Pred mnogimi leti, v času mojega študija zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti, je v našo hišo prispela debela knjiga z naslovom 7000 dni v Sibiriji. Napisal jo je Karlo Štajner, nekdanji visoki predvojni partijski funkcionar, ki je med bivanjem v stalinistični Rusiji zaradi izgubljenega zaupanja partijske vrhuške postal žrtev montiranega procesa. Doživel, preživel in opisal je nečloveško torturo stalinističnih ječ in taborišč. Z gotovostjo lahko trdim, da je bila pretresljiva pripoved o krutih razmerah v totalitarnem režimu ena od knjig, ki so mi, poleg skladovnice drugih, najbolj bistrile pogled na polpreteklo zgodovino. Resnica o njej je bila seveda daleč od tiste “pravoverne”, ki sem jo poslušala v ljubljanskih predavalnicah. Mnogo bližje je bila moji družinski izkušnji, ki je klila iz pripovedovanj o po vojni izvensodno umorjenima dedku in stricu ter mnogih krivicah, povzročenih v povojnem komunističnem režimu. A to so bili časi, ko je bilo odkrito govorjenje o množičnih umorih brez sojenja, koncentracijskih in delovnih taboriščih, povojnih zaplembah premoženja, politično montiranih procesih, uničevanju inteligence, podjetnikov in kmetov ter o drugih oblikah sistemskega in sistematičnega kršenja temeljnih pravic nevarno početje. Lahko si ostal brez službe, bil obsojen, zaprt in označen za sovražnika države. Tvoj nadaljnji obstoj in preživetje tvoje družine sta bila odvisna od nenasitnega žrela režima, ki se je navzven deklariral kot “humanističen”, navznoter pa je bil neusmiljeno totalitaren. Večina prebivalcev nekdanje skupne jugoslovanske države je ostajala v okovih kulture molka. Svečke v Kočevskem Rogu in drugih hudih jamah našega spomina so se prižigale naskrivaj, molče in z bolečino v duši. Zgodovinsko resnico in odkrit pogovor so preglasile nasilne trobente režima, utemeljenega na zločinu in laži.
Danes je drugače, boste porekli. Ja, Slovenija in svet sta se v skoraj tridesetih letih od padca železne zavese močno spremenila. Geostrateška slika je pisana in nenehno spreminjajoča se, a nekaj dejstev je nespornih. Recimo tisto, da večina nekdaj sivih držav Varšavskega pakta cveti v objemu sproščenih podjetniških pobud, rasti bruto domačega proizvoda, normalizacije političnega prizorišča, sprememb v smeri demokratizacije, kot jih razlagajo teoretiki demokracije. Ti pravijo, da ni dovolj zgolj uvedba institucij, pač pa so pomembni tudi razvoj ustrezne politične kulture in demokratične spremembe na polju politike, sodstva, gospodarstva, medijev, izobraževanja, politične kulture posameznikov.
Vsak dan bolj se zdi, da Slovenija ne sodi več v ta prime time klub prvokategornikov. Nekdaj uspešen del avstro-ogrskega cesarstva in še kar uspešen del jugoslovanske države tone v dušečo sivino nepomembnih in neuglednih državnih tvorb, ki nikogar v velikem svetu prav dosti ne zanimajo. Po vrhunskih zgodbah slovenske vključitve v Evropsko unijo in severnoatlantske povezave, po nadvse uspešnem predsedovanju EU in drugim priznanim povezavam, nas zagrinja pozaba. Globoka država s svojimi metastazami nas vedno bolj potiska na obrobje.
A vendar je tukaj nekdo, za kogar je Slovenija pomembna, čeprav na drugačen način, kot bi si večina Slovenk in Slovencev želela. Putinove lovke, ki se jih zgodovinsko upravičeno bojijo na Poljskem, v baltskih državah pa še kje, segajo tudi do nas. Močneje, kot bi si mislili. Ruski državnik, nekdanji KGB-jevec, ki se je pred leti lahkotno sprehajal po zelenicah Brda, je s političnim, ekonomskim pa tudi vojaškim poseganjem po tujih ozemljih zgradil imperij neslutenih razsežnosti. Kolateralna škoda nebrzdane krepitve Putinovega vpliva so tudi kritični politični nasprotniki, novinarji, nekdanji podporniki, inteligenca … skratka vsi, ki ne mislijo po putinovsko.
Boj, ki še ni končan
Med njimi je tudi ukrajinski režiser Oleg Sencov, letošnji dobitnik nagrade Saharova za spodbujanje demokracije, svobode misli in človekovih pravic, ki jo v spomin na ruskega znanstvenika in borca za človekove pravice Andreja Saharova podeljuje Evropski parlament. Sencov, čigar filme so hvalili v Cannesu in na filmskih festivalih po vsem svetu, je, tako kot Štajner sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, postal žrtev montiranega procesa. Dvainštiridesetletnik, ugrabljen v zasedeni Ukrajini in sojen v Rusiji, si je s svojim “protidržavnim delovanjem” prislužil dvajset let zapora. Oblasti so ga zaprle v najbolj oddaljen konec ledene Sibirije. Obupani Oleg zavrača obiske svoje družine, žene in dveh majhnih otrok, saj naj bi sojetniki po odhodu obiskovalcev postali popolnoma depresivni in samomorilni. Pred dobrimi štirimi meseci je protestno začel gladovno stavko. Pred pričetkom prisilnega hranjenja se je kljub vsemu odločil za življenje.
Oleg Sencov ni sam. Vsakodnevno se vrstijo zahteve po njegovi izpustitvi. Še posebej močan pritisk je bil v času letošnjega svetovnega nogometnega prvenstva v Rusiji, ko so njegovo izpustitev poleg človekoljubnih organizacij zahtevali tudi številni slavni ljudje iz filmskega sveta. A na drugi strani je ostala “gluha loza”. Prezirljiv molk, kot si ga lahko privoščijo samodržci. Toda boj za Olegovo izpustitev še ni končan. Nagrada Saharova, nagrada Evropske platforme spomina in vesti ter množica pozivov z vsega sveta pričajo o nasprotnem. Slovenskih glasov med njimi ni kaj dosti … A treba je jasno in glasno spet in spet ponavljati: Oleg Sencov in vse žrtve kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin si zaslužijo svobodo in dostojanstvo. Tako, kot mi vsi.
dr. Andreja Valič Zver