[Pisma – od zmage do zmage] O česnu, glogovem kolcu, sveti katoliški in Milanu Kučanu

Vinko Vasle.

V resnici mi je težko pri srcu, ko tole pišem. Pišem namreč o mrtvih, pokončanih, zlorabljenih, mučenih – o vseh tistih, ki jih je v letu 2018 doletela večnost pogube. Ne vem, katera smrt me je najhuje prizadela, kajti vse smrti so hude.

Kot stampedo podivjanih krav so levičarji, udba, komunisti in mafija poteptali slovensko ustavo in se pri tem še norčevali. Kot na primer šolski minister Jernej Pikalo, ko je rekel, da se bo treba o neki ustavni odločbi še pogovarjati in dogovarjati. In je celo odhajajoča predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat rekla, da je nespoštovanje ustavnega sodišča huda ignoranca in nesprejemljivo. Med mandatom te njene ocene nisem zasledil, a kaj bi revico zdaj medijsko križali, ko kandidira za varuhinjo človekovih pravic, ki bo po koncu mandata ugotovila, da človekovih pravic država ne varuje in se bo spet zgražala.

Kot to uspešno počenja sedanja Vlasta Nussdorfer. Pri nas imamo razne varuhe zato, da se obvarujejo temelji državne ureditve ekosocializma, ki sicer ni ustavna kategorija, se pa dogaja v praksi. Tako na primer varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski varuje RTV pred jeznimi gledalci in poslušalci in pred vdorom tujih sil resnice v informativne programe. Imamo tudi varuhe pravic pacientov, seveda tistih pacientov, ki preživijo čakalne vrste in slovensko genocidno zdravstveno politiko, utelešeno v ilegalo pobegli bivši ministrici Milojki Kolar Celarc. Potem imamo Miho Lobnika, varuha enakih možnosti oz. zagovornika načel enakosti v državi, kjer si neenak, če nisi militanten LGBT, če se deklariraš za Slovenca, če veruješ, če odklanjaš kulturo posilstva, če odklanjaš marakeško itn.

Živalska farma
Srčni infarkt je najprej prizadel, potem pa umoril svobodo govora in medijsko svobodo. V skladu s Serpentinškovim načelom, da je tudi resnica sovražni govor, oziroma da ni vseeno, kdo kaj govori. Ker je na tem področju zazijala velika luknja, se bo del te svobode vrnil nazaj v obliki “progresivne cenzure”, ko se bo v medijski zakon Dejana Prešička prepisalo nekaj bistroumnosti iz Živalske farme, da se bo vedelo, da so eni bolj enakopravni od drugih. Žal se ministrov priimek več kot simbolično ujema z vsem tem.

Ko smo že pri medijih, se je treba spoštljivo pokloniti spominu TV-kamere, ki je preminila v organiziranem atentatu na ulicah Nove Gorice. Očividci pravijo, da je tik pred izdihom dahnila: “Čuvajte mi domovino,” in je bila kasneje z vsemi častmi položena k večnemu počitku. V resnici bi si zaslužila pokop v grobnici narodnih izdajalcev pred parlamentom, a tja, razen še enega – ko bo – ne bodo več betonirali. Ne smemo spregledati tudi tragičnega konca uhana velike vilkomen političarke iz ukradene vile Tanje Fajon. Na ulicah Bruslja je bil uhan ugrabljen in po nekaterih dosedanjih spoznanjih nasilno odpeljan v gorovje Atlas v Maroku in si lahko mislite, da so ga obglavili.  Ko je uhan v obliki solzice hujša tragedija kot pomor na ulicah Bruslja, je nekaj psihično narobe ali z uhanom ali pa z lastnico. Nagibam se k drugi možnosti. Uhan si pa ne glede na lastnico seveda tako grozovite usode ni zaslužil.

En del pravne države je ohromel, zadet od možganske kapi (pravijo, da ne bo preživel), ko je sodišče odločilo, da se prisluhi Zoranu Jankoviću, ki dokazujejo korupcijo in spolne odnose s farmacevtko, uničijo. Dolgo, dolgo zatem je člen, na katerega se je sodišče sklicevalo, zadržalo ustavno sodišče, si po pilatovsko umilo roke – češ, oni so vse storili, česar niso, in bo tudi v korist Jankovića, ker zanj itak velja obča amnestija za vse svinjarije za nazaj in za vnaprej.

Zombi, ki ga je oživel Kučan
Žal imamo opraviti tudi z množičnimi, serijskimi morilci! Levičarji, Svetlana Makarović, Svetlana Slapšak, Luka Mesec in še nekateri, vsak dan v deželi likvidirajo po nekaj fašistov. Najprej so začeli z domobranci in ko je teh zmanjkalo, so si poiskali novega sovraga. Ni se jih dalo prepričati, da domobrancev ni več, ker so vse poklali spomladi leta 1945, kajti njih je vodila levičarska implementacija gesla “še premalo smo jih pobili”. Ko gre za pobijanje, pač nastradajo tudi nedolžni. No, v glavnem nedolžni.

Foto: STA

V tej vsesplošni moriji pa se je primerilo, da je nekdo tudi oživel – gre za zombija partijsko-udbovskega agitpropa na Ilovi Gori. K življenju ga je priklical zlobni starec Milan Kučan, ki se ga niti s tonami česna, z glogovim nasadom na sto hektarjih in s sveto katoliško ne da pregnati. S slednjo zato ne, ker ona vedno razglaša, da je treba ljubiti svoje sovražnike. Sovražniki pa njo zlorabljajo.

Tako je. Amen.

Vinko Vasle

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!