanja z njim. Tedaj sem začenjal tudi že malce pozorneje opazovati ves ta pisani kolektiv in cirkus, v katerem sem se znašel. Ni mi ušlo, kdo je režimu bolj povšeči in kdo manj, kdo se do njega vede posebej ustrežljivo – in kdo se temu ‘ugodništvu’ izmika, kakor sem se mu tedaj in pozneje tudi sam. Posebej opazno je bilo, koga od tedaj uveljavljenih voditeljic in voditeljev so izmenično pripuščali k režimskim proslavam, prenosom in dogodkom posebnega pomena. Enako je bilo videti, da si kariero in ugled na ta način utrjuje kar nekaj ljudi iz moje branže, prek njih in uredniškega ter poslovodnega aparata pa seveda tudi ključni kadri iz vseh ,rodov’ tehnike. Sandi Čolnik je sicer že dolgo blestel kot voditelj in novinar, vendar iz meni neznanih razlogov ni bil pripuščen ne k vodenju režimskih dogodkov in proslav in tudi ne k ‘dokumentarni’ nanizanki »V areni življenja«, kot so s Cankarjevo sintagmo poimenovali serijo hagiografij izpostavljenih domačih revolucionarjev. Pripuščali pa so ga h komentiranju in vodenju pop-kulturnih dogodkov ter še česa enake družbene relevance. Šele »Večerni gost«, njegov izbor gostov, prevladujoča tematika in način, kako je vodil svoje pogovore pred kamerami, vse to me je sčasoma prepričalo, da je vsemu navkljub postal institucija. Ob vsej priljubljenosti pa je vendarle ostajal nekakšen samohodec, proti koncu službovanja tudi že nekoliko resigniran v tej svoji ‘sijajni osami’. To, kar sem v mladostni objestnosti mogoče kdaj prepoznaval kot snobizem ali celo malomeščanstvo, sem pozneje sprejel za značilen izraz njegovega etosa, ki je s svojo blago ironijo in ponosno zadržanostjo za marsikoga moteče štrlel iz povprečja …

Naj mu bo ta nekoliko zapozneli sestavek v skromen spomin!

Marjan Frankovič